Mogoče se je on že odločil, da je konec. Samo čaka  da kako novo ojaga, pol bo tudi formalno.  Tko je z moškimi. Bodi pozorna na drobne znake. Malo se nazaj potegnejo. Tako s financami,  kot s skrbjo za stanovanje.

V glavnem tudi ti ne čakaj, ampak bodi tudi na to pripravljena. Finance, plan…

Če pa vama rata zakrpat, bi pa seveda bilo boljše.

malo poglej Esther Perel na Youtube

https://www.youtube.com/results?search_query=esther+perel+desire+in+long+term+relationships+

Všeč mi je tvoja prispodoba s filmi. Kateri deli scenarija izidejo izpod tvojega peresa?

Upokojenske debate. Niti ene lepse od njih ne slisis. Vse zakonske zgodbe so enake. Grozno enake in dolgocasne.  Upokojenci ste vsi isti, kot bi  vas vse naredil isti osemljevalec.

Jaz si manem roke super tema, nova peka kokic, vas pa ni!

Sofkička bipolarna kot vedno, že pozabila kaj je prejšni teden pisala o vlogi žrtev 😂

A noben napad babic lej to! Noro! Nedoživeto na tem forumu! A končno obrabljate kolena in molite? Ste ratale pobožne? Valda koprive ne pozebejo no babice!

Ne vem kje ti vidiš kakšno upokojenko? A to če sva skupaj 20 let pomeni, da sva upokojenca? Za tvoj info, niti ne zgledam slabo, niti nimam se 44 let🤗..Enako ne on..nisem ena baba, ki se je z leti zapustila oz takrat, ko se je porocila..

Pa tud jeb..vas ta korona, imate forum o koroni pa tam najedajte o zarotah..

Motorist: scenarij, ki se ni napisan je komunikacija, ocitno, ki sepa..pa izgubljen stik dveh akterjev..

Bi se pa z veseljem upokojila, dosti raje kot ločil😂..mogoče ni slaba ideja..finančno ne bi propadla(i), ker finance so ok..pa se vec bi bila z druzino, mogoce je pa to resitev, tnx za nasvet!

“Ko ga vidim golega, se mi gabi.”

Uf, nočna mora, je tako zvezo sploh še mogoče rešiti? Ko gledaš dolgo poročene pare, se jih veliko kar nekako zapusti, zdaj imajo kao pogodbo za nedoločen čas in se jim ni več treba truditi, ker jiih ne ogroža konkurenca in ne samo, da ratajo fizično neprivlačni, ampak tudi osebnostno dolgočasni in sitni, ni več igrivosti, veselja nad življenjem, emocij in strasti.

In tudi če na dolgi rok nov moški res ne bi veliko spremenil, ker se ne da zbežati pred samim sabo, te nova ljubezen napolni z neverjetno vitalnostjo in energijo, tudi z novo dozo hormonov, vrne se libido, spet si mlad, spet je vse mogoče, dalo bi se zagovarjati, da je v takem primeru vredno poskusiti z novo ljubeznijo, tudi če bi se res na dolgi rok končalo enako, da so tista 2-3 leta sveže ljubezni vredna tega, ker tista energija je neprimerljiva s čimerkoli drugim.

Kaj bi se zgodilo, če bi se danes odločila, da boš svoje potrebe vzela v svoje roke, jih zadovoljila na način, ki je najbolj ustrezen zate in tako postala opolnomočena in zadovoljna?

Kolikor jaz razberem iz tvojega zapisa, ne verjamem, da za vaju ni več upanja, saj namreč ne navajaš nobenih težav, kot so varanje, alkohol, nasilje, odpor do moža itd. Problem je le odtujenost. Tako vsaj razumem. Zakon zaradi tega ni končan, (razen če se pač tako odločiš), ampak zgolj v težavah, kar bo res nekoč privedlo predaleč, da bi lahko kaj popravila. Zato bi v tvojem primeru bilo najbolje, da najprej najdeta terapevta za zakonce, da vama pomaga zopet vzpostaviti komunikacijo in se spet zbližata. Če to ne bo pomagalo, potem bog pomagi in greš narazen, a mislim, da je pri vama vredno poakusiti. Poznam kar nekaj parov, ki so na tak način uspeli in zelo dobro funkcijonirajo. Pravijo, da jim ni žal, da so se potrudili, le žal, da niso že prej.

Dobro vprašanje! Ves čas namreč svoje potrebe dajem v drugi plan.

Ne vem kaj bi se zgodilo, morda veliko pozitivnega, morda sem pa strahopetna?

Mogoče trmasta? Mogoče bi že zdavnaj morala?

Kaj te ovira pri tem, da bi svoje potrebe postavila v ospredje in bi joh začela zadovoljevati na zase najbolj ustrezen način?

Mene krepko mine, ko me moški začne jemat za samoumevno in ko mi išče samo še napake. Opozarjam nekaj časa in če ni sprememb, zaključim odnos. Ne mučim naju z nekimi terapijami in skušati izsilit nekaj, kar mora bit odraslemu moskemu povsem jasno. Niti slučajno ne mislim od nekoga izsiliti ljubezen kot si jo jaz zamisljam. To mora človek sam začutit in imet željo. Ni mi težko končat veze, četudi moškega še ljubim. Zame prepričanje, da iz slabšega greš na slabše niti slučajno ne velja.

Zato pa si samska, oziroma v krajših avanturah, ker ti gre vedno bolje in bolje, si malajša in mlajša, še malo pa boš spet nedolžna.

Se ne obremenjujem s tem, za nekaj  takšnega moraš imet močen karakter. Eni prenesejo vse, samo da niso sami, tudi izgubo lastnega jaza.

Zelo pametno in zelo malo je takih.

To se pa čisto strinjam.

Ni nujno,

da gre za izgubo lastnega jaza. Polovici zakoncev se latni jaz umetno poveca z maltretiranjem partnerja.  Terapevti tako komleksnih zadev ne morejo resevati znotraj zvez – anosti.

Pa misliš da se ne da nič rešiti? Takih zakonov je veliko, ljudje se nehajo pogovarjati, ampak če se ti ne Gabi, če ni drugega moškega vmes, se da marsikaj še zrihtati.

Vse je rešljivo. Sami se prepričate, da vam je nekdo všeč in prav tako da vam več ni. Vse je v naših glavah, razmišljanju, ki ustvarjajo čustva. Poskusite pozitivno razmišljati o človeku in biti nežna, ljubeča, tudi on se bo spremenil, če čuti še vsaj kanček ljubezni.

Zakaj tako hitro obupate in iščete samo krivca in razloge, namesto rešitve? Jaz po tem ločim neuspešne od uspešnih  ljudi v življenju..prvi hitro obupajo, drugi nikoli.

Povej palestinskim otrokom tam v Gazi, naj pozitivno razmišljajo in da je vse rešljivo in da je vse v njihovih glavah.

Hvala

Vprašanje za avtorico: kako pa veš, da moža (še) ljubiš?

Jaz zase ne vem. Če bi vedela zagotovo, da ga ljubim, bi se borila za svoj zakon kot levinja. Ampak a lahko ljubiš nekoga, ki ti gre na živce, s katerim si nimaš več česa povedati, ki ti postaja tujec?

Kaj to sploh pomeni, ljubezen? A da hočeš svoje življenje preživeti samo s to osebo in nikomer drugim? Če ja, potem ga ljubim. Ne iščem in nočem nikogar drugega. A to pomeni, da ne vidi nobenih njegovih napak? Če ja, potem ga ne ljubim. Vidim kup napak:-) A to pomeni, da čutiš metuljčke, ko ga zagledaš? Po mojem ne, to je zaljubljenost. A to pomeni, da ti pomeni vse na svetu? Ravno vsega ne, vsekakor pa več kot kdorkoli drug razen otrok. Kako naj vem, če ga ljubim?

Trol, ne obešaj se na moje komentarje in ne citiraj me. Na tvoje neumnosti ne mislim odgovarjati. Drži se teme.

Jaz menim, da je to le obdobje in da bo minilo. V zakonu so vzponi in padci, pri vseh. Kako ve, če ga še vedno ljubi? Naj pomisli na življenje brez njega. Če si ga ne zna predstavljati, če življenje brez njega nima smisla, bo to verjetno to. Čustva pridejo in gredo, a kompatibilnost, prijateljstvo, intima, ljubezen, to ostane. Meni npr ne pade na pamet niti pomisliti, da bi bila s katerim drugim intimna. Tudi če se z mojim možem ne bi v nekem obdobju ujela, ali bi bila skregala ali karkoli, mi ne bi padlo na pamet biti intimna z drugim. Želim si le njega. Ko se zbudim, me pogled nanj razveseli, ko sem v skrbeh, me njegov objem pomiri. Ko se stisneva, se počutim doma. Varna, srečna, zadovoljna in izpolnjena, željena, kot žena, ženska. Ko se zazrem v njegove oči, vidim tiste iskrice, tako kot jih on vidi v mojih. To je drugačen pogled … Tak, ki govori več kot tisoč besed. Bereva si že misli in drug drugemu ugodiva že vnaprej, ker se tako dolgo poznava in si želiva drug drugemu polepšati življenje, olajšati. Ne otežiti. Pa dva imela tudi midva vzpone in padce in morda še pridejo novi. A vem, da ne bi nikoli kar tako obupala. Zame je on moj “za vedno”. Pol pa kar bo bo… Življenje je dolgo. Zaupam in verjamem pa, da bova vedno oba dala vse od sebe, da nama rata.

O kakšna burna reakcija. Nisem trol in komentiram lahko kogarkoli in karkoli, da smo si na jasnem! Ko navdušencem pozitive zastavim takšna realna vprašanja o kreiranju lastnega življenja za pobite otroke (in odraslih) tam v Palestini, pa jim zmanjka besed. Trol si ti. S trolanjem osladnosti in sajenjem rožic. Če že hočeš drugim solit pamet, se pripravi tudi na malo bolj zahtevna vprašanja.