Kaj je zdaj v modi, da estradniki trpijo?

Prej je bila depresija modna, je bil Andrej Karoly oh ah depresiven. Potem je Aljoša Bagola vpeljal modo izgorelosti. Miha Šalehar se je šlepal ravno še na zadnje ostanke teh dveh mod.

Zdaj pa že nekaj časa ni nobenega estradnika depresivnega in izgorelega. Kaj je torej zdaj moderno, da trpiš?

Kakšne teme!?

Očitno želiš biti ti IN

Long COVID?

Zaupaj znano$ti, je zdaj mantra.

Braindeath je ” in”  .

Nepredelane travme spolnih zlorab v prejsnjem tisocletju so se vedno aktualne. Vsaka ima neke izpovedi za 40 let nazaj, zaradi katerih “neizmerno trpi”.

“Izgorelost” je tudi še aktualna.

Anksioznost, tesnoba

Vse te stvari obstajajo, samo za izgorelost so si sami krivi in je rešitev počitek. Še dobro, da nimajo kronične utrujenosti.

Za estradnike ne vem, a po vprašanju sodeč je med povprečneži očitno v modi zabitost. Dajmo no malce razgledanosti, smo leta 2023.

Ne posmehujte se ljudem, ki trpijo zaradi zdravstvenih težav, tako telesnih kot tudi duševnih. Trpljenje nekaterih ljudi je neizmerno.

Če ste zdravi in zadovoljni v svoji koži, bodite srečni in Bogu hvaležni.

Druge ljudi pa pustite pri miru. Če jim ne morete pomagati, jih vsaj pustite pri miru.

A ni ena trpela za tako hudo depresijo, da je bila v postelji eno leto? Samo nikjer ni omenila, koliko let je potrebovala, da je dobila misice nazaj. Po 3 do 4 mesecih neuporabe (po tezji poskodbi), potrebujes eno leto, da se vrnes na prejsnji nivo, ce se. Kdor je v postelji celo leto, se iz nje nikoli vec ne pobere. Velika vecina takih umre. Zato naj za svoje zgodbice najdejo drugo publiko.

Velika razlika je med resnimi zdravstvenimi težavami in namišljenimi, ki so namenjene zgolj zbiranju všečkov.

Jaz sem bil v postelji eno leto. Vstal, šel na wc in nazaj. Vmes kaj pojest. Depra, da te kap. Noben terapevt pomagal. Shujšal do onemoglosti. Rabiš človeka ob sebi, ki te ven potegne.

CPTSD, trpljenje zaradi “narcisov”, high functioning whatever, Čakaj, da eden pri nas prevede članek o dark empatih, potem bo šele veselo.

Pri nas zaostajamo in smo še vedno v fazi toksičnih ljudi, ki so vsi, ki jih ne maramo.

Pa si zvezdnik?

na vašem mestu ne bi bila preveč pametna … sicer sem se tudi sama posmehovala, dokler me ni doletel totalen burnout in sem rabila 4 leta da sem se izvlekla pa še vedno nism 100 % da je ok – so pač upsi in downsi ampak recimo da že 2 meseca normalno funkcioniram – to je že kar dosežek

Ja, Jana.

ma še preden je bagola izdal knjigo, sem rabila 2 leti. Itak izpadeš hipohonder, noben te resno ne jemlje, zato res zna bit “trpljenje” ki ni tko “in”, ko enkrat padeš not

je pa to čisto vredu lekcija. no vsaj zame – 2 leti nočnih v kazinoju sem zamenjala z JU pa zdaj uživam. Če se nebi to zgodilo bi bila pa po vsej verjetnosti še kar tam

“brain fog” kot (baje) posledica covida. Zdaj seveda ne najdem, ampak na FB se je pred nekaj meseci nekdo razpisal na dolgo in široko, kako ne more delati več za računalnikom, saj preprosto ne razume, kaj je napisano na monitorju (premešane črke, nerazumljive besede, itd.), tudi problemi s spominom.

To terminološko bohotenje psiho-nalepk v ‘znanosti’ (prej znanosti poimenovanja že znanih tipov osebnosti) je vzrok zasičenosti diagnostike z vedno novimi farma-koruptivnimi prilagoditvami, ampak če je kaj vredno izpostaviti pri tkim. temnem eempatu je njegova sposobnost ločiti srčno sočutje od kognitivne sposobnosti razumevanja čustev in stremljenj drugih ljudi, pri čemer ignorirajo bolečino drugega človeka in se osredotočijo predvsem na to, kako lahko uporabijo svoja spoznanja o drugem v svoj prid, da nas nadvladujejo, da nas izsiljujejo z globokim dojemanjem naših stisk. Takoj razumejo naš problem, ne občutijo sočutja, temveč nam nemudoma predlagajo svoje videnje problema in možno rešitev.  Morda za nas opravijo nekaj telefonskih klicev ali organizirajo intervencije, prevoze, transakcije, vložijo ves svoj prosti čas v reševanje našega problema, da bi nas tako dobili v pest in izsiljevali absolutno lojalnost, bodisi v čustvenem ali statusnem smislu, le da bi si zagotovili našo čim bolj absolutno pozornost. Če se jim le malo zoperstavljamo (sli pa tudi če se ne), nas dregnejo s kakšno pripombo, opazko, ki izvira iz njihovega poznavanja naše situacije, ko so nam pomagali (ali pa smo mi mislili, da so nam pomagali) in so imeli vpogled v našo zakulisje, v neko situacijo, v katero smo jim dovolili vstopiti, saj so delovali tako zaupanja vredni, praktični in odprti. Temni empat ni fizično nasilen (kakor večina psihopatov na nekem koncu ali začetku svoje patologije), temveč toliko prilagojena oseba, da razumsko določi meje svojih manipulacij, da ne pride navzkriž z zakonom, saj to bi omajalo njeno verodostojnost pri empatije z drugimi. Pa tudi sicer želi taka oseba predvsem voditi, nadzorovati druge ljudi, brez pretiranih materialnih ali užitkarskih dobičkov, temni empat uživa predvsem v nadvladovanju drugih skozi razumevanje njihovih problemov, ne pa v sočutju s trpečim človekom. Sočutje vzbuja skrb, zgolj razumevanje problema pa izzove v primeru temnega empata zgolj načrt, kako ga lahko čustveno podjarmi z razumevanjem problema sočloveka.  Ljudem je namreč večkrat v veliko oporo že to, da nekdo ‘racionalno’ pogleda na naš problem in predlaga rešitev, do katere bi mi sami prišli tudi brez njegovega posredovanja, vendar smo preveč emocionalni, da bi videli situacijo v pravi luči.  Takrat nastopijo temni empati in nas čustveno podjarmijo, saj smo jim podzavestno neizmerno hvaležni, da rešujejo naše probleme.

Ali ne spada opisano v okvir simpatije?v čem se razlikuje simpatija od empatije?

Oh, očitno je že nekdo prevedel zadevščino o temnih empatih 🙂 Samo še slovenske novice objavijo in imamo novo zadevo za travmiranje nad drugimi.

Izgorelost je vedno bolj in, pa novodobni narcisi – sam kroniko spremljejte

Skratka, ti hočeš poleg tega, da ti ljudje pomagajo, še to, da se ob tem sami sesujejo od sočutja? Ker če se ne, jim boš nalepila nalepko temni empat. Veš kaj, whatever. Ti kar lepi. Saj tudi zate obstaja ena dobra nalepka, ki se izlušči iz tvojega pisanja: nehvaležnica.