Naslovnica Forum Starševski čvek Kdo bo ščitil starše? – intervju z Vesno V. Godina

Kdo bo ščitil starše? – intervju z Vesno V. Godina

A veš, da tudi moja hči tako pravi. Študira zahteven študij, imela bo odgovoren poklic, ampak čez vse pomembno se ji zdi, da bo dobra mama.

To da si želi biti vsaka ženska,ki ima otroke dobra mati je logično.

Čez vse pomembno je tudi biti dobra partnerka otrokovemu očetu, ker otrok enako kot mamo potrebuje tudi očeta. O tem jaz zgoraj pišem, ampak to se zignorira, ker ni pomembno, ker je na piedestalu mama, njeno visočanstvo mama. V svoji fanatičnosti biti mama pozabite na biti partnerka, otrok ostane brez očeta oziroma ga vidi enkrat na teden in kaj ste potem naredile? Oče je ENAKO POMEMBEN kot mama.

Logično bi bilo. To je res. Jih je pa veliko, ki jim materinstvo ni poslanstvo, ampak breme, nebodigatreba, in se niti trudijo ne, da bi bile dobre mame.

Čez vse pomembno je tudi biti dobra partnerka otrokovemu očetu, ker otrok enako kot mamo potrebuje tudi očeta. O tem jaz zgoraj pišem, ampak to se zignorira, ker ni pomembno, ker je na piedestalu mama, njeno visočanstvo mama. V svoji fanatičnosti biti mama pozabite na biti partnerka, otrok ostane brez očeta oziroma ga vidi enkrat na teden in kaj ste potem naredile? Oče je ENAKO POMEMBEN kot mama.[/quote]

Oh … kje pobiraš take? Ja, obstaja določen procent takih žensk, nikakor pa to ne velja za večino. Ampak dejstvo je, da starševstvo s sabo prinaša ogromne odgovornosti in veš, sam tok, ni na ženski, da sprejema odgovornost za to, koliko bo oče z otrokom, niti ni na njej, da se “posveča” partnerju. Oče je tisti, ki mora sprejeti svoj del odgovornosti in v mesecih, ko otrok najbolj potrebuje mamo, je on tisti, ki se mora posvečati partnerki, ne pa obratno. Po izkušnjah premnogih žensk niso ženske tiste, ki bi tako rade volje nase prevzemale vse breme glede otroka, ampak so v to primorane, ker mnogi današnji moški preprosto niso zreli za to. Recimo nekaj branja iz prakse, kako zgleda tak možak, ki bi se mu morala žena “posvečati” po že tako utrujajočem porodu in nosečnosti:
http://med.over.net/forum5/read.php?123,5901696
http://med.over.net/forum5/read.php?123,5214590

Kar ti želim povedati, sam tok, je, da v svojem feminističnem vzpodbujanju žensk, naj ne bodo “samo” mame in da naj se tudi “posvečajo” partnerjem, tlačiš ženske popolnoma enako, kot jih je tlačil patriarhat, nalagaš jim še eno krivdo, poleg vseh obveznosti, ki jih imajo, naj se še “posvečajo” partnerjem, ker seveda partner se čuti zapostavljenega, če je reva vsa izmozgana od skrbi za otroke, ko on pride iz službe pozno zvečer in bi rad seksal. Iz prakse ti lahko zagotovim, da tam, kjer se moški zna posvetiti partnerki in prevzeti enakovredno količino bremena že takoj na začetku, zelo težko pride do sindroma preveč požrtvovalne mame. Ampak v praksi smo vsaj po mojih opažanjih (pa se po službeni dolžnosti s tem ukvarjam) še precej daleč od tega. Tako da, zahteve po enakopravnosti bi bilo v tem zgodovinskem trenutku malce produktivneje nasloviti na moške v partnerstvih z otroki, ne na ženske.

Kje jih pobiram? Poslušam ljudi okoli sebe in berem, kaj pišejo po forumih. Obstaja določen procent, ja, ki pa ni tako nizek, kot ga ti hočeš tukaj predstaviti. Že to, da poči skoraj polovica zakonov, bi moralo nekaj povedati o tem procentu. A tebi ne? Nalepila si dva primera, s katerima mogoče hočeš dokazati, da so vsi moški takšni, pa niso. Mnogi se dolgo trudijo in ko ugotovijo, da so peto kolo, odnehajo. Sem pa toliko slišala in prebrala, da vem, da gredo po principu otrok je bolj moj kot tvoj, ker jaz sem mama, ti pa si samo oče. So moški bebasti, da tega ne dojamejo? Če je bolj tvoj kot moj, pa izvoli, delaj. Da tega, koliko otrok pride na svet, ker jih je hotela mama, oče pa ne, sploh ne omenjam.

Čez vse pomembno je tudi biti dobra partnerka otrokovemu očetu, ker otrok enako kot mamo potrebuje tudi očeta. O tem jaz zgoraj pišem, ampak to se zignorira, ker ni pomembno, ker je na piedestalu mama, njeno visočanstvo mama. V svoji fanatičnosti biti mama pozabite na biti partnerka, otrok ostane brez očeta oziroma ga vidi enkrat na teden in kaj ste potem naredile? Oče je ENAKO POMEMBEN kot mama.[/quote]

Oh … kje pobiraš take? Ja, obstaja določen procent takih žensk, nikakor pa to ne velja za večino. Ampak dejstvo je, da starševstvo s sabo prinaša ogromne odgovornosti in veš, sam tok, ni na ženski, da sprejema odgovornost za to, koliko bo oče z otrokom, niti ni na njej, da se “posveča” partnerju. Oče je tisti, ki mora sprejeti svoj del odgovornosti in v mesecih, ko otrok najbolj potrebuje mamo, je on tisti, ki se mora posvečati partnerki, ne pa obratno. Po izkušnjah premnogih žensk niso ženske tiste, ki bi tako rade volje nase prevzemale vse breme glede otroka, ampak so v to primorane, ker mnogi današnji moški preprosto niso zreli za to. Recimo nekaj branja iz prakse, kako zgleda tak možak, ki bi se mu morala žena “posvečati” po že tako utrujajočem porodu in nosečnosti:
http://med.over.net/forum5/read.php?123,5901696
http://med.over.net/forum5/read.php?123,5214590[/quote]

Podpišem:)
včasih (pa ne v večini primerov, da ne bo pomote) se partner/oče počuti odrinjenega ker:
*ni več vse spedenano v stanovanju
*ker ni kosila, večerje ob uri
*ugotovi, da hrana ne raste v hladlniku
*je mama/partnerka utrujena, ko je on spočit

Tlačim? Za biti mama danes ni več treba biti žena. Sploh ti ni treba seksati z moškim. Se greš zunajtelesno oploditi in imaš otroka. Če si se šla poročiti in si postala žena, preden si postala mama, zdaj pa skačeš v luft, ker ti nekdo piše, da se moraš posvetiti tudi partnerja, halooo? Ti je to čisto odveč? Zakaj si si potem omislila moža? V tem tudi je point, v vsem tem pritoževanju, kako odveč je postal mož, ker ovira skrb za otroka. Ni keč v seksu, keč je v tem, da nekdo čuti, da je postal popolnoma odveč. Me ženske se enako trapasto začnemo vesti, če čutimo, da smo odveč, to ni lastno samo moškim. Ampak me ženske se ne počutimo več odveč, ko imamo otroka, dobile smo svoje poslanstvo, mame smo, me nikoli nismo več odveč, nas otrok potrebuje in tudi ko nas več ne, se obesimo nanj. On pa ni več potreben nobenemu, ne ženski in ne otroku. Za plenico zamenjat je še dober, posodo pomit, smeti odnest, avto registrirat, potem je pa že konec.

Včasih pa zato, ker:
– se ženska nikoli več ne stisne k njemu in ga objame
– ker ima občutek, da je svoje opravil in samo še statira v svoji lastni družini
– ker je postal samo še denarncia za financiranje družine
– in še kaj podobnega bi se našlo

Statistika ločitev je porazno visoka. Lahko se tukaj prepirate z mano, ampak statistika je zelo zgovorna. Seveda lahko rečete, da je za tako porazno statistiko kriva izključno moška populacija in potem vam ne bom mogla nič več napisati.

Vsak želi biti ljubljen. Ne samo ženske, moški so enako željni ljubezni. Ne samo čistega stanovanja in toplega kosila, ti povem, da so bolj željni ljubezni. Če ženska vso ljubezen usmeri na otroka in je za moža ni več, adijo zakon.

Tlačim? Za biti mama danes ni več treba biti žena. Sploh ti ni treba seksati z moškim. Se greš zunajtelesno oploditi in imaš otroka. Če si se šla poročiti in si postala žena, preden si postala mama, zdaj pa skačeš v luft, ker ti nekdo piše, da se moraš posvetiti tudi partnerja, halooo? Ti je to čisto odveč? Zakaj si si potem omislila moža? V tem tudi je point, v vsem tem pritoževanju, kako odveč je postal mož, ker ovira skrb za otroka. Ni keč v seksu, keč je v tem, da nekdo čuti, da je postal popolnoma odveč. Me ženske se enako trapasto začnemo vesti, če čutimo, da smo odveč, to ni lastno samo moškim. Ampak me ženske se ne počutimo več odveč, ko imamo otroka, dobile smo svoje poslanstvo, mame smo, me nikoli nismo več odveč, nas otrok potrebuje in tudi ko nas več ne, se obesimo nanj. On pa ni več potreben nobenemu, ne ženski in ne otroku. Za plenico zamenjat je še dober, posodo pomit, smeti odnest, avto registrirat, potem je pa že konec.[/quote]

Odgovoren in predvsem odrasel moški, partner, oče se nikoli ne bo počutil odvečnega ali prikrajšanega.
Z rojstvom otroka bo prevzel svoj del starševske vloge, ki ne bo izpodrinila vloge moža in moškega, ampak ju nadgradila.

Žal je takih moških malo, premalo.

Mislim, da je tvoje razmišljanje zavilo v nepravo smer – vsaj kolikor opazujem, so ženske po porodu pogosto same – fizično in psihično, predvsem pa so preobremenjene – pa ne, ker bi tako hotele, le moški se oviram elegantno izognejo.

Pričakovanja, ki jih gojijo do žensk, ostanejo enaka, obenem pa se po rojstvu otroka enako nespremenjeno obnašajo sami in nočejo odrasti.

Tlačim? Za biti mama danes ni več treba biti žena. Sploh ti ni treba seksati z moškim. Se greš zunajtelesno oploditi in imaš otroka. Če si se šla poročiti in si postala žena, preden si postala mama, zdaj pa skačeš v luft, ker ti nekdo piše, da se moraš posvetiti tudi partnerja, halooo? Ti je to čisto odveč? Zakaj si si potem omislila moža? V tem tudi je point, v vsem tem pritoževanju, kako odveč je postal mož, ker ovira skrb za otroka. Ni keč v seksu, keč je v tem, da nekdo čuti, da je postal popolnoma odveč. Me ženske se enako trapasto začnemo vesti, če čutimo, da smo odveč, to ni lastno samo moškim. Ampak me ženske se ne počutimo več odveč, ko imamo otroka, dobile smo svoje poslanstvo, mame smo, me nikoli nismo več odveč, nas otrok potrebuje in tudi ko nas več ne, se obesimo nanj. On pa ni več potreben nobenemu, ne ženski in ne otroku. Za plenico zamenjat je še dober, posodo pomit, smeti odnest, avto registrirat, potem je pa že konec.[/quote]

Poglej, jaz imam krasnega partnerja in me čisto odveč mečeš v neke kategorije, ki si jih sama kreiraš. Sva pa imela in še imava precej dela s tem, kako naj bi zgledalo starševstvo in partnerstvo v 21. stoletju. In to predvsem zaradi zelo, kako naj rečem, komfortne vzgoje moških v njegovi družini.

Več kot očitno je, da nimaš otrok in da ne veš, kaj prihod otroka praktično pomeni za partnersko zvezo. Težko se je potem pogovarjati o “petih kolesih”, ki naj bi jih ženske naredile v moških s tem, ko rodijo in se posvetijo otroku, ki v prvih mesecih resnično najbolj potrebuje mamo (če jo seveda ima, sicer pa katerokoli ljubečo osebo).

“Žrtvovani” očetje ti je zelo dobro napisala, kako se veliko današnjih moških čuti “zapostavljenih”. In to je tisto, kar je problematično. Je bilo še pri naju, pa sva kar “razsvetljen” par.

KER SMO PRIŠLE DO ZAKLJUČKA, DA SO PROBLEMATIČNI IZKLJUČNO MOŠKI, ŽENSKE NIKAKOR NE, LAHKO KAR NEHAMO. MISLIM, NAŠLE SMO KRIVCA ZA VSE.

E, tako lepo znate eni povedat na kratko 🙂 Sam tok – to je to. V bistvu.

ah punce ve ne veste koliko teh mož komaj čaka da postanejo 5 kolo,potem se jim odprejo šele nebesa-ima ženo beri skrbno mamico svoj otrok,novo ljubico,službo in družbo..
narobe si prestavljate narobe

E, tako lepo znate eni povedat na kratko 🙂 Sam tok – to je to. V bistvu.[/quote]

Ve pa to tako zelo dobro veste, ampak se vseeno pečate z njimi, poročate, delate otroke, zakaj? Ker so sredstvo za dosego cilja. Če jih imate za takšne bednike, zakaj se ne greste raje umetno oploditi? Zakaj delate otroke z ljudmi, za katere čisto očitno mislite, da so tudi sami otroci. Spoštovanje do moškega spola je pri 80 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vas enako VELIKI NULI.

KER SMO PRIŠLE DO ZAKLJUČKA, DA SO PROBLEMATIČNI IZKLJUČNO MOŠKI, ŽENSKE NIKAKOR NE, LAHKO KAR NEHAMO. MISLIM, NAŠLE SMO KRIVCA ZA VSE.[/quote]

Tako popreproščeno razmišljaš, da je joj. Moški in ženska kot posameznika nista nikoli samo produkt samih sebe, ampak sta zrasla v neki družini, v nekem kulturnem okolju, v nekem zgodovinskem trenutku. In s sabo prinašata vzorce, ki jih definirajo. Ženska v naši kulturi je tradicionalno vzgajana za skrb za druge, moški pa za skrb zase. S feminizmom so se ti vzorci pričeli krhati, ženskam je bilo sporočeno, naj tudi začno skrbeti zase, moški pa naj se bolj ukvarjajo z družino, gospodinsjtvom, otroki itd. Vendar ti nepredelani vzorci še vedno obstajajo in so zelo pogosti. To ne pomeni, da je kdorkoli česarkoli kriv, to samo pomeni, da je en spol večinoma navajen prevzeti skrb za druge, drug pa ne in se temu, ko pride otrok, izogiba, ker je bil tako navajen. Krivda se pojavi šele potem, ko posameznik ob soočenju z realnostjo in z vzorci ni sposoben teh vzorcev odpraviti – velja enako za ženske kot za moške.

Smučarska očala ti je tako lepo napisala:
Odgovoren in predvsem odrasel moški, partner, oče se nikoli ne bo počutil odvečnega ali prikrajšanega.
Z rojstvom otroka bo prevzel svoj del starševske vloge, ki ne bo izpodrinila vloge moža in moškega, ampak ju nadgradila.”

In ja, žal jih je še premalo. Se premikamo v to smer, ampak jih je še premalo. Ker pač živimo v takem zgodovinskem času. Čez nekaj desetletij bo zagotovo drugače, kot je bilo drugače za naše mame in očete v primerjavi z babicami in dedki.

Ti, ki si se s poročenimi vlačila, boš že vedela.

Ker stvari v svojem bistvu tudi so zelo preproste. Tole nakladanje tukaj, vse to je ena velika megla, s katero se prikriva to bistvo. Tako kot se tukaj med vrsticami lepo prebere bistvo vašega odnosa do moškega, tako ga moški tudi doma prebere med vsem tem nakladanjem, ki ga sliši.

No zase lahko povem in za še precej žensk, ki jih poznam, da pred prihodom otroka niti slučajno nismo pričakovale, da se bodo ti vzorci pokazali, vsaj ne v takšni meri. Kar je potem dvojna obremenitev – naporna nosečnost, porod, po možnosti travmatičen, dojenček ki te nonstop rabi, potem pa ugotoviš, da poleg enega obstaja še drugi otrok v družini, samo malo večji 🙂 In to ni nobeno nespoštovanje, to je dejstvo za mnogo mnogo žensk in moških. To žal pred prihodom otroka lahko zelo redko predvidiš, kot nasploh težko predvidiš, kaj ti bo prineslo življenje.

V prvi vrsti je nespoštljivo, do ženske, da premnogi moški mislijo, da se imajo danes, v tem času, še pravico tako obnašati.Odrasel, zrel moški se nikoli ne bo. In če kdaj, je ob prihodu otroka izjemna prilika, da odrasteta oba – tako ženska, ki se v nasprotju s tradicionalno vzgojo mora postaviti zase in za spoštljiv odnos do sebe, kot moški, ki se mora zavesti svojih preživetih vzorcev in jih spremeniti.

Ti, ki si se s poročenimi vlačila, boš že vedela.[/quote]
o nisem vedla ,da govorimo o meni..hvala ker si mi povedala ,sem mislila da je govora o požrtvovalnih mamicah..

Ker stvari v svojem bistvu tudi so zelo preproste. Tole nakladanje tukaj, vse to je ena velika megla, s katero se prikriva to bistvo. Tako kot se tukaj med vrsticami lepo prebere bistvo vašega odnosa do moškega, tako ga moški tudi doma prebere med vsem tem nakladanjem, ki ga sliši.[/quote]

Kako naj ti dopovem, da imam krasnega partnerja, ki se po začetnih težavah odlično obnese kot mož in oče, in ki je znal razumeti, da kritika, ki jo imajo ženske glede prerazporeditve del po porodu do moških, kaže spoštovanje do njih, ne pa nespoštovanje. On je znal razumeti, da bi želela, da odraste, zato, ker ga spoštujem, ne pa zato, ker ga ne. Lahko to morda razumeš tudi ti že zdaj? Prej ali slej boš razumela, ko boš dobila otroka. Razen, če boš seveda dobila idealnega gospoda Pravega, s katerim se bosta razumela že s pogledom, ti želim iz vsega srca, da bi bilo tako.

Seveda pa nikakor ne moreš spoštovati nekoga, ki se kljub opozorilom še vedno obnaša, kot da je družina tvoja skrb, hobiji pa njegova – kar je primer na linkih, ki sem jih dala, in je v naši družbi žal zelo pogost.

Tako, da so vedno na istem mestu in niso odvisne od tvoje tolerance oz. razpoloženja. Če se torej točno ve kaj se lahko in kaj ne, otrok poskusi prvič, morda drugič, pa je vedno tako kot mora bit potem ne probava še 100-ič in ne preiskuša saj točno ve kaj se sme in kaj ne.
No men to odlično funkcionira in če že je tečen, potem je to zaradi moje slabe volje ali preobremenjenosti in če se tega zavedaš ne daješ otroku ene po riti ampak skuliraš sebe in rešiš težavo tam, kjer je nastala.Torej pri sebi. Ja trkam, ampak sem srečna da ne poslušam dretja nekoga, ki želi razelektrit svojo mamo. Poskusi, potrudi se in boš vidla kako lepo je lahko življenje in otroštvo…

Jaz pa glede na tisto, kar berem na teh forumih, ugotavljam, da se pred zanositvijo večini žensk povsem fučka partnerjevo vedenje in so pripravljene do nosečnosti požreti v glavnem čisto vse. Še več, nekatere s takimi moškimi naredijo tudi drugega in tretjega otroka, potem pa kar na lepem, kar čez noč ugotovijo, kako so pravzaprav za vse same in kako jim bo boljše, če se ločijo. Zlasti kadar naletijo na sodelavca, ob katerem imajo spet po dolgem času metuljčke v trebuhu.

Lahko razumem. Ampak razumi tudi ti mene. Jaz menim in verjamem, da je sploh v današnjem času največ, kar lahko narediš za svojega otroka, da si dobra žena svojemu možu in največ, kar moški lahko naredi za svojega otroka, da je dober mož svoji ženi. Moje razmišljanje je – najprej sva bila midva in midva morava biti in obstati. Jaz ne bom nič slabša mama, če bom sebi zadala za cilj to, da sem prvenstveno dobra žena. Pod to dobra žena ne mislim pucanja in kuhanja, mislim na nezanemarjanje odnosa z možem. Me ne rabi razumeti že s pogledom, mora pa v mojem pogledu vedno videti ljubezen. Če je ne bo, mi je spodletelo, pa če se še tako fanatično trudim biti dobra mama. Nikoli otroku ne moreš vzeti več, kot če mu vzameš očeta.