Enako kot Fikreta. Pa krvodajalka bi tudi bila, če bi me le vzeli:(.

No no, to je pa malo prehudo.

S krvjo se ne kupčka, verjemi. Je je še za Slovenijo premalo, uvažamo je pa ne.[/quote]

Vsakemu je dopuščena svoboda verovanja, tudi če gre za praznoverje. Vera pač ni utemeljena na racionalnosti. Zato verjemi kar hočeš.

Marsikateri slovenski krvodajalec hodi na oddajo krvi v Avstrijo, kjer jo plačajo.

Zgolj v vednost: Na RK že zdavnaj več ne zahtevajo potrdil iz kemične čistilnice, je dovolj, da so oblačila oprana.

Strašansko me moti, ker poslovanje določenih organizacij presojate zgolj po delovanju posameznega človeka. Pokvarjeni, podkupljivi in malovestni ljudje se najdejo *povsod*, na žalost. Je pa mogoče res bolj žalostno, da se to dogaja tudi v takih organizacijah.

Imam občutek, da mnogi ne dajete, ker nočete dati in iščete izgovore, zakaj ne dajete. Pomoči potrebnih je povsod dovolj in tisti, ki hoče pomagati, bo našel način – tak ali drugačen.

Jaz pa ne vem, zakaj potem ne darujete komu drugemu, če že ne zaupate “velikim” organizacijam. Obstaja še kup malih društev bolnikov, ki bi jim pomoč prišla enako prav, pa jo navadno dobijo samo – od članov, ki pa največkrat sami potrebujejo pomoč.

Ma ne seri mi z verovanjem.

To, da poznaš razmere, ki so del tvoje profesionalnosti, ni nobena vera, ker nisem šaman.

Tisti, ki želijo pomagati, vedno najdejo način. Tisti, ki pa ne, pa vedno kritizirajo in so cinični. Zmeraj se najde razlog, da si opereš vest.
Veliki je plemenitih ljudi v Sloveniji. Mnogo območnih in krajevnih društev RK in mnogo župnijskih Karitas dela čudeže. Ne eni ne drugi ne gledajo na take in drugačne lasnosti človeka, ampak na njegovo stisko. V vsaki pšenici pa se najde tudi pleve. Pa zaradi tega ne nehamo sejati pšenice in jesti kruha.

Seveda pa se dobrodelnost najprej začne doma, med svojimi najbližjimi in sorodniki.

Drage kolegice in kolegi, vidim, da premalo poznate delo v katerikoli dobrodelni organizaciji. v večini vsi samo kritizirate, ne verjamete nič v dobra dela. Po vašem mnenju skoraj vsa društva samo kradejo itd…….
Ne kritizirati, če ne veste vsega. Že to koliko svojega prostega časa in dela vložijo prostovoljci v neplačano
humanitarno delo, koliko ton , da prav ste prebrali koliko ton hrane in raznih oblačil, ter ostalih zadev zložijo vsako leto na police in potem med prosilce, ki pa ni važno katere veoizpovedi so, pomembno je, da imajo dokazila o višini dohodka, ker ta dokaz je merilo za humanitarno pomoč. Koliko žalostnih zgodb slišijo na leto in vsaka se jih posebej dotakne in nekako živi v sočutju z ubogim. Žal vedno se tudi ne da dobiti vsega željenega artikla,tako kot je napisala ena od bralk tega članka, kajti nobena humanitarna organizacija ni trgovski center temveč ima zalogo, ki je odvisna od darovalcev. Prepričana sem, da ne RK in ne Karitas ne zapirata oziroma odpirata vrata samo “svojim” tako kot je zapisala ena od bralk. Kdor ne verjame temu, naj se gre prepričat na dan dežurstva in boste na lastne oči lahko ugotovili katera populacija ljudi hodi po pomoč na imenovane naslove. Sto odstotno boste spremenili mnenje. Največkrat, žal res največkrat pa humanitarne organizacijo črnijo tisti, ki se pogosto oglasijo na teh naslovih in tudi dobijo največ pomoči.Imam to izkušnjo in jo tudi zagovarjam.
Sedaj ne bom znala napisati eno misel, ki ima deset vrstic a vseeno, vem da se začne takole -100 ljudi vas bo prosilo za pomoč, in konča takole in samo eden vam bo večno hvaležen in znal reči hvala.
Z dobro mislijo v srcu vas vse lepo pozdravljam.

Drage gospe, zelo lepo da poskušate pomagati. Opravljanja žrtvovanj, deljenja miloščine in asketskega življenja nebi smeli nikoli opustiti. Pri vseh je treba vztrajati. Resnično, te aktivnosti očiščujejo tudi velike duše.
Žal vam moram povedati, da vaša pomoč ne naredi prave koristi nikomer. Ljudje, ki nimajo čistih navad in nimajo pravega znanja, ne znajo primerno izkoristiti vaše pomoči. Vodje teh organizacij to vedo, zato vam jemljejo denar in vzdržujejo reveže.
Prava pomoč je da človeku pomagaš na višji nivo življenja in da mu daš primerno znanje, ne pa da ga držiš na istem nivoju življenja in se postavljaš kot da si njegov dobrotnik.