kdo so jezuiti?
http://sl.wikipedia.org/wiki/Dru{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}BEba_Jezusova
A lahko prosim na vprašanja odgovarjate samo tisti, ki jih poznate in to kar dobro, ne le enega jezuita?
Sama sem gor zrasla v jezuitski župniji. Lahko rečem, da so mi bili drugi starši. Doma je bilo težko, oče alkoholik, potem sta se ločevala, no oče je med mojimi najstniškimi leti v nesreči umrl (pijan vozil). Najbolj so nam pomagali ravno jezuiti. Kadarkoli so nam bili na voljo za pogovor, zame, sestro in brata sta se zavzela dva mlada jezuita, da so nam pomagali v šoli, ker smo precej odpovedovali. Tudi mami so zelo pomagali, saj je bila precej na koncu z živci. Vsi trije otroci bili že pred tem kar dejavni, bili smo bralci, animatorji, učili smo kitaro, peli pri zboru, pomagali v domu ostarelih – v to nas je tudi vpeljal sedaj že pokojni jezuit. Zase lahko rečem, da sem jezuitom zelo hvaležna, da sem imela vsaj nekaj lepega od otroštva in mladosti, pomagali so mi tudi odkriti moje skrite talente in predlagali študij, ki bi me veselil. In res sedaj uživam v svojem poklicu. Vedno so bili na razpolago, ko smo jih potrebovali, znali so se z nami smejati, znali so nas potolažiti in iskati konstruktivne rešitve. Skratka, so duhovniki, izredno izobraženi, z močno osebno vero in zelo bistrimi možgani, zelo osebno zavzeti za vsakega človeka, pa če je veren ali ne, nikogar ne sprašujejo…
Delali niso nič nezemeljskega, saj to je bistvo religije oz. krščanstva, pomagati nemočnemu. Sama sicer nisem verna, ampak si predstavljam, da je ravno to namen. Opravljanje službe. Močno so ti zlezli pod kožo, verjetno z namenom.[/quote]
Bruh…….. Močno so ti zlezli pod kožo, verjetno z namenom. Da z namenom, da se pomaga otrokom, ki imajo doma problematično otroštvo. Kaj pa ti delaš z namenom? Sploh kaj ali samo jezikuješ.
Tako kot je že večkrat Primož omenil samo eden post je približno nakazal kako delujejo. Vsi ostali pa samo izvajte svoje frustracije na določeno stvar, ki vam ni všeč oz. prezirate. Dajte najprej poučevati, doživeti neko stvar potem pa komentirajte. To je isto kot bi jaz rekla, da čokolada je čudovita in dobra ali pa to je zanič kot jabolko, pa jo še probala v življenju nisem.
Berem tole in se čudim…. Ena oseba je povedala, kakšno izkušnjo ima z njimi in jih je hvaležna.
Večina ostalih, pa zna (tudi tako, ko je omenila že ena oseba), samo svoje frustracije izživljat, ker vere ne marajo, pa niti tega ne vedo zakaj ne.
Namig: ker so vas 45 let tako učili, pa če to priznate ali ne….