Kdo je osvobodil Beograd
Beograd osvobodi ruska Rdeča armada z maršalom Tolbuhinom in tako omogoči komunistični bandi okupacijo Beograda.
Komunisti med katerimi je ogromno ustašev katerim je Tito obljubil amnestijo za prelet k partizanom, so od oktobra 1944 do januarja 1946 po Beogradu izvajali pokole med srbsko inteligenco, duhovščino in elito. Komunisti so samo v Beogradu pobili 40.000 Srbov, da so lahko vsilili komunistično oblast.
Komunisti so žrtvovali tudi 18.000 srbske mladine poslane na Sremsko fronto.
Zanimivo, da komunisti niso izvajali pokolov v Zagrebu, glavnem mestu najbolj bestialnega in zločinskega režima – NDH.
9. maj nam vsiljujejo kot dan osvoboditve, v resnici gre za okupacijo s strani komunistične sekte, ki ni od nikogar izvoljena. Rdeča sekta je zasedla Jugoslavijo po nemškem umiku. Nikogar niso osvobodili, niti so Nemcem onemogočali umik.
Ivo Banac, 09.05.2025 ob 22:12
Ukrajinci oziroma Rusi zagotovo ne. In še nekaj: nemudoma prenehaj uporabljati prekleto besedo Srbi, je to jasno?
/rtvslo.si/putin-na-vojaski-paradi-dejal-da-je-rusija-bila-in-bo-tudi-ostala-nepremostljiva-ovira-nacizmu
Bušmani so osvobodili Beograd.
Pudob, 09.05.2025 ob 23:35
Rusi in ob tem množično posiljevali Srbkinje. Kar je po svoje tudi dobro, ker so s tem Srbom razredčili turško kri.
Rusinje so dobile polno porcijo nemške sperme Sicer pa so genetske raziskave pokazale in dokazale, da so Srbi najbolj čist narod na Balkanu
in nimajo skupnega s Turki.
Pudob, 10.05.2025 ob 07:19
Srbkinjam so dolga stoletja otroke delali ravno Turki. Kar se današnjim Srbom pozna že na videz. Če greš po Srbiji ali kje po Anatoliji, v obeh primerih vidiš iste face.
http://en.wikipedia.org/wiki/Battle_of_Dubravnica
Sibila Lehr se je, ko je izvedela, da je njen dedek general Wehrmachta Aleksandar Lehr med bombardiranjem Beograda leta 1941 poveljeval in storil zlo Srbom, odločila, da postane menih. Rodila se je v ugledni aristokratski družini v Nemčiji, zdaj pa je redovnica v samostanu Soko Grad blizu Ljubovije v šabaški eparhiji.
“V Srbiji živim že približno trideset let, v svoji duhovni domovini v srbskem samostanu Soko – pravi Jovanina mama. Čeprav vsi vedo, da sem potomka nemškega generala Alexandra Lehra, ne po svoji krivdi, v zadnjih treh desetletjih, odkar sem redovnica, v Srbiji nisem nikoli doživela nobenega nelagodja.”
“Po volji božje previdnosti imam dve domovini: Nemčija je fizična, Srbija pa moja duhovna domovina” pravi redovnica Jovana. Kakor po resničnih Gospodovih besedah: “Duša je pomembnejša od telesa”, tako mi je bližje srcu moja duhovna domovina, Srbija.
“Rodila sem se v stari in ugledni nemški aristokratski družini Lehr, ki pripada protestantski evangeličanski cerkvi . Moj odgovorni duhovnik in prvi veroučitelj je bil učenec in občudovalec slavnega pastorja Friedricha Gisnedorfa iz Evenburga pri Osnabrücku, ki je takoj po vojni, maja 1945, imel znamenito pridigo o Srbih.
Od njega sem slišal o narodu, ki je v drugi svetovni vojni dosegel največjo zmago: “Zmaga duše, zmaga srca in spoštovanja, zmaga miru in krščanske ljubezni.” Ker so ob koncu vojne in pretrganju taboriščnih žic na nemških tleh našli 5000 živih srbskih okostij. Vsi so pričakovali njihovo upravičeno jezo in maščevanje, saj so nemški vojaki v njihovi državi za enega nemškega vojaka pobili sto Srbov. To se ni zgodilo. Nasprotno, božali so nemške otroke, jim dajali sladkarije, se z Nemci pogovarjali, kot da bi bili njihovi bratje …
Šele takrat, pravi mati, je vsem postalo jasno, zakaj je veliki Goethe študiral srbski jezik, zakaj je s tako ljubeznijo in spoštovanjem sprejel in podpiral Vuka Karadžića in zakaj so bile Bismarckove zadnje besede na smrtni postelji: “Srbija”.
Naš župnik nam je pripovedoval o srbskih junaških epskih pesmih kot največjem kulturnem zakladu Evrope in sveta. Več jih je pripovedoval in opozoril na dejstvo, da so neprevedljivi in jih je mogoče razumeti le v srbskem jeziku. Svetoval nam je, naj se učimo srbščine, da bi se prepričali o tisti čarobnosti umetnosti, pred lepoto katere se je weimarski genij priklanjal do tal – je dejala ob tej priložnosti.
Njena nenavadna življenjska usoda jo je spodbudila, da se je ukvarjala z odnosi med Srbi in Nemci skozi zgodovino. V Srbiji se, kot je povedala, omenja, da je Stefan Nemanja na tretji križarski vojni v Nišu pozdravil Friderika Barbarosa in da je nemški general za mizo jedel s prsti, Nemanja pa z zlatim escaigom.