KITTY – Eva na TV SLO 1
Žal mi je, da si morala trpeti, ampak to, kar si pa tukaj napisala, je pa mimo, da bolj mimo ne more biti. Kitty ni samo trpela in se brigala zase, kot očitno velja zate, velikooo je naredila za to, da je pomagala drugim ljudem in zato so ji mnoge ženske tukaj hvaležne. Kar se mene tiče, je Kitty super punca.
Zato se Evo hvali:
No zdej sem pa jaz presenečena. Prijetno seveda 🙂
A nimate boljšega dela kot televizijo gledat he he
Sem zelo vesela, da je imel film zelo pozitiven odmev. To je pravzaprav bistvo vsega. Jaz ga sicer (še) nisem videla v celoti, le nekaj koščkov med službo. Če sebe odštejem he he je prav lušten.
Moram pa dodat, da imam danes precej manj kilc :)))) No malo za šalo.
Mislim, da si povsem zgrešila bistvo…pa oprosti, če ti tako napišem.
Nikjer in nikoli ni bilo govora, da sem jaz največ pretrpela, niti da sem boga pa reva pa ne vem kaj. To si si ti sama ustvarila tako mnenje.
Veliko parov je dalo skozi veliko več od mene, predvsem pa žal obstajajo pari, ki jim ni uspelo. In ravno na te pare se največkrat pozabi.
Konkretno v tem filmu sem se odločila sodelovati, ker je postavljen pozitivno. Je poučen in daje upanje. To je sicer tudi zadnjič, da sem kje dovolila snemanje Gabriela. Je bilo pa za tak film v bistvu nujno. Saj je poudarek na srečnem koncu. Če bi to bila oddaja…. snemanja recimo ne bi dovolila. No pa to niti ni pomembno.
Za nastop v medijih, že nekaj let nazaj sem se odločila, ker se mi je zdelo nedopustno, da se o neplodnosti ne govori, ne piše…neplodnost v Sloveniji ne obstaja. Vsak peti par ima težave, vsak sedmi par je neploden in vsi smo tiho. ZAKAJ? Se je potrebno neplodnosti res sramovati? Zame je to bolezen kot milijon drugih in kot o taki je prav, da se govori, da se osvešča, da se daje opora….da se podrejo tabuji. In počasi se podirajo. Mislim, da se še nikoli ni o neplodnosti toliko govorilo. In ko bo to postalo nekaj povsem normalnega, ko bomo o tem lahko govorili z vsakim bo marsikateremu paru v stiski veliko trpljenja prihranjenega.
O svoji izkušnji sem spregovorila ker je bil to način, da se pritegnejo mediji in zato, ker ti nekdo v stiski lažje zaupa saj ve, da ga razumeš.Žal je danes z mediji tako, da jih teorija ne zanima. Pisat so pripravljeni le, če so vpletena človeška čustva. In meni o mojih ni težko javno spregovorit. Ničesar se ne sramujem zato, da sem neplodna nisem naredila ničesar narobe. Če lahko skozi mojo izkušnjo še nekomu pomagam…zakaj tega ne bi naredila? Moja intima se je pa končala v trenutku, ko me je pregledal šesti ginekolog, poklical še sestro, da pogleda, zraven pa deset študentov. In to iz meseca v mesec. Če lahko praktično pol Ljubljane pozna moje ginekološke težave potem lahko o teh težavah povem kaj tudi tistim, ki jih to zanima.
Kasneje je nastalo društvo. Ker se mi ni zdelo dovolj le pisanje o neplodnosti ampak se mi je zdelo prav, da se tudi kaj doseže na področju pravic. Naj bo to več postopkov, naj bodo krajše čakalne vrste, naj bodo nova zdravila naj bo še marsikaj. Kot posameznik ne dosežeš ničesar.Kot društvo smo dosegli že kar veliko glede na kratek čas obstoja.
Tako, da moj trud je namenjen drugim in ne meni sami. Jaz ne potrebujem ne božanja ne cartanja. Zato, da sem javno o tem spregovorila sem namreč stvari pri sebi prej zelo močno razčistila. Roko na srce mi je tak javen nastop prej muka kot kaj drugega. Čas, ki ga porabim pri moderiranju foruma, pri oglašanju na telefon, s sestanki glede večjih pravic in tako naprej….bi lahko porabila za lakiranje nohtov ali frizerja. Vendar mi zavest, da pomagam nekomu, ker mu pač lahko pomagam pomeni veliko več kot ura časa na dan.
Taka sem in taka sem si všeč:))) Včasih dobim objem, drugič brco. Pri sebi vem, da delam po svojih najboljših močeh in da imam čisto vest.
Si pa v filmu poleg nas, ki smo imeli težave zaslužijo eno veliko zahvalo tudi vsi zdravstveni delavci. Da so si vzeli čas za snemanje, da so zbrali korajžno za snemanje. Jim ni bilo nič lažje stat pred kamero kot nam. Res kapo dol pred vsemi, da so pripravljeni pomagat tudi izven delovnega časa.
Ja, verjetno je res potrebno imeti za to, kar dela Kitty tudi malo želje po medijski izpostavljenosti, pa vendar se ti res zdi, da pri njej to prevladuje. Moje oči namreč vidijo rezultat!
Take zgodbe enostavno morajo dobiti tudi obraze, tako so za ljudi bolj zanimive in le tako se bodo OBMP postopki in vse ostalo kar paše zraven postali nekaj normalnega. Tudi midva( no zdaj smo štirje ) sva dala kar precej skozi in z veseljem sicer razložim stvari nekomu, ki ga to zanima in mu ni naša zgodba en trač več, se pa priznam tudi sama se nebi tako široko izpostavila, zato se lahko Kitty samo zahvalim, da dela to v imenu mnogih.
Kitty po moje si ena “fejst baba”.
LP Mamica dveh IVF-ovk.
Ti enaaaaaaa mami moraš pa oprosti izrazu malo po podstrehi pospravit.
Tudi jaz sem s spečim otrokom v naročju snoči obsedela pred Tv in gledala oddajo – pa sicer otrok spi v postelji 🙂
Kitty, čudovito je bilo in hvala za tvoj prispevek.
Sama sem vključena v samopomoč na drugem področju (tudi zdravstvenem), pa velikokrat opazim, da ljudje, ko premagajo nek problem, na stvari nazaj gledajo tako, da zbrišejo negativno in ostane samo pozitivno. Tudi v smislu “mene poglej, če je meni ratal, bo tebi tudi” ipd.. Pa ni vedno tako, ker to, da se meni nek zdravstveni problem razreši, ne pomeni, da se bo drugemu tudi. In tudi tistemu, ki je aktualno v stiski, velikokrat to nič ne pomaga….
Zato me je tako pritegnila tvoja rahločutnost – da ob tem, da si sama “premagala” neplodnost, ostajaš v stiku z vso tisto množico občutij, tudi negativnih. Pa vendar je bilo tvoje pričevanje – ob otroku in možu – tako pozitivno!
Veliko lepega s tvojo družino ti želim! in pa seveda (v prostem času) Še veliko dobre volje in uspehov pri delu in zagovorništvu pri neplodnosti!
Tamara sej naše muce nimaš kaj prebavljat. Stran prste he he :))))
Muca kot otroci izkoristi gužvo bi lahko rekli in pokaže kaj vse sicer ne sme 🙂 Sicer naredi inšpekcijo po stanovanju samo, ko mi spimo :))))
Je pa res, da če nas ne moti tudi drugih nima kaj motit:))))[/quote]
no, tole je pa čista resnica. Ko sem še imela mačke, so imele največ za pokazat ravno med obiski. Takrat so imele sršene v riti in bi bile sposobne narediti urnebes, samo za kanček pozornosti.
Ko sem bila sama, so bile čisto zadovoljne s tem, da so mi čepele v naročju ali na roki.