Kdo od vas se želi iti na stara leta dolgočasit v dom upokojencev?
Kdo od vas si želi iti na stara leta v dom upokojencev, kjer domujeta dolgčas in brezvezje? Ni računalnikov, interneta, bolniške postelje povsod, kot v bolnici (to sem videl na lastne oči, ko je bil moj dedek v domu upokojencev – na srečo samo dva tedna, potem je umrl), nimajo kaj brati, kaj gledati (ni tv-ja, ni radia, ni računalnika, ni interneta,…) – skratka dolgčas. Hrano jim nosijo sestre v sobo, oblačila ne vem, kje imajo, ker ni bilo nobene omare – očitno so vsi kar v pižamah, kar pomeni, da še ven ne gredo. Groza, res. No, sem videl tudi nekaj upokojencev v vozičkih na hodnikih, ki so gledali v prazno in se (vsaj po mojem doživljanju tega) na smrt dolgočasili. Tudi meni bi bilo dolgčas, če bi takole eno uro (kar sem bil na obisku pri dedku) na hodniku na vozičku sam zijal nekam v daljavo… Grozen dolgčas. To ni zame, žal, jaz imam rad razgibano življenje, ne pa te domske puščave in monotonije. Res je, da sem bil tam samo eno uro, ampak splošni vtis je tak, kot da je tam dolgčas. Dvomim, da je bilo ravno tisto uro tako slabo (da je prišlo ravno takrat do kakšnega izrednega dogodka, zaradi katerega je odpadla vsa animacija, so bili vsi televizorji, itd., odnešeni iz sobe,…) in dvomim, da je bil moj dedek v edini sobi brez vseh pripomočkov za razvedrilo in kratkočasenje…
Res si bil tam samo eno uro, kajti drugače bi videl, da se domovih upokojencev marsikaj dogaja, nikomur ni treba pasti dolgčasa, če le ima še kaj veselja in energije. Pa še pomagajo mu prijazne negovalke, terapevtke, fizioterapevtke, zunanji gosti, se telovadi, poje, dela ročna dela, ponekod tudi lahko pomagajo v kuhinji, kaj olupijo in pd….Moja prijateljica hodi enkrat na teden na obisk v bližnji dom upokojenih s svojim terapevtskim kužkom – prostovoljno seveda
v takem domu za stare, v zimbabveju?
Naš dom ima TV-je, knjižnico, računalniško sobo, za tiste, ki nimajo svojih lep-topov, Wi-Fi, kino, bazen….
Moja teta pravi, da ji končno gre v življenju lepo, ima avto, za hrano in ostalo ne rabi skrbeti, je pokretna ima zdravniško oskrbo (ji redno merijo holesterol in ostalo), skratka uživa na polno. Ja pa za vikende gre včasih na svoj vikend, ko ji je.
Grem takoj, brez heca.
Dragi avtor!
Pojdi obiskat še nekaj znancev/sosedov v različne domove. Pa ne samo eno urco .. ostani tudi pri kosilu in boš videl, koliko še zmorejo ljudje, ki so v domu zato, ker doma ne morejo poskrbet zase in tudi, koliko se jih sploh še zanima za aktivno gledanje televizije. Ko boš maštel, koliko jih zmore nest žlico v usta, bos v trenutku ugotovil, kolik odstotek prisotnih v domu bi sploh videlo črke na tipkovnici, kje pa da bi jih potem se uspelo “tipknit” .. Pol se pa še začni pogovatjat , kar sistematično z vsakim oskrbovancem … boš prav kmalu ugotovil, kako široko paleto interesnih dejavnosti bi ti uspelo organizirat 
A takšna je torej ta reč. Meni se je, oprostite izrazu, dom res zdel tak kot v času socializma v Rusiji… Vse sterilno in samo skrb za najosnovnejše potrebe – hrana, voda, medicinska oskrba,… Je pa možno, da je bila stavba že stara ali pa celo v procesu denacionalizacije, ker kot sem pozneje slišal, da starostnikov tja ne sprejemajo več…
Odvisno od človeka, če je za preživet v domu. So takšni, da od žalosti tam umrejo in so taki, ki v domu vzcvetejo.
Kar se mene tiče pa še ne razmišljam, še nisem tolk dotrajana, ampak, če že moram, nimam želje po bivanju v eni takšni ustanovi, pa tudi svojih staršev ne bi zmogla odrinit v takšen način preživljanja preostanka let.
Na tem mestu me pa zanima, ali se ne bi mogli upokojenci, ki jim pešajo sposobnosti, privaditi na kakšne pripomočke, da bi bili lahko aktivnejši? Če jaz ne bi več videl, bi si omislil lupo, tudi elektronsko lupo,… Za sluh se dobi slušni aparat – mladim naglušnijm kar dobro služi,… in res ne vidim problema. Za mobilnost – nekateri res ne morejo več z navadnim invalidskim vozičkom se vozit – zakaj nimajo električnega, ne vem. Jaz bi si ga omislil, saj ni tako drag, pa še zavarovalnica nekaj da… Pa 10-prstnega slepega tipkanja bi se naučil, da mi ne bi bilo treba črk na tipkovnici gledat, in če bi oslepel, tudi brajeve pisave. Noben kunšt.
In da še odgovorim na vprašanje: upam, da mi bo finančno stanje omogočilo življenje v domu starejših občanov, ker ne bi rada, da bi moji otroci preživljali to, kar prinese življenje in oskrba dementne osebe v domačem hrogu.
Ko nastanejo določene situacije, ni več mogoče gledat samo iz enega zornega kota – moraš se postavit v kožo vseh soudeleženih.
No, jaz vam povem točno, kako je v domu, saj imam tam tasta in ga redno obiskujemo. V domu sploh ni slabo, če si pokreten, lahko hodiš in greš kamor hočeš. Imajo vsakodnevne aktivnosti: pevski zbor, bralni krožek, ročna dela, maše, molitvene ure, obiskujejo jih razni ljudje, imajo televizijo, radio…Za računalnike ne vem, itak pa ti stari ljudje računalnika ne obvladajo, v prihodnosti pa bodo vsekakor mislili na to.
Vsaj pri nas je taka miselnost, da se gre v dom samo umret. V večini primerov so ljudje radi doma. Toda zelo hitro pride čas, ko ne moreš več biti sam in moraš iti v dom.
Hudo pa je za tiste, ki so nepokretni in v glavnem čakajo smrt, nekateri žal leta in leta. Ždijo v sobah in gledajo v prazno, nič več jih ne zanima, ne televizija, ne dnevni dogodki. Hrano jim nosijo v sobe in jim menjavajo plenice.. Zelo žalostno, kako konča človek, ki se je celo življenje trudil – v eni majhni sobici z dvema omarama, to je vse, kar mu ostane.
Tega bi se morali vsi zavedati.
Seveda je bolj zabavno ostati doma, po možnosti v družbi in oskrbi svojih odraslih otrok in njihovih zakoncev. Jih čakati, da pridejo po službi utrujeni domov in jim potem razlagati svoje ideje o tem, kaj bi lahko naredili in kaj bi oni morali in kaj ne delajo prav. A ker imam svojo hčerko rada, ji tega ne bom naredila, ampak se bom šla zabavat rajši v dom ostarelih.
Mimogrede: v mojem bližnjem domu ostarelih obstaja možnost tudi bivanja v oskrbovanem stanovanju, kjer si lahko po želji za vse sam skrbiš, če pa ne zmoreš, pa se v domu zmeniš, da ti oni čistijo in/ali kuhajo. Niso vsi v negovalnem oddelku, ampak le tisti, ki drugače ne zmorejo.
Takole si jaz zadevo predstavljam na stara leta. Oddam (ali prodam) stanovanje in si najdem plac v kakem fajn domu. Svojo sobo, seveda. In se potem mirno šetam okoli, kjer mi paše in kadar mi paše, imam skuhano, oprano, pospravljeno… Kaj češ boljšega?[/quote]
Tudi jaz.
S tem da ne bom zadovoljen samo s sobo, bi raje apartma, kot ga je imela moja babica. Imaš lepo še svojo predsobo, svojo kopalnico in balkon, pa mini kuhinjico.
Strežejo te, kolikor potrebuješ, perejo in kuhajo zate, pri roki imaš knjižnico, net, parke in sprehode, prireditve v domu in v mestu, kino… kaj hočeš lepšega?
Je bilo že vse povedano. Če si pokreten, ti v domu ponavadi ni hudega ker se kar naprej nekaj dogaja. Nikoli pa nebi hotela nepokretna v dom. To je počasno hiranje telesa in duha. Ponavadi hočejo takšni iti samo še domov nazaj umreti, ampak tega “luksuza” si ne morejo več privoščiti. Jaz bom svojim otrokom povedala, da grem rajši narediti samomor kot pa da me tja strpajo nepokretno.
Na tem mestu me pa zanima, ali se ne bi mogli upokojenci, ki jim pešajo sposobnosti, privaditi na kakšne pripomočke, da bi bili lahko aktivnejši? Če jaz ne bi več videl, bi si omislil lupo, tudi elektronsko lupo,… Za sluh se dobi slušni aparat – mladim naglušnijm kar dobro služi,… in res ne vidim problema. Za mobilnost – nekateri res ne morejo več z navadnim invalidskim vozičkom se vozit – zakaj nimajo električnega, ne vem. Jaz bi si ga omislil, saj ni tako drag, pa še zavarovalnica nekaj da… Pa 10-prstnega slepega tipkanja bi se naučil, da mi ne bi bilo treba črk na tipkovnici gledat, in če bi oslepel, tudi brajeve pisave. Noben kunšt.[/quote]
S 300 evri pokojnine naj si vse to nabavi?
Točno tako je živela moja stara mama zadnje pol leta, ko je bila na žalost nepokretna. Pa ni bila v domu onemoglih, ampak doma, v zelo skrbni oskrbi svojih domačih. A če si nepokreten, je pač tako. Lahko te rihtajo in te strežejo, ne morejo te pa narediti pokretnega. Doma ali v inštituciji je enako.
Točno tako je živela moja stara mama zadnje pol leta, ko je bila na žalost nepokretna. Pa ni bila v domu onemoglih, ampak doma, v zelo skrbni oskrbi svojih domačih. A če si nepokreten, je pač tako. Lahko te rihtajo in te strežejo, ne morejo te pa narediti pokretnega. Doma ali v inštituciji je enako.[/quote]Ok, razumem to, ne razumem pa, kako to, da je nepokretnost pri ostarelih hujša kot pa invalidnost (in priklenjenost na invalidski voziček) pri mlajših invalidih – vidim, da invalidi, ki rabijo osebno asistenco, električni invalidski voziček in vse, študirajo, hodijo v službo (seveda na invalidskem vozičku),… in skratka, ne obležijo brez vsakih zanimanj kot ostareli. Zdi se mi, da je to, o čemer piše zgornja, depresija, depresijo se pa da zdraviti.
