KIČ
Razlika med kičem in umetnino ?
Zadnjih 30 let zbiram broške. Tiste, ki sem jih kupila pred 25 leti na stojnicah s kičem ( plastične, barvaste, pocukrane ) so danes imenovane pop – art. Njihova cena se vrtoglavo dviga. Vrhunska umetnost zlatarja Loboda izpred 10 let (hudo precenjeno trendovsko darilo za rojstni dan), ima trenutno ceno po gramu zlata. Broška prababice iz revne meščanske družine vsebuje nekaj bakra in steklene dijamante – cena in umetniški vtis je trenutno zelo,zelo visoko. Trenutno je meni najdražji kos, broška, ki sem jo dobila od mojega sina – je iz fimo mase.
Priznan kipar je ustvaril kip Tita, ki je predstavljal vrhunec umetnosti tistega obdobja, sedaj je to kič, zadnjič ga je kupil na bolšjaku za jurja. Lani je izdelal križ, trenutno vrhunsko umetniško delo. Dejanski vrhunec njegovega izražanja so izdelki, ki počivajo v ateljeju in čakajo na boljši jutri.
Kič je tudi Gasparijeva slika v privatni zbirki novodobnega snoba. Umetnost je lahko tudi prazna steklenica coca-cole v zbirki razvoja steklarstva.
Predstava kič – umetnina, estetika – šund je v naših glavah. V vsaki je predstava drugačna.
Zame so v ravno vrsto zloženi gradovi iz lego kock ( sistem- naš je pa dobil ves program, samo ne ga podret, da se kaj ne izgubi), bistveno večji kič kot plastičen palček pod smereko na vrtu.
hehe…. saj to ni ravno tako, da so grde stvari… no, ali pa neokusne…. kičaste. Ampak, palčki pa so :))))
vsaj zame….
Sem prepričana, da na vrtu tvojega dedka izgledajo čudovito in krasno (zamo ne za moj okus)….
Saj poznaš tisti pregovor, da imajo vsake oči svojega malarja?
In da so različna mnenja dovoljena?
:))
-porcelanasti krožniki po stenah
-polno okraskov na policah
-barve za na steklo in vsi izdelki
-polno amaterskih vitražov, da je načičkano celo stanovanje
-neokusni prtički na blazno nemogočih krajih
-razne pletenine
-grdi okrasni povštrčki za kavče
…
jaz nimam ničesar od naštetega, je pa zato stanovanje včasih malo pusto…
no, z leti ga bom pridelala – kič namreč…
Se vam trem tudi jaz pridružujem – všeč so mi vrtni palčki! Seveda ne tisti veliki plastični, ki recimo jahajo prašiča ipd. (tisti so res grozni). Poznala sem model-mizarja, ki je imel privatno delavnico umetne obrti in je ročno izdeloval tudi vrtne lesene palčke. Bili so prekrasni! Doma smo imeli dva v skalnjaku, bila sta tako pravljična in sta burila mojo otroško domišljijo.
Žal je gospod že umrl in z njim vred tudi njegova delavnica.
Ravno zadnjič smo sosedje klepetali in smo sklenili, da bo vsak za svojo hišo kupil enega, takega bolj majhnega iz mavca ali lesa. Dobijo se v bližnji Avstriji in vsi niso čisto taki, no, kičasti…
Sicer pa je definicija kiča = zmazek, plaža
Vendar jaz vedno pravim: ni kič tisto, kar je nekomu silno pri srcu in ob pogledu nanj uživa.
Če samo pomislim kakšen kič je v trendu v modi, v glasbi itd. brrr – pa se nosi, posluša pa pozabi in pride drugo v modo itd. Tako je tudi s kičem.
Da si pridobiš okus in da znaš ločiti zrno od plev pa je seveda potrebna primerna vzgoja, prebiranje določene literature, obiskovanje umetniških razstav, koncertov in tudi veselje do vsega tega znanja in lepote.
Stavim, da ima kar vsak vrhunski umetnik doma kakšen drobec kiča – brez njega bi bilo življenje pusto…..
Največ ga je v “veselem decembru” ko vsi brez sramu uživaj(m)o v njem!
no, tiste, ki so vam vrtni palčki mimo – pač ne boste povabljeni k nam na piknik :))) (tako je rekel sine :)))
Imamo namreč 3, 2 velika in 1 majhnega, vse 3 iz kamna, so pa ob naši vili Špranjci (ki je kič že sama po sebi :))), sploh s toliko zelenja okoli), da jo čuvajo pred zli duhovi.
Prvega sva dobila od sestrice za 1. obletnico poroke, 2. sva kupila skupaj z možem, 3. je dobil sine za RD.
T
aja, pa kdo bi rekel za mojo kiklo zadnjič, da je kičasta. samo – taka sem, rožasto kiči :)))
gobelini so mi všeč, ampak morajo biti primerni motivi in v primernem prostoru, torej v kakšnih starejših, prostornejših meščanskih hišah s 3 metrskimi stropi.
meni je kičasto tisto, kar se pretvarja, da je nekaj, pa v resnici ni, torej materiali, komercialno usmerjene stvari, ki nimajo nobene vsebine, le zunanjost, delajo se pa da imajo vse, pa naj gre za medije, pesmi, umetnine, ljudi …
T.
Kičasta je Barbie punčka in vse kar sodi zraven in tudi Diesnyeve slike so zame zelo kičaste.
Dejstvo je, da je skoraj vsem otrokom kič všeč, potem pa z leti vedno manj, v starostnem obdobju pa zopet postane bolj aktualen.
Ko slišim besedo kič, najprej pomislim na kakšen turistčen kraj ali božjo pot in na stojnice, ki se kar šibijo od vsega kiča. Tu mislim na razne plastične, pozlačene križe in oltarčke v katerih je lik Marije z Jezusom, pa razne skrinjice in druge stvaritve iz školjk, slike, na katerih je sončni zahod, ladjica in morje, keramični krožniki za obesit na steno, razne miniaturne vazice, svečniki,….
Gobelini mi niso preveč všeč, vendar v kakšne kmečke sobe prav pašejo in jih ne smatram kot kič.
Se strinjam z Nikko – kič je eno, stvari, ki nam niso všeč pa drugo. In gobelini prav gotovo niso kič, čeprav tudi meni ne potegnejo.
Ob besedi kič tudi jaz, tako kot @fna, najprej pomislim na stojnice ob morju, ki ponujajo vse sorte šaro, brez umetniške vrednosti (to kar dejansko tudi kič je).
Ob besedi kič se mi pred očmi pojavi tudi na primer živo barvno pisana, po možnosti rožasta srajca… saj ne da je kič, njen izgled je kičast.
LP, Ana
Mene je mama močno presekirala okrog kiča (umetnostna zgodovinarka, kaj moreš) in še danes, ko si z veseljem kupim kakšen “kič”, z veselim občutkom kljubovanja (saj je brez veze pri teh letih, pa vseeno) pomislim, nanjo češ “kako bi se zgražala”.
Je pa kič res relativna reč. Z leti, ko dobi patino, postane dragocenost, starina,…
Po svoje pa je mogoče merilo tudi poplava oz. redkost nečesa. Bi si mogoče kupila doma kakšno leseno, poslikano mačko narejeno na Baliju, ko pa sem bila tam v delavnici in jih je bilo na stotine enakih – ne hvala.
Sicer pa bi se pridružila opisu od @fne in Slončka, pa saj ste vse napisale fajn reči na to temo.
Sem se pa spomnila ene ograje v naši ulici, kjer na vseh stebrih kraljujejo ujede iz mavca, skozi okna pa kukajo razne plastike, pa novodobni zidan gril na vrtu in občasno sušijo tepihe na ograji, pa mi je po svoje kar toplo to videt. Se mi zdi, da se imajo ljudje kar fino pod tisto ogromno pahljačo s sončnim zahodom na steni.
Sklep: se mi zdi, da ena zdrava mera kiča obarva in otopli življenje.
Definicije ne poznam, se pa strinjam z nekoliko više povedanim, da nam lahko predmeti, ki nimajo umetniško priznane vrednosti, tudi polepšajo življenje – ali obudijo spomine, dodajam jaz.
Doma imam kar na vidnem mestu neko zelo “okrancljano” sliko z božje poti, katero je imel pokojni oče na nočni omarici. Nihče mi ni še nič rekel, čeprav sem prepričana, da kakšen obiskovalec “čudno” pogleda. Ampak meni je draga, zaradi spominov. Enako velja za stare “pilde”, tako je moja babica pravila starim nabožnim slikam, kakršnih najbrž noben umetnik ne bi pogledal.
Jaz jih hranim zaradi ljudi, ki so jim nekaj pomenile in se prav nič ne sekiram, če se komu zdijo “kičaste”.
Tako da je po moje kič relativna reč, ne glede na mnenje poznavalcev, ki gotovo poznajo merila za ocenjevanje okrasnih predmetov.
…porcelanasti krožniki po stenah…. če bi te zdajle slišala moja znanka bi jo kar kap. Ima kar ene 20-25 krožnikov na eni steni in sicer iz tujih krajev in jaz sem si jih vedno znova ko sem bila na obisku z zanimanjem ogledala. Najbolj ponosna je na tiste iz Avstralije in Nove Zelandije, kamor pravi da bi šla kar živet. No jaz sama jih ne bi imela, jih pa rada gledam po drugih stanovanjih, eni so mi bolj všeč drugi manj.
Evo skopirano iz SSKJ:
kič -a m (i) nav. slabš. okrasni predmet brez
umetniške vrednosti: doma ima polno kiča // delo
brez umetniške vrednosti: filmski, literarni kič /
to je navaden propagandni kič
kičast -a -o prid. (i) nav. slabš. ki je brez
umetniške vrednosti: prodajajo kičaste izdelke,
okraske; ima kičaste figure iz porcelana; kičasta
slika / piše kičaste zgodbe