V cerkvi na Sv. Urhu, pripadajočih poslopjih in kletnih prostorih je bila med drugo svetovno vojno ena najmočnejših domobranskih postojank v osrednji Sloveniji. Na zvoniku je bilo ostrostrelsko gnezdo, v pritličju vojaška utrdba z bunkerji, v kletnih prostorih pa zapori in mučilnice, v katerih se je izpovedovalo na stotine partizanov in civilistov – sodelavcev Osvobodilne fronte. Mnogi od njih niso nikoli zapustili Urha. Pobili so jih v bližnji »Kozlerjevi gošči«, kjer v spomin na te zločine stoji spomenik, ki je zaradi očem skrite lege tudi tarča brezštevilnih skrunitev. Edini neoskrunjeni spomenik dogodkov na Urhu je globoko v gozdu skrita lipa, v katere lesu so železni obroči, na katere so domobranski mučitelji pogosto privezovali svoje žrtve. Les je namreč v teh šestdeset in več letih tako obrasel železo, da se to sploh ne vidi več.
Čeprav se sliši bizarno, velja Urh za svojevrsten ponos domobranstva, zato mnoge novodobne simpatizerje s takratnimi prebivalci Urha prisotnost partizanskih znamenj moti. Še bolj boleča pa so znamenja takratnega dogajanja za cerkev. Najzloglasnejši mučitelj v kleteh na Urhu je bil prav pripadnik cerkve, po vojni obsojeni in obešeni župnik, oboroženi vojaški kurat Peter Križaj.
In kaj pravita zamazani obvestilni plošči? Prva razlaga, da je na tistem mestu stala mežnarija, preurejena v kasarno s kletnimi prostori, ki so bili »številnim žrtvam ječa in mučilnica. Stene kleti so zločinci večkrat prebelili, da so prekrili sledove krvi.« Druga pa je postavljena ob vhodu v kletne prostore, »kjer so žrtve preživele po več strašnih dni. Največkrat pa so jih morilci že po nekaj urah odgnali v smrt.«
Napisa na omenjenih obvestilnih ploščah nista laž, kot trdijo mazači. Res pa ne vsebujeta vse resnice. Na obeh bi namesto »zločinci« moralo pisati »sodelavci okupatorja pod vodstvom župnika« in namesto »žrtve« bi moralo stati »partizani in sodelavci Osvobodilne fronte«.

http://www.mladina.si/53874/cerkvena-bolecina-in-domobranski-ponos/

Slabo so se borili, bili neprepričljivi med kmetstvom in delavstvom, zdaj so pa depresijo prenesli še na mladiče!

Domobrancev ni več, ostali so samo še domobranski klerofašistični izprdki. Čez dve leti lahko pričakujemo zgodbe o tem, da so domobranci premagali naciste…

Ne razumem, kaj imajo 60 let nazaj pobiti domobranci z nedolžnimi civilnimi žrtvami rdečih krvnikov? Dekliške kitke ženskih žrtev Hude jame. A s tem si perete vest, tovariši? Ne bo šlo…kosti kričijo. Pa 600+ grobov, kjer je veliko civilistov tudi. Malo si preberite, koliko in kdo je pobil največ Slovencev.

V cerkvi na Sv. Urhu, pripadajočih poslopjih in kletnih prostorih je bila med drugo svetovno vojno ena najmočnejših domobranskih postojank v osrednji Sloveniji. Na zvoniku je bilo ostrostrelsko gnezdo, v pritličju vojaška utrdba z bunkerji, v kletnih prostorih pa zapori in mučilnice, v katerih se je izpovedovalo na stotine partizanov in civilistov – sodelavcev Osvobodilne fronte. Mnogi od njih niso nikoli zapustili Urha. Pobili so jih v bližnji »Kozlerjevi gošči«, kjer v spomin na te zločine stoji spomenik, ki je zaradi očem skrite lege tudi tarča brezštevilnih skrunitev. Edini neoskrunjeni spomenik dogodkov na Urhu je globoko v gozdu skrita lipa, v katere lesu so železni obroči, na katere so domobranski mučitelji pogosto privezovali svoje žrtve. Les je namreč v teh šestdeset in več letih tako obrasel železo, da se to sploh ne vidi več.
Čeprav se sliši bizarno, velja Urh za svojevrsten ponos domobranstva, zato mnoge novodobne simpatizerje s takratnimi prebivalci Urha prisotnost partizanskih znamenj moti. Še bolj boleča pa so znamenja takratnega dogajanja za cerkev. Najzloglasnejši mučitelj v kleteh na Urhu je bil prav pripadnik cerkve, po vojni obsojeni in obešeni župnik, oboroženi vojaški kurat Peter Križaj.
In kaj pravita zamazani obvestilni plošči? Prva razlaga, da je na tistem mestu stala mežnarija, preurejena v kasarno s kletnimi prostori, ki so bili »številnim žrtvam ječa in mučilnica. Stene kleti so zločinci večkrat prebelili, da so prekrili sledove krvi.« Druga pa je postavljena ob vhodu v kletne prostore, »kjer so žrtve preživele po več strašnih dni. Največkrat pa so jih morilci že po nekaj urah odgnali v smrt.«
Napisa na omenjenih obvestilnih ploščah nista laž, kot trdijo mazači. Res pa ne vsebujeta vse resnice. Na obeh bi namesto »zločinci« moralo pisati »sodelavci okupatorja pod vodstvom župnika« in namesto »žrtve« bi moralo stati »partizani in sodelavci Osvobodilne fronte«.

http://www.mladina.si/53874/cerkvena-bolecina-in-domobranski-ponos/%5B/quote%5D

Kozlarjeva gosca je dalec dalec stran od Urha…tko da tole nebo drzalo,zato ne prepisuj neumnosti,ce ne ves za kaj gre.

Krizaj je bil nedolzen! komunajzli so ga umorili brez kakrsnegakoli dokaza….tolk na znanje…..

Evo izdajalci se že oglašajo. Kaj je?
Sodelovali ste z okupatorji proti svojim ljudem. Pač niste zmagali. Sprijaznite se!
Izdajalci lastnega naroda.
Župniki so pa itak zraven podpihovali, ker so vedeli, da bo sistem bolj ne verski. So se za svoje položaje in denarce bali. ….

To je bilo pred 71 leti, ne pred 60 leti

To samo eden in isti gobca že nekaj dni tukaj gor in provocira, ki se pač ne more sprijaznit še po tolikih letih, da niso zmagali.
Nič pa ne reče o črni roki in domobrančevskem klanju.

V cerkvi na Sv. Urhu, pripadajočih poslopjih in kletnih prostorih je bila med drugo svetovno vojno ena najmočnejših domobranskih postojank v osrednji Sloveniji. Na zvoniku je bilo ostrostrelsko gnezdo, v pritličju vojaška utrdba z bunkerji, v kletnih prostorih pa zapori in mučilnice, v katerih se je izpovedovalo na stotine partizanov in civilistov – sodelavcev Osvobodilne fronte. Mnogi od njih niso nikoli zapustili Urha. Pobili so jih v bližnji »Kozlerjevi gošči«, kjer v spomin na te zločine stoji spomenik, ki je zaradi očem skrite lege tudi tarča brezštevilnih skrunitev. Edini neoskrunjeni spomenik dogodkov na Urhu je globoko v gozdu skrita lipa, v katere lesu so železni obroči, na katere so domobranski mučitelji pogosto privezovali svoje žrtve. Les je namreč v teh šestdeset in več letih tako obrasel železo, da se to sploh ne vidi več.
Čeprav se sliši bizarno, velja Urh za svojevrsten ponos domobranstva, zato mnoge novodobne simpatizerje s takratnimi prebivalci Urha prisotnost partizanskih znamenj moti. Še bolj boleča pa so znamenja takratnega dogajanja za cerkev. Najzloglasnejši mučitelj v kleteh na Urhu je bil prav pripadnik cerkve, po vojni obsojeni in obešeni župnik, oboroženi vojaški kurat Peter Križaj.
In kaj pravita zamazani obvestilni plošči? Prva razlaga, da je na tistem mestu stala mežnarija, preurejena v kasarno s kletnimi prostori, ki so bili »številnim žrtvam ječa in mučilnica. Stene kleti so zločinci večkrat prebelili, da so prekrili sledove krvi.« Druga pa je postavljena ob vhodu v kletne prostore, »kjer so žrtve preživele po več strašnih dni. Največkrat pa so jih morilci že po nekaj urah odgnali v smrt.«
Napisa na omenjenih obvestilnih ploščah nista laž, kot trdijo mazači. Res pa ne vsebujeta vse resnice. Na obeh bi namesto »zločinci« moralo pisati »sodelavci okupatorja pod vodstvom župnika« in namesto »žrtve« bi moralo stati »partizani in sodelavci Osvobodilne fronte«.

http://www.mladina.si/53874/cerkvena-bolecina-in-domobranski-ponos/%5B/quote%5D

Iz teksta v Mladini: “…saj se je tam 17. maja 1942 zbrala prva domobranska enota …”
Slovensko domobranstvo je bilo ustanovljeno septembra 1943.

Kdo laže?. Sicer pa je z eno besedo napisano s sprejem, zajeta LAŽ in NEVEDNOST.

Res je. Sprijaznite se, da je zgodovina povedala, kdo je zmagal in kdo je bil Hitlerev pomagač. Domobranska prisega Hitlerju je k sreči posneta.

Po moje imamo danes tooooooooooooook problemov, da ni res! Do vrha glave in čez! DANES, za žive!!

Ojej Mladina. Toliko netočnosti na kupu…

1. Kozlerjeva gošča je na Barju, sploh ne tako blizu Urhu. Je pa res, da je tam pobijala Črna roka.

2. Ne vem, kakšen domobranski ponos je Urh. Skora non stop so tam neke partizanske proslave. Vse polno je tudi rdečezvezdovja in nikoli še nisem videl, da bi bilo kaj premazanega. Res pa, da tja ne hodim ravno vsak dan.

3. Ko že vlečete ven te teme, si raje preberite, kaj danes pravzaprav slavite[/url] s tistim romanjem ob avtocesti, ups, ob “žici”.

To povej vsem tistim, ki prirejajo uradne državne proslave v CD, v Lažgošah, Osankarici, ki odkrivajo spomenike v Bazi 20 in tako dalje. Samo tile in nihče drug nas šopajo s preteklostjo. Zato, ker na (mitizirani) preteklosti stoji njihova današnja oblast.
Če se razkrinka ta mit, padejo vsi miti in z njimi njihova oblast.

Kdo laže???? Laže tisti, ko je s sprejem napisal “LAŽ”, ostali pa ponavljate za njim, da je LAŽ.
Takih NEVEDNEŽEV je tukaj na MON-u mnogo!
Preberi si knjigo o SVETEM URHU, v njej je podrobno napisano, tudi priče so povedale veliko.
Ja, ja , Slovensko domobranstvo je bilo ustanovljeno leta 1943. Prisega, pa je bila 20. aprila 1944.
Slovenske domobrance je nagovoril Rösener. Njegov nagovor je domobranski poveljnik Krener ponovil v slovenskem prevodu:
“Dne 24. septembra 1943 sem izdal povelje za ustanovitev Slovenskega domobranstva, ( . . . ) Iz onih majhnih kardel tako imenovanih belogardističnih legionarjev je na moj ukaz zrastlo Slovensko domobranstvo (. . .) S pomočjo Veliko-nemškega Rajha smo vas izvežbali, oblekli in oborožili (. . . ) Danes ste nastopili prisego, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaško SS in policijo borili za svobodno, čisto Evropo ( . . . ) Dal se vam ime Slovensko domobranstvo. To ime vas obvezuje, da branite svojo domovino pred banditi in njihovimi pomagači ( . . . ) Sprejemam vas tedaj v borbeno skupnost svojih vojakov in vas, tovariši iz Slovenskega domobranstva prisrčno pozdravljam.”
Rösener je govoril še o zvestobi: . . . .
Prisega je napisana v mnogih knjigah. Slovenec jo je objavil 21. aprila 1944.

Navedeni domobranci, pa so imeli mnogo imen!
Jegličevci in Erchličevci, vaške straže, Legionarji, Vohunska sekcija, Slovenska legija, MVAC,
Mladci TOS, Kristusovi vojščaki, Črna roka, Plava garda, Belogardisti.
Rösener jim je dal ime Slovensko domobranstvo.
3. maja 1945, so se preimenovali v Slovensko vojsko, tik pred propadom Hitlerja.
Delovali so pa še po 9. maju 1945, “kot MATJAŽEVA VOJSKA”, tudi njihov časopis se je imenoval tako, tiskali so ga v Avstriji in skrivaj prinašali tudi v Slovenijo.

Čas je, da nehate lagati in se smešiti.

Belčki, nehajte se že sprenevedat v zvezi z nastankom zločinske bele garde in domobrancev!!! Če vam je vaš SDS politkomisar toliko laži zabil v betico še ni rečeno da sedaj lahko to trobite okrog!!!
Sicer pa je to ravno za vas in vaše kriminalce, ki ste v zelo kratkem času uničili to lepo državo!!! Pa dobro poslušajte!

bucke in buče
pišeš, …. Kozlarjeva gošča je daleč daleč stran, . . . od Urha, . . itd., . . .
. . . ne zavajaj beroče tukaj na Mon-u. Ne piši neumnosti, ker prav ti, ne veš za kaj se gre!
Kaj se je na Sv. Urhu dogajalo.
Vir: stran 598
Log in Dragomer je še bolj daleč daleč in prav od tam so na Sv. Urh pripeljali tudi Janeza Filipiča in ga tam ustrelili. Lagali pa so, da so jih odpeljali v nemška taborišča. Ni bil edini od tam. Ne bom pisala cele zgodbe.

Stran 597
Devetindvajsetega oktobra 1945 je komisija za ugotavljanje zločinov začela odkopavati grobove v urhovskih gozdovih.
V šestnajstih dneh so vzeli iz zemlje in položili v krste sedeminosemdeset iznakaženih trupel.
Beri, dalje v knjigi.

Vir: stran 538, . . .
Na Sv. Urh so vozili ujetnike tudi iz Srednje tehnične šole. LJ., in ljubljanskih zaporov.
Do noči so pripornike zasliševali in mučili na srednji tehnični šoli. Med tem ko je ljubljanska domobranska policija prevažala žrtve z avtobusom na morišče, so jih urhovski poljski domobranci še kar naprej lovili po domovih in jih tudi peš vlačili k Savi ali na Sv. Urha, kamor je bilo pač najbliže.

Pa še malo o Križaju, ker pišeš, da je bil nedolžen!
O Križaju je veliko napisanega v knjigi, Oglej si strani v knjigi Sv. Urh in beri!
Stran: 196, 206, 214, 216, 217, 218, 220, 222, 225, 227, 228, 236, 253, 263, 265, 2278, 284, 285 319, 327, 341, 363, 365, 420, 440, 503, 526, 534, 538, 543, 589, 596, pa še ni konec, . .
Ti, buča, . . . .
Pa ti resno misli!? Se sprenevedaš!? Ali namerno lažeš!?
Stran, 263
Slovenski duhovniki so se v tej odločilni dobi, ko se je bilo treba boriti za življenje in smrt za narodov obstoj, povečini odločili za reakcijo in sodelovanje z okupatorjem.
Nekateri med njimi tudi vojaški kurat Peter Križaj – že poleti 1942 zaprosil okupatorja za orožje. Ta prošnja se je zdela celo zastopnikom italijanskega XI. armadnega zbora, na katerega je bila naslovljena, tako nenavadna, da je eden izmed njih zapisal na njen rob: “Duhovniško službo pojmujemo tu na povsem originalen način”.
Stran 264,
Spomladi 1943 je vojaški kurat Peter Križaj vnovič poslal na isti naslov prošnjo za dodelitev orožja. Pisal je:
“Podpisani Peter Križaj, kaplan in kurat MVAC Bizovik, rojen 22. 6. 1913, Zaloška c. 103, stanujoč v Ljubljani, prosim naslovno poveljstvo, da mi ponovno izda dovoljenje za nošenje pištole. . . .
Ko me je poveljstvo XI. armadnega zbora imenovalo za MVAC kurata za okolico Ljubljana, sem prejel tudi pištolo No 933139 . . .”
Vir: Prošnja kaplana Petra Križaja 11. aprila 1943, arhiv urada MVAC
Stran 543:
Zgodba o Kastelčevi, mnoge druge so daljše, tudi izmenična zaslišanja in trpinčenja. Tudi ena mlada mamica je bila tam z 11 mesečno hčerko, ko je tam na ves glas sama jokala, ko so mamico zasliševali in se nad njo izživljali.
Ko je Kastelčeva odhajala iz prosvetnega doma, so ji domobranci zagrozili, da jo bodo ubili, če pojde še kdaj z doma, ker vedo da prenaša partizansko pošto. Pretepena in na smrt prestrašena
Kastelčeva ni mogla ponoči domov. Prenočila je v Zadvoru pri Novakovih na Križavki in jim povedala kaj so počeli z njo domobranci. Marija Novak, ki je imela sina pri partizanih, hčerko Ivanko pa so ji že belogardisti tako pretepli, da je morala v bolnišnico, ji je lečila rane in izpahnjeno čeljust in se zgražala nad pesjani.
Že po nekaj dneh sta prišla Kastelčevo “obiskat” vojaški kurat Peter Križaj in Stane Kukovica. Morilec Kukovica jo je nagovoril: “No kako je? Boš še nosila pošto? Dve krogli sta zate preveč, ena bo kar dovolj!” Križaj je obžaloval, da ni bil navzoč, ko so jo pretepali. “Še jaz bi ti jih z veseljem naložil,” ji je dejal in jo vprašal, če zna moliti. Ponujal ji je križec in ji govoril naj se skesa, pa bo prejela popolni odpustek za svoje grehe.
Kastelčeva je ležala na trebuhu, ker zaradi ran ni mogla drugače in molče poslušala duhovnika. Ta se je ujezil in začel vpiti: “Boš še držala s partizani? Boš še nosila pošto? Veš, kaj te čaka? V cerkev hodi in moli!”
Križaj in Kukavica sta jo še obiskala, . . . dalje beri v knjigi, . . . pa še druge zgodbe jih je mnogo!

Za 585-to stranjo je slika št. CLVI, Vojaški kurat Peter križaj je pred ljudskim sodiščem na Sv. Urhu 27. oktobra 1945 izjavil: “Delal sem samo to, kar sta mi ukazala prevzvišeni škof Gregorij Rožman in sveti oče papež!”

Takih kuratov je bilo mnogo po ljubljanski okolici. Tudi jaz imam njihovo izkušnjo.

In tebi podobne “buče” tukaj lažete, da so nedolžni, . . . joj, joj, kdo vam to vbija v glavo!?
Berite berite, Knjiga Sv. Urh obsega 640 strani.

Sicer pa, en Štajerc je v pismih bralcev napisal: Ne obstaja čistilo, da bi spralo madeže kolaboracije med drugo svetovno vojno.

bucke in buče
pišeš, …. Kozlarjeva gošča je daleč daleč stran, . . . od Urha, . . itd., . . .
. . . ne zavajaj beroče tukaj na Mon-u. Ne piši neumnosti, ker prav ti, ne veš za kaj se gre!
Kaj se je na Sv. Urhu dogajalo.
Vir: stran 598
Log in Dragomer je še bolj daleč daleč in prav od tam so na Sv. Urh pripeljali tudi Janeza Filipiča in ga tam ustrelili. Lagali pa so, da so jih odpeljali v nemška taborišča. Ni bil edini od tam. Ne bom pisala cele zgodbe.

Stran 597
Devetindvajsetega oktobra 1945 je komisija za ugotavljanje zločinov začela odkopavati grobove v urhovskih gozdovih.
V šestnajstih dneh so vzeli iz zemlje in položili v krste sedeminosemdeset iznakaženih trupel.
Beri, dalje v knjigi.

Vir: stran 538, . . .
Na Sv. Urh so vozili ujetnike tudi iz Srednje tehnične šole. LJ., in ljubljanskih zaporov.
Do noči so pripornike zasliševali in mučili na srednji tehnični šoli. Med tem ko je ljubljanska domobranska policija prevažala žrtve z avtobusom na morišče, so jih urhovski poljski domobranci še kar naprej lovili po domovih in jih tudi peš vlačili k Savi ali na Sv. Urha, kamor je bilo pač najbliže.

Pa še malo o Križaju, ker pišeš, da je bil nedolžen!
O Križaju je veliko napisanega v knjigi, Oglej si strani v knjigi Sv. Urh in beri!
Stran: 196, 206, 214, 216, 217, 218, 220, 222, 225, 227, 228, 236, 253, 263, 265, 2278, 284, 285 319, 327, 341, 363, 365, 420, 440, 503, 526, 534, 538, 543, 589, 596, pa še ni konec, . .
Ti, buča, . . . .
Pa ti resno misli!? Se sprenevedaš!? Ali namerno lažeš!?
Stran, 263
Slovenski duhovniki so se v tej odločilni dobi, ko se je bilo treba boriti za življenje in smrt za narodov obstoj, povečini odločili za reakcijo in sodelovanje z okupatorjem.
Nekateri med njimi tudi vojaški kurat Peter Križaj – že poleti 1942 zaprosil okupatorja za orožje. Ta prošnja se je zdela celo zastopnikom italijanskega XI. armadnega zbora, na katerega je bila naslovljena, tako nenavadna, da je eden izmed njih zapisal na njen rob: “Duhovniško službo pojmujemo tu na povsem originalen način”.
Stran 264,
Spomladi 1943 je vojaški kurat Peter Križaj vnovič poslal na isti naslov prošnjo za dodelitev orožja. Pisal je:
“Podpisani Peter Križaj, kaplan in kurat MVAC Bizovik, rojen 22. 6. 1913, Zaloška c. 103, stanujoč v Ljubljani, prosim naslovno poveljstvo, da mi ponovno izda dovoljenje za nošenje pištole. . . .
Ko me je poveljstvo XI. armadnega zbora imenovalo za MVAC kurata za okolico Ljubljana, sem prejel tudi pištolo No 933139 . . .”
Vir: Prošnja kaplana Petra Križaja 11. aprila 1943, arhiv urada MVAC
Stran 543:
Zgodba o Kastelčevi, mnoge druge so daljše, tudi izmenična zaslišanja in trpinčenja. Tudi ena mlada mamica je bila tam z 11 mesečno hčerko, ko je tam na ves glas sama jokala, ko so mamico zasliševali in se nad njo izživljali.
Ko je Kastelčeva odhajala iz prosvetnega doma, so ji domobranci zagrozili, da jo bodo ubili, če pojde še kdaj z doma, ker vedo da prenaša partizansko pošto. Pretepena in na smrt prestrašena
Kastelčeva ni mogla ponoči domov. Prenočila je v Zadvoru pri Novakovih na Križavki in jim povedala kaj so počeli z njo domobranci. Marija Novak, ki je imela sina pri partizanih, hčerko Ivanko pa so ji že belogardisti tako pretepli, da je morala v bolnišnico, ji je lečila rane in izpahnjeno čeljust in se zgražala nad pesjani.
Že po nekaj dneh sta prišla Kastelčevo “obiskat” vojaški kurat Peter Križaj in Stane Kukovica. Morilec Kukovica jo je nagovoril: “No kako je? Boš še nosila pošto? Dve krogli sta zate preveč, ena bo kar dovolj!” Križaj je obžaloval, da ni bil navzoč, ko so jo pretepali. “Še jaz bi ti jih z veseljem naložil,” ji je dejal in jo vprašal, če zna moliti. Ponujal ji je križec in ji govoril naj se skesa, pa bo prejela popolni odpustek za svoje grehe.
Kastelčeva je ležala na trebuhu, ker zaradi ran ni mogla drugače in molče poslušala duhovnika. Ta se je ujezil in začel vpiti: “Boš še držala s partizani? Boš še nosila pošto? Veš, kaj te čaka? V cerkev hodi in moli!”
Križaj in Kukavica sta jo še obiskala, . . . dalje beri v knjigi, . . . pa še druge zgodbe jih je mnogo!

Za 585-to stranjo je slika št. CLVI, Vojaški kurat Peter križaj je pred ljudskim sodiščem na Sv. Urhu 27. oktobra 1945 izjavil: “Delal sem samo to, kar sta mi ukazala prevzvišeni škof Gregorij Rožman in sveti oče papež!”

Takih kuratov je bilo mnogo po ljubljanski okolici. Tudi jaz imam njihovo izkušnjo.

In tebi podobne “buče” tukaj lažete, da so nedolžni, . . . joj, joj, kdo vam to vbija v glavo!?
Berite berite, Knjiga Sv. Urh obsega 640 strani.

Sicer pa, en Štajerc je v pismih bralcev napisal: Ne obstaja čistilo, da bi spralo madeže kolaboracije med drugo svetovno vojno.

Vsi bi se morali nekaj naučiti iz zgodovine,ne pa da se gremo vaše in naše-nobena politika ne vera ni in ne more biti razlog da Slovenec dvigne roko na Slovenca,politike se menjajo zamere in zločini pa ostanejo!!

JA RESNIČNO SI ZADEL V POLNO
Že zdavnaj so se pojavili in pišejo, da so zmagali v treh vojnah.
V, Prvi in drugi svetovni vojni, pa tudi v osamosvojitveni vojni.
Se pač dobijo taki nevedneži. Le kje se napajajo s takimi lažmi!?
Tako pisanje te spreleti. Toliko knjih obstaja in te budale poslušajo razne nevedneže.

Beri knjigo Sveti Urh, pa boš videl njegovo nedolžnost.
Da je bil po nedolžnem ubit, so tvoje sanje.

bucke in buče
pišeš, …. Kozlarjeva gošča je daleč daleč stran, . . . od Urha, . . itd., . . .
. . . ne zavajaj beroče tukaj na Mon-u. Ne piši neumnosti, ker prav ti, ne veš za kaj se gre!
Kaj se je na Sv. Urhu dogajalo.
Vir: stran 598
Log in Dragomer je še bolj daleč daleč in prav od tam so na Sv. Urh pripeljali tudi Janeza Filipiča in ga tam ustrelili. Lagali pa so, da so jih odpeljali v nemška taborišča. Ni bil edini od tam. Ne bom pisala cele zgodbe.

Stran 597
Devetindvajsetega oktobra 1945 je komisija za ugotavljanje zločinov začela odkopavati grobove v urhovskih gozdovih.
V šestnajstih dneh so vzeli iz zemlje in položili v krste sedeminosemdeset iznakaženih trupel.
Beri, dalje v knjigi.

Vir: stran 538, . . .
Na Sv. Urh so vozili ujetnike tudi iz Srednje tehnične šole. LJ., in ljubljanskih zaporov.
Do noči so pripornike zasliševali in mučili na srednji tehnični šoli. Med tem ko je ljubljanska domobranska policija prevažala žrtve z avtobusom na morišče, so jih urhovski poljski domobranci še kar naprej lovili po domovih in jih tudi peš vlačili k Savi ali na Sv. Urha, kamor je bilo pač najbliže.

Pa še malo o Križaju, ker pišeš, da je bil nedolžen!
O Križaju je veliko napisanega v knjigi, Oglej si strani v knjigi Sv. Urh in beri!
Stran: 196, 206, 214, 216, 217, 218, 220, 222, 225, 227, 228, 236, 253, 263, 265, 2278, 284, 285 319, 327, 341, 363, 365, 420, 440, 503, 526, 534, 538, 543, 589, 596, pa še ni konec, . .
Ti, buča, . . . .
Pa ti resno misli!? Se sprenevedaš!? Ali namerno lažeš!?
Stran, 263
Slovenski duhovniki so se v tej odločilni dobi, ko se je bilo treba boriti za življenje in smrt za narodov obstoj, povečini odločili za reakcijo in sodelovanje z okupatorjem.
Nekateri med njimi tudi vojaški kurat Peter Križaj – že poleti 1942 zaprosil okupatorja za orožje. Ta prošnja se je zdela celo zastopnikom italijanskega XI. armadnega zbora, na katerega je bila naslovljena, tako nenavadna, da je eden izmed njih zapisal na njen rob: “Duhovniško službo pojmujemo tu na povsem originalen način”.
Stran 264,
Spomladi 1943 je vojaški kurat Peter Križaj vnovič poslal na isti naslov prošnjo za dodelitev orožja. Pisal je:
“Podpisani Peter Križaj, kaplan in kurat MVAC Bizovik, rojen 22. 6. 1913, Zaloška c. 103, stanujoč v Ljubljani, prosim naslovno poveljstvo, da mi ponovno izda dovoljenje za nošenje pištole. . . .
Ko me je poveljstvo XI. armadnega zbora imenovalo za MVAC kurata za okolico Ljubljana, sem prejel tudi pištolo No 933139 . . .”
Vir: Prošnja kaplana Petra Križaja 11. aprila 1943, arhiv urada MVAC
Stran 543:
Zgodba o Kastelčevi, mnoge druge so daljše, tudi izmenična zaslišanja in trpinčenja. Tudi ena mlada mamica je bila tam z 11 mesečno hčerko, ko je tam na ves glas sama jokala, ko so mamico zasliševali in se nad njo izživljali.
Ko je Kastelčeva odhajala iz prosvetnega doma, so ji domobranci zagrozili, da jo bodo ubili, če pojde še kdaj z doma, ker vedo da prenaša partizansko pošto. Pretepena in na smrt prestrašena
Kastelčeva ni mogla ponoči domov. Prenočila je v Zadvoru pri Novakovih na Križavki in jim povedala kaj so počeli z njo domobranci. Marija Novak, ki je imela sina pri partizanih, hčerko Ivanko pa so ji že belogardisti tako pretepli, da je morala v bolnišnico, ji je lečila rane in izpahnjeno čeljust in se zgražala nad pesjani.
Že po nekaj dneh sta prišla Kastelčevo “obiskat” vojaški kurat Peter Križaj in Stane Kukovica. Morilec Kukovica jo je nagovoril: “No kako je? Boš še nosila pošto? Dve krogli sta zate preveč, ena bo kar dovolj!” Križaj je obžaloval, da ni bil navzoč, ko so jo pretepali. “Še jaz bi ti jih z veseljem naložil,” ji je dejal in jo vprašal, če zna moliti. Ponujal ji je križec in ji govoril naj se skesa, pa bo prejela popolni odpustek za svoje grehe.
Kastelčeva je ležala na trebuhu, ker zaradi ran ni mogla drugače in molče poslušala duhovnika. Ta se je ujezil in začel vpiti: “Boš še držala s partizani? Boš še nosila pošto? Veš, kaj te čaka? V cerkev hodi in moli!”
Križaj in Kukavica sta jo še obiskala, . . . dalje beri v knjigi, . . . pa še druge zgodbe jih je mnogo!

Za 585-to stranjo je slika št. CLVI, Vojaški kurat Peter križaj je pred ljudskim sodiščem na Sv. Urhu 27. oktobra 1945 izjavil: “Delal sem samo to, kar sta mi ukazala prevzvišeni škof Gregorij Rožman in sveti oče papež!”

Takih kuratov je bilo mnogo po ljubljanski okolici. Tudi jaz imam njihovo izkušnjo.

In tebi podobne “buče” tukaj lažete, da so nedolžni, . . . joj, joj, kdo vam to vbija v glavo!?
Berite berite, Knjiga Sv. Urh obsega 640 strani.

Sicer pa, en Štajerc je v pismih bralcev napisal: Ne obstaja čistilo, da bi spralo madeže kolaboracije med drugo svetovno vojno.
[/quote]

je bilo treba v eni minuti dvakrat naložit, morda ti bo pa le kdo verjel…

zanimivo, kako dobro se spomniš vseh dialogov:-)))

“Ne obstaja čistilo, da bi spralo madeže kolaboracije med drugo svetovno vojno.”

Bolj v soglasju s pravo zgodovino: ne obstaja čistilo, ki bi spralo vso zločinsko umazanijo s sicer pravičnega namena NOB, ki se je zamazala z zločinsko komunistično revolucijo, ki je terjala na tisoče in tisoče nedolžnih življenj. Kaj tako zločinskega slovenski narod ni doživel v vsej zgodovini. Ker je bil glavni temelj SFRJ prelita nedolžna kri, je tudi propadla.

Neštetokrat sem že rekel in napisal, povejte koga vse so Domobranci ubili, nekaj jih je bilo, ni dvoma, napišite še zakaj so jih, pravljičarstvo ste razvijali vsa leta od 45 naprej, imena in priimki pa vam delajo probleme, ker tisti kurirčki Tončki so pač premalo, je treba napisati venceslav grapar iz velikega griča, potem se ve kdo je bil, kurirček Tonček je lahko kdorkoli, za pokušino vam pa jaz pošiljam pozdrav
[img]http://shrani.si/f/21/Zw/1mBOBUXC/12-let.jpg[/img]

je bilo treba v eni minuti dvakrat naložit, morda ti bo pa le kdo verjel…

zanimivo, kako dobro se spomniš vseh dialogov:-)))
[/quote]
hhm -mik,
ni bilo potrebno, ampak, ti potrebuješ nova očala, ta post je star, zakaj si ga citiral!???
Ali današnjega pa nisi videl?
Zopet si zaštrikal, da ne rečem zas..l. :-)))
Imam še dober spomin, za sedaj še!

Kaj pa veš povedati o “”Lažnem štajerskem bataljonu””?? Pajdašili so se tam na Dolenjskem koncu. Odšli so tja iz Sv. Urha 17. maja 1942. leta. Izdajali so se za partizane.
Nekam čudno so se obnašali, lovili prave partizane in terence OF in jih pobijali.
Več boš pa ti povedal! Verjetno več več iz prve roke.
Gotovo ti je fotr kaj povedov o njih?

O tem lažnem Štajerskem bataljonu je pisala “ROZA UHAN – SILVA, doma je bila iz Straže
št. 41, pri Št. Rurertu, bila je članica Katoliške akcije, (K.A.)
Zapis na strani
275:
Nekakšno kroniko belogardističnenga narodnega izdajstva v Št. Rupertu je pisala Roza Uhan z belogardističnem imenom Silva, doma iz Straže št. 41 pri Št. Rupertu s svojim mlajšim bratom Francem je junija odšla v Štajerski bataljon, kjer je bila do 20. julija. Nato se je vrnila domov in se nekaj časa skrivala pri nunah v graščini Rakovnik. Dne 19. avgusta se je preselila k Italijanom na grad Dob, nato se odpeljana k njim v Trebnje in ljubljano ter se končno vrnila k Italjanom v Trebnje, kje je bila belogardisttična kurirka in plačana okupatorska vohunka. Ta pester življenjepis delavne apostolke Katoliške akcije je razviden iz njenega zanimivega in za spoznavanje belogardističnih začetkov dragocenega dnevnika.
“14. III. 1942: Sedaj nas je trideset. Lepo držimo skupa v naši snici imamo zalogo orožja, obleke in pismov.
20. III. 1942: So partizani prvič zaslišali g. Kaplana Franca Cvara. Ni nič povedal, da je v glavnem vse ostalo skrito. Koliko časa bo, ne vem, mislim, da ne dolgo.
16. IV. 1942: Še vedno po starem, nič novega, samo predragi partizani nas zastonj iščejo.
Vedo, da je bela garda, a kdo je belogardist, ne vejo …
1. V. 1942: Sedaj pa se je začelo. Zvedeli so, da nosim pošto fantom po vaseh. Napravili so zasedo in so me ujeli, ko sem nesla pismo, v katerem smo sporočili na Mirno, kdaj odidemo v Gorjance Jaz sem pismo utaknila v usta in snedla … Sem vse utajila.”
Partizansko svarilo je Uhanovo preplašilo, ne pa tudi spametovalo v njeni izdajalski slepoti. Umaknila se je v Šmihel pri Nove mestu, kjer ji je kaplan Wolbang še bolj razplmtel njeno klerofšistično vnemo. Sredi maja se je z novimi navodili vrnila domov.
Kakor drugod so se tudi v Mirnski dolini belogardistične niti pletle okrog klerikalnega župana Jožeta Mavsarja in drugih farovških ljudi ter se stekale v šentruperskem župnišču pri Francu Nahtigalu in njegovemu kaplanu Francu Cvaru.

“12. VI. 1942: Sinoči so prišli fantje k nam skupaj z onimi iz Mirne peči. Prišli so po nas.
Ostali so pri naših sosedih na podu …. Kakšne občutke sem imela jaz, ko sem zagledala naše fante včeraj zjutraj s partizanskimi kapami na glavi. Bog pomagaj, vrh tega pa še to.
Potem so mi dopovedali, kako stvar stoji. sem bila bolj zadovoljna … “

280 stran: BELOGARDIZEM
Roza Uhanova – Silva je prve dni novega življenja v Štajerskem bataljonu takole zapisala:
“”Zelo prisrčno so nas sprejeli. Igramo krasno krinko štajerskega bataljona. Vse nam partizani in ljudje verjamejo. Vse nas pozdravlja s pozdravom naših sovražnikov. Mirnopeški gospod kaplan šinkar igra na kitaro, ki so jo prinesle partizanke k nam. S kakšnim gnusom in jezo sem si dala na glavo partizansko kapo: tak lepo vse leto se tolčem proti njim, sedaj bom morala živeti skoraj sredi med njimi. Tolaži me edino to, da ne bo večno trpelo …
Danes sem bila priča prvemu umoru. Me je zelo pretreslo in kar strah me je. Ubili so naši enega partizanskega komandanta, ki je zelo težko umrl. Niso ga smeli ustreliti, ampak zaklati. Ubogi zaslepljeni človek …Danes smo zopet dva. Ko hodim mimo grobov po vodo ali v vas, me je skoraj groza. Tu visoko pod Gorjanci, počivajo oni, ki so imeli namen osvobvoditi slovenski narod. Ni jim bilo dano, ker so šli na napačno pot. S težkim srcem gledam, kako se množijo grobovi. Med skalami, v neblagoslovljeni zemlji, pod kronami košatih smrek. Na njih grobu ni križa, ni cvetja, samo pogled lastnih bratov, poln zaničevanja se ustavi včasih na njihovih grobovih … “”

Okoličani so živeli v veri, da so Štajerci res parizani

Ja, takole so ” lažnivi – štajeski bataljon”. pobijal prave partizane, zavedne Slovence.

Roza Uhanova je še veliko napisala v svojem dnevniku.
Dovolj je!