Sem blizu 50leta.
Kot otroci sploh nismo poznali pizze. V tistih časih je sploh ni bilo pri nas. Nismo rasli ob njej.
Sedaj otroci dobivajo pizzo za malico po šolah.
Naj bi bila to neka italijanska narodna jed. Kaj pa naše jedi ?
Ni bilo nekih kuharskih oddaj (razen Oliver Mlakar z vegeto). Tu in tam kakšna knjiga o internetu ne duha ne sluha. Kakšno vegeterijanstvo, pa kitajska, indijska….kuhinja…
Prvič sem probala pizzo v Astoriji v Mariboru in to 4letne čase. Articoke prvič jedla( nič posebnega) in beluše. Nisem bila nič kaj navdušena nad pizzo. Tako brezveze se mi je zdela. Čez nekaj mesecev sem probala klasično,ki je imela gor vložene gobice. Fuj.
Delovalo mi je vse skupaj kot pogret ponesrecen sendvič.
Potem dooolgo časa je sploh videt nisem hotela.
Čez čas so se pa te pizze tako razpasle, da so jih že v vsaki gostilni ponujali. Ravno tako špagete. A je to res hitra hrana ?
Pa vi kdaj ste prvič jedli pizzo ?
Vprašanje je namenjeno bolj zreli populaciji 😉

NImam pojma kdaj. V otroštvu. Pa tudi kakšni moji znanci, tudi starejši od tebe, v otroštvu.
Tako da ni čisto tako, da pizz ni bilo – verjetno si le odraščala v okolju, kjer niso bile v navadi.

Sicer je pa to še jed iz staro rimskih časov – legionarji so jo imeli radi. Samo manj obložena je bila – testo pečeno na kamnu, in malo paradjza gor. Bogatejši so pa potem začeli dodajati še vse ostalo.

Sem nekoliko starejša in se spomnim picerij v Ljubljani iz začetka sedemdesetih let. Parma (je še zdaj), Kora-bar in Konditor. Pico sem sicer prvič jedla tam nekje pri 10 letih, ko sem bila s starši v tujini, te ljubljanske sem pa sama začela obiskovat v gimnazijskih letih, od 1975 dalje.

Imam 46 let. Začele so se pojavljati v mojih najstniških časih. Je nisem hotela niti poskusit, mi je izgledalo kot krneki. Potem sem šla v Italijo in so bili čist zgroženi, da ne maram pice. So mi jo spekli v domačem kaminu, z minimalno odličnih sestavin in od takrat sem hooked. Ampak mora biti italijanski stil, ne slovenski – ta mi je čist pretežka.

Čist ta prvo sem jedla v Benetkah, kot otrok.
Fuj. Drago kot žefran in ogabno razmočeno z nekimi sardelami gor…sem pustila.
Pri nas pa Kora bar, ja.

☺
mene so naučili, da se poleg pizze pije točeno pivo v Kora baru

1982. Najboljša pizza, kar sem jih kdaj jedla. Takih več ne delajo.

☺
mene so naučili, da se poleg pizze pije točeno pivo v Kora baru
[/quote]
Meni pivo ni šlo še dolgo v trideseta leta … in sem poleg pice pila coca-colo, v Parmi pa obvezno borovničev sok.

Parma… pizza + borovničev sok – to je še zdaj zakon!

Kora bar je bil veliko let zakon!
Tistega strica s polnimi žlicami vegeta pa nikoli nisem prebavil. Ogaben je bil kot vegata!

V kora baru v začetku 80 let 20 stoletja

Oj ljubljančani očitno vas je večina jedla pizzo prvič v Kora baru. Ja saj to pravim,da je pri nas ni bilo.

Čisto prvo na Bledu, na šolskem izletu. Po drsanju nas je 5 otrok, nekje v starosti 9, 10 let, šlo v picerijo pod hotelom Park. Skoraj nič denarja nismo imeli pa smo le zbrali za eno pizzo in dve cockti. Super okusna, verjetno predvsem zaradi celotne izkušnje.

Kmalu za tem pa seveda tudi v Ljubljani, v Kora baru in Parmi. Potem jih je začela peči doma moja teta.

Lepi časi! 🙂

Meni pivo ni šlo še dolgo v trideseta leta … in sem poleg pice pila coca-colo, v Parmi pa obvezno borovničev sok.
[/quote]

Ha ha… ja, res je. Tocno. Ampak prvo pa mislim, da sem zmazal v Piranu… Je bila zraven Akvarija oz. na Tartinijevem trgu, zraven ena picerija, ce se ne motim… Tam, ker se tista cestica “prelomi” okoli zalivcka… Bilo je to nekje okoli ’85 najbrz.

Najlepše spomine na pizzo imam iz najstniških let. Kora bar ali Parma, ter pizzerija v Zagrebu.

Sem letnik 1961 in tudi jaz sem jo prvič jedla leta 1976 v Parmi. Tja smo šli s sošolci po končanem Pohodu ob žici, pojedla pa sem samo testo ob robu. Kar dolgo je trajalo, da sem se navadila na okus, sem pa res bolj zbirčne sorte. Parme se spomnim še po tem, da so ti ljudje stali za hrbtom in čakali prostor.

Prvič sem jedla pico v Parmi, v gimnaziji. Bila mi je ogabna. Potem je dolgo časa nisem jedla.

Prvič sem se srečala z njo na izletu v OŠ… a je jaz nisem poizkusila, ker so tisti, ki so jo, rekli, da je zelo zanič… potem smo začeli v srednji šoli hoditi na gosti sok s smetano v en lokal kjer so pekli tudi pice… in smo se enkrat opogumili in jo naročil in presenetljivo mi je bila takoj všeč. Potem smo dolga leta srednje šole in faksa, hodili na pico in sweps bitter lemon, kasneje ob pici kozarček piva… Pivo sem se navadila piti ob pici… in tudi sedaj mi paše v glavnem samo skupaj s pico.
Na pico seveda nismo hodili vsakodnevno, niti ne tedensko… ampak smo imeli posebne priložnosti, kjer smo združili še s pico. Tudi zato je bila pica slajša… ker je bila v dobri družbi in s posebnim namenom.
Danes jo precej pečem tudi doma… ali jo kupim košček za malico med službo… Je postala del vsakodnevnega jedilnika.

Kot študentje najprej Pod lipo, kasneje v Parmi. Dobra pica. Baje je še sedaj. Nisem bila že veliko let. Moram spet enkrat tja zavit ;).

Že v osnovni šoli smo jo pekli tudi doma, ko je bila poleti sezona paradižnika. V srednji šoli smo hodili v Celju v eno restavracijo sredi mesta (se ne spomnim več imena) največ na sadne pice. Full so bile dobre.

Prvič v Kora baru, tam enkrat med letoma 1975 in 77.
Mi ni bila kaj preveč všeč, meni se je zdela preveč obložena, pretežka.
Moj mož je pa užival, je vedno rekel, da bi naročil še eno, če mu ne bi bilo nerodno.

Ko sem bil še zelo mlad- naredila jo je stara mama, ki je v življenju še ni nikoli videla, kaj šele jedla. Praktik, kot je bila jo je naredila v plehu za pečenko. Troplastno, zgornja in spodnja sta bili črni, vmes… je bilo pa za silo. Tisto sem pojedel, ker je bilo njeno jamranje hujše od… pice.

Hehe, še preden sem prilezel na svet…dobesedno! Familija je bila na pizzi nekje v Kropi popoldan 2.septembra leta 1986, zvečer pa sem že vekal v porodnišnici Kranj. Mami je temu pripisovala mojo veliko ljubezen do pizze…

Tudi jaz. Tja nas je peljala ravnateljica po neki prireditvi. Izrazit vonj sira mi je za hip vzbudil negotovost: “Mi bo všeč?” A ne za dolgo. 🙂

Leta 1982 pri Kotniku v Kranjski Gori.