Kdaj konkretno so vam pomagali kaki nasveti?

Kdaj so vam konkretno pomagali kakšni nasveti v življenju na osebni ravni? Ne nujno, da le nasveti z Med.over.neta, lahko tudi nasveti od prijateljev, sorodnikov, znancev, itd…? Recimo na ljubezenskem, prijateljskem, ali pa tudi na kakem poslovnem nivoju, skratka na osebnem nivoju? Mogoče bom pa spremenil moj skeptičen pogled na to.

Ko sem jih bila pripravljena slišat 🙂

Pomaga, ko jih dajemo oziroma dajejo. 🙂

Ok. Kaj pa kakšen konkreten, pozitiven primer? Recimo, da je bila kje dilema, ko res ni blo ravno iz “prve” jasno vse, pa je bil potem potreben nasvet in je pomagal?

To je moški/ženski čvek, kjer so v svojem naravnem elementu lahko razne Lepolaske, ker so odobreni vsi posti, tudi s primitivno, žaljivo, prostaško in podobno vsebino. 🙂 Drugi bolj tematsko usmerjeni forumu, npr. Ljubezenski nasveti, Čustvena inteligenca, Nezvestoba…, pa imajo praviloma nastavljene moderatorje za svetovalce, ki bi naj pokrivali določeno področje iz svoje lastne poklicne stroke oz. izkušenj.

http://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=95
http://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=163
http://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=168

Po moje pomagajo bolj uvidi kot nasveti – za kar so pa potrebne izkušnje – ‘kilometrina’ oz. prehojena določena življenjska pot, pogosto je potrebno tudi neizogibno (čustveno) trpljenje, ki izpili oz. utrdi naš značaj. Nasveti nas lahko samo mogoče usmerijo, da pretehtamo lastno situacijo še skozi oči drugih, da potem tudi lažje vidimo lastne ‘slepe pege’, na katere prej nismo bili pozorni oz. se jih niti nismo zavedali, da jih imamo. Seveda so pa nasveti lahko tudi škodljivi, še posebej če so tako javno popularizirani, kjer lahko vsak napiše, kar mu pade na pamet oz. ima 2 minuti časa, še prijateljski, ki so načeloma dobronamerni, so lahko škodljivi. 😉

Dostikrat. O vsakodnevnih življenjskih zadevah in situacijah se običajno pogovarjam s partnerjem. Večinoma gre samo za navaden klepet, ampak na vsake toliko časa pa poda kakšen vidik situacije, na katerega sama prej nisem niti pomislila. Ima dobro presojo, zato njegovo mnenje cenim. Včasih se z njim ne strinjam, kdaj drugič pa mi njegov ‘uvid’ pride zelo prav.
Če se kdaj znajdem v dilemi, kako se lotiti kakšne medosebne situacije ali reševanja določenega problema, se ravno tako obrnem nanj ali pa na bližnjo družino (moje ali njegove starše, moje stare starše). Starejši imajo pač več izkušenj in mi zato njihovo mnenje dostikrat pride prav. Seveda vprašam tistega, ki se mi zdi najbolj primeren svetovalec za določeno problematiko. Včasih se obrnem na več ljudi, potem pa presodim, katere ideje se mi zdijo uporabne in kateri pristop najboljši.
Pri partnerju kot svetovalcu zelo cenim, da ni nagnjen k blefiranju. Če sam z nečim nima izkušenj ali kakšne dobre ideje, mi enostavno pove, da mi o dani situaciji ne more svetovati in po možnosti predlaga, kam naj se obrnem po nasvet. To je zlata vredno.

Včasih si jasnejšo sliko o problemu ustvarim že samo s tem, da ga ubesedim in je zato koristen že sam pogovor kot tak. Kdaj drugič se pogovor prelevi v ‘brain storming’ in se vmes sama spomnim ustrezne rešitve, ki se je s samostojnim tihim premišljevanjem verjetno ne bi.

Tudi knjige in drugi pisni viri so nezanemarljiv vir koristnih informacij, uvidov in navdiha.
Važno je samo, da izbereš verodostojen vir. Po možnosti več teh, potem pa pazljivo ločiš zrnje od plevela – uporabne drobce od preostalega balasta.

Presojam sama, vendarmi pri tem dodatne informacije dostikrat pridejo prav. Saj veš: ne vemo vsi vsega; skoraj vsako stvar se da narediti še malo bolje; lahko se učimo iz izkušenj in napak ter se jim tako sami izognemo.

To je čisto različno. Vsakršen nasvet, dan ali prejet, pa na nek način lahko pomaga. Vsekakor v tebi prebudi razmišljanje in neke odzive, na osnovi katerih se spoznavaš.

Meni osebno “pomagajo” razne misli. Te imam najraje. Recimo “Okrutnosti manjka zadovoljstvo, ko si sam njena tarča. ” Tovrstne misli. Ki te spomnijo na sebe, na empatijo, sočutje, na sočloveka in človeškost…

Pa ne, če:

Ok. Hvala.