Kdaj ste vedeli, da ste spoznali osebo, s katero boste preziveli zivljenje, osebo, ki bo postala vas soprog/a? Je bilo ze cisto od zacetka ali sele cez par let? Ste bili od zacetka kaj zivcni ali ste bili z njo vedno umirjeni in je vse teklo naravno?

Ah, ne poslušaj drugih. Ne veš in upaš, da se bo izšlo. Vedi, da je zelo težko živeti z nekom, vedi da ni duš dvojčic, da ni romantike, da ne boš preveč pričakovala.

Nikoli ne moreš zagotovo vedeti, razen če sama sebi zelo dobro lažeš.

Najbrž je pri vsakomur drugače. Jaz sem se s svojim, zdaj možem, že od vsega začetka počutila zelo domače, kot bi se poznala že 100 let. Poleg tega pa je bila med nama že od vsega začetka močna kemija. Sva se takoj zagledala, v prostoru, polnem ljudi, in se začutila. Jaz sem takoj vedela, da hočem takšnega moža. On mi je pozneje rekel, da si ni mislil, da je v mojem rangu (lol, kr neki).

Sva skupaj že več kot 20 let in se imava lepo. Tista zgoraj, ki pravi, da ni duš dvojčic in da je težko z nekom živeti, naj govori zase. Jaz se počutim, da sem svojo dušo dvojčico našla. Meni je z njim vse v življenju lažje. Odkar sva se spoznala sva morda 3 noči preživela narazen, sicer pa sva partnerja na vseh področjih. Mislim, da takoj veš, da je nekdo tisti pravi.

Midva sicer nisva dusi dvojcici, morda dvojajcni, sva si namrec ekstremno razlicna, a naju to dopolnjuje na vseh podrocjih in si stejeva v plus.

Je bilo pa enako, ko sem ga videla, se preden sva sploh kaj spregovorila, sem cutila, kot bi ga poznala 100 let, neka domacnost, ne znam opisat drugace. Spregovorila sva sele cez nekaj mesecev.

Bila sva oba mlada, iskala sebe in tudi druge, nisva vedela, da je to tisto pravo, a na koncu sva pristala skupaj in zdaj sva skupaj ze vec kot 30 let.

Da je to tisto pravo, ne vem, ce ves, a lahko cutis neko domacnost, tako kot bi cloveka poznal ze vse zivljenje.

Pač gledaš skozi rožnata očala in si lažeš.

Ti pa gledaš na vse skozi črna očala in si pesimistična. Namesto da bi nekaj spremenila, če nisi zadovoljna v svojem zasebnem življenju, se tolažiš, da tisti, ki so srečni v bistvu samo lažejo samim sebi?!? No, tudi tako gre, če ti je lažje. Vsak po svoje, kajne?

Po 27-ih letih! Zdaj srečno ločen v odlični zvezi!

Jaz se nikoli. Mislim da bom bil prej umrl.

Takoj na zacetku.

Podobno kot so že zgoraj napisali; domačnost in sproščenost od prve ure klepeta dalje. Enostavno sva bila na podobni valovni dolžini – z mislimi in besedami, kasneje pa tudi s telesi.

Tako da sem začel sumiti da bi to lahko “bilo to” že zelo hitro, recimo takoj po prvem srečanju. Dokončno potrditev pa sem sam pri sebi zaključil, ko sva preživela prvi resnejši spor oz nesporazum. Ko lahko z bližnjim rešiš tudi nesporazume, imaš intelektualno privlačnost, pa fizično tudi… ni več kaj veliko razmišljati. Ko sem bil še malo odsoten in sem ugotovil kako bolje se počutim, ko jo spet vidim, ko sva skupaj, kako mi razsvetli življenje in občasno tudi skomplicira… sem bil pečen. In ko vse to ugotavljam enako po vseh teh letih skupaj… sem dodatno in čedalje bolj “pečen”.

Odkar sem jo prvič videl… nobene živčnosti nikjer. Izpuhtelo vse to. Vse nesigurnosti kolikor jih je kdaj bilo so odmrle.

Tole zgoraj sem bil jaz. Za temi besedami stojim.

Takoj, po enem mesecu me je že zaprosil, naredila še do konca fax, potem hišo in po 9ih letih še 3 otročičke enga za drugim. Imamo se radi in si ne predstavljam, da bi bila s kom drugim, še vedno mi je oh in sploh, najboljši v vseh pogledih.

je pa res tako lepo napisano,, realno in se vseeno izjemno lepo, se cuti tista prava ljubezen ze iz zapisa, ko ga berem. Veliko srece skupne vama se naprej iz srca zelim.

za anonimno8525

… tisti, ki ste se našli in živite polno življenje s svojim partnerjem. Vsi nimamo take sreče. Zame je bilo življenje s partnerjem pekel na zemlji!  Na začetku zveze ga nisem začutila, nisem poslušala svoje intuicije – delovala sem na silo. Za to sem plačala veliko ceno, ki me je stala zdravja.

Bodite hvaležni!

Saj smo.

Do neke realne mere – ker v bistvu gre za to, da čutiš sam sebe in si verjameš. Partner je bonus k že itak dobremu življenju.

Ko ni bilo treba nič špilat teatrov, ko sem lahko bila točno jaz, taka kot sem in on meni všeč točno tak kot je, ko sva lahko popolnoma sproščena drug z drugim. Nobenih igric, nobenih skrivalnic, blefa, afnanja.

Meni to največ pomeni.

Najlepsa hvala za vse odgovore. Pri kateri starosti ste pa spoznali vase zivljenjske partnerje, ce ni skrivnost? 🙂

Jaz 20,on 23. Zdaj sva oba že 40+.

Tocno tako, se strinjam..

Iti v zvezo, če že na začetku veš da na dolgi rok ne bo šlo je za moje pojme sebično in zelo egoistično dejanje. Če že ti nimaš pravih čustev ne kompliciraj življenja še drugemu. Zlomljeno srce je resna zadeva. Nekateri se nikoli več ne poberejo.

Če so pa tvoja čustva pristna je pa treba na odnosu delat. Ni recepta za partnersko zvezo, ker smo si ljudje tako različni, da se ne da reči kaj je treba delat. Po mojih izkušnjah je treba v prvi vrsti spoštovati partnerja, vedeti je treba da čeprav en zasluži več kot drugi sta vseeno enakovredna. Če so otroci, je potrebno, da si starša vzameta dan čisto zase, da se odkrito pogovarjata, imata kakšen skupni hobi. Predvsem pa ti partner ne sme biti kot nekaj samoumevnega.

Vem da sem še marsikaj pozabil ampak kot sem že rekel, ljudje smo si različni in kar je pomembno enemu ni nujno da bo tudi drugemu.

Nobena skrivnost ni – oba sva bila malo čez 40.

Se še ni zgodilo 🤔😄

Tisti pogled, globina ki je v meni zbudila življenje. Tako mehke in iskrene so delovale, tople in prijazne.

Izkazalo se je, da nekatere oči lažejo. Niso vse ogledalo duše.