Larix, Hvala!
Asociacije…druga beseda povzroči povsem drugačne občutke.
Poglejte, imamo razne animirane slikice in filme na internetu.
Pictures!
“pičkers”
Pič-ka?

Že dva dni razmišljam, kdaj in kje bi to bilo ter kakšna je bila. In, vam povem, nimam pojma.

Prvo pico sem jedla leta 1975 v Kranjski Gori. Ostalo so jedli “normalno” kosilo in me silili naj zraven jem kruh:)))
Stara sem bila osem let.

Zdaj je tam kavarna, nič ekstra.
[/quote]

Tudi jaz sem prvo pizzo v Skol baru jedla s sošolko Božo, to je bilo 2.letnik srednje tam nekje 1979/80, mislim da s faširanim, skupaj sva si naročili 1 pico, svojo 1/2 sem komaj pojedla :)) bila mi je dobra. Sedaj pečem pizze sama doma, te so mi najboljše, :))

StarosT: 43 let.
Prvič poskusila pico nekje okoli 8-9 leta. Klasično. Ni mi bila všeč. Čez kakšno leto jo je spekla mami, enako mi ni šla po grlu dol. Jo je pa veliko ostalo. In … zvečer mi je zadišala, pojedla sem kos mrzle pice. In od takrat sem jo imela iz leta v leto raje. Vsaj desetletje nisem poznala druge kot običajno (testo, paradižnik, sir gobe, šunka), danes sicer poskusim vse, a daleč najraje pa imam vegetarijansko in morsko. Jem jo cca. 3-4x mesečno.

Tudi jaz se spomnim svoje prve pice. Bilo je leta 1986 (to vem zato, ker sem ravno končala 8. razred). Jedli smo jo na dopustu v Bovcu, ko je oče rekel, da to pa moramo probat, ker on jo je že jedel prej in mu je bila všeč.
Potem pa sem šla v srednjo šolo v Lj in seveda je bil skoraj praznik, ko smo šle sošolke včasih v Korabar na pico in deci džusa z dva deci vode 🙂

Prvič leta 1995 v pizzeriji Jurman na Fužinah

pri 10 letih, torej 1985, v eni restavraciji v Mariboru.. 🙂 ni mi bila všeč, gobice so bile obilno nadevane.. danes jo imam rada, še posebej domačo, narejeno po mojem, gobice še vedno z lahkoto pogrešam.. 😀

Začetek osemdesetih, imela sem verjetno 7 ali 8 let. Hodila sem na tečaj jezika v Pionirski dom za Bežigradom v LJ. Mami je prišla pome direktno iz službe pozno popoldan in me je parkrat peljala v podhod pod Dunajsko v nek lokal, bolj bar kot kaj drugega, kjer so pekli tudi pice. Bile so majhne, premera cca 15 cm, debelo testo, gor paradajz, šunka, sir. Enkrat je bil tudi zelen fefefon in to tako pekoč, da ga ni bilo niti za dotaknit.
Tiste pice so mi bile zelo dobre, a kasneje nikoli več nisem zasledila niti približno enakega okusa. Tega bara ni več oz. pic se zagotovo ne peče, bi bila pa prav po otroško vesela, če bi jo enkrat lahko spet okusila. Tisti okus, čas samo z mamo, občitek ‘da sem že velika’, se mi je vrezal v enega od ljubših spominov.

NAJLEPSE JE PA TO
DA SE V TEJ TEMI NE KREGAMO.
No moj prvi stik s pico je bil v nasi trgovini.
Iz stropa so visele skatle gor pa je pisal
Pizza. Takoj sem pomislila da mislijo pizda sam napisat ne smejo.
Kupoval smo te pice v skatlah za doma spect. Ko se je fotr napil je hotel pico. In sem mu mogla kot 10letnica pect pico. Gor pa ogromno sunke in gobic kr tiste sampijone v kisu.

No vidite kolk je zanimivi tole.
Očitno smo večina tu gor nekaj čez 40.
Večina nas je prvič probala pizzo tam v začetku najstnistva. Pa mislim,da nam večinoma prva ni bila ravno dobra.Nic posebnega.
Mlajša generacija bi pa rekla, da se ne spomni kdaj so prvo pizzo jedli,ker že kot majhni dobijo kakšno skorjico v vozičku…
A sploh še pecejo kje take pizze iz onih pečic ?
Bi bilo zanimivo probat;) spet.

A se hecaš? Paradižnik in Rimljani?

Moja prva pizza je bila pri mojih 11 letih, mojo sestro, njeno sošolko in mene seveda, je oče peljal v živalski vrt v Zagreb, joj kakšno doživetje je to bilo … in seveda smo šli tudi na pizzo in meni ni bila všeč. Čez nekaj let sem jo ponovno jedla v hotelu Kras, njihovo slavno Kras pizzo s pršutom v Postojni in bila je boljša pa vendar sem jo vzljubila šele po 30 letu. Sedaj sem pa sveža pedesetlenica 🙂

Sredi osemdesetih let v Parmi, ko smo šli na neko šolsko ekskurzijo v LJ. Sošolka nas je nahecala, da se poleg je kruh.

Mislim da Triglav.

Odgovor je za tistega ki je spraseval za pizzerijo na mali ulici.

Prvo kao pico pri 17, tapravo pico pa kaki 2 leti kasneje. Nisem marala paradajza, tako da me pica sploh ni mikala. Potem sem “morala” it na pico z gostitelji, ko sem bila v Nemčiji, in edina pica, kjer paradajz ni bil omenjen, je bila pica tropik, z ananasom….. Itak, da sem komaj požirala, saj tisto ni bilo užitno. Potem me je cimra v študentu, Primorka, peljala na pravo pico in zmagala. Še paradajz sem potem sčasoma začela jest 🙂

Ko sem bil mulc, leta 85, v petem razredu OŠ, smo se trije kompanjoni vsedli na bicikle in jo vžgali v Kranj v Prešrnov hram. Na margerito za 18 din. Testo, paradajzova mezga, sir in origano. Pečena v električni pečici. Zakon!!! Študentska, za 21 din, ki je imela nekaj kolesc hrenovke, je bla že predraga za naše žepe. O tisti s šunko sem samo sanjal. Starša sta delala bajto in je bla švoh žepnina. Okus pizze je bil pa nepozaben. Kasneje smo hodil v MM, pa k Šifrerju, pa h Kokrškemu mostu (krušna peč) … ampak tiste prve ne bom nikol pozabu. Malo manjša, višji rob in prav poseben vonj. Ambient: sedel si za mini mizicami, namesto stolov leseni sodčki na vrhu oblečeni v rdeče usnje. Lepi časi.