Klofuta lastnemu otroku
V dveh letih mi je samo enkrat roka ušla na hčerino rit. Imela sem polne roke vrečk in se mi je izmuznila in kljub klicanju stekla na cesto. Moje dejanje je bilo skorajda podzavestno in ne poznam je metode, ki bi tisti trenutek tako majhnega otroka bolj “prizemljilo” in ji povedalo, da je to skrajno nedopustno. Mogoče edino to, da bi jo zbil avto, si predstavljate?
Tako kot pravi skrbna, butasto je primerjati eno čez rit v skrajni sili in nenehno pretepanje zaradi malenkosti, kot to počnejo nekateri. Jaz svojega udarca seveda ne obžalujem in dopuščam možnost, da bo v letih ki sledijo padla še kakšna?
Jaz recimo svojemu možu ne bi zamerila, če bi me v navalu histerije klofnil po licu. Na tak način lahko človeka strezniš in to se mi zdi zelo podobno tisti “eni po riti”, ki jo je bila deležna moja pupa. Drugače pa bi bilo, če bi klofute padale zaradi npr. dolgega jezika, ker kosilo ni dobro……
In še moj odgovor. V skrajnih primerih je po moje dopustno udariti otroka.
Ne, ni dopustno. Ni samoumevno, da ena po riti vzgaja. In me prav nič ne briga, če ste tako neuspešne pri vzgoji, da brez ene po riti ne znate delovati in potem še vse jezne vpijete, da zakaj starši opuščajo udarce, ko pa je čedalje več ponorelih mladih med nami. In ne mi prosim mahat z permisivno vzgojo kot opravičilo za eno po riti. Zame spada ravno tako tista nekontrolirana ena po riti med izredno permisivne vzgojne ukrepe, ko obnemogel starš ne uspe drugega, kot malčku primazat tisto odrešujočo eno po riti, ko je pred tem na široko in dolgo parlamentiral in popuščal malčku oz svoji lenobi.
Jaz se ne čudim, če tudi odrasel človek drugemu odraslemu človeku, ki mu nobena beseda, prošnja in razlaga ne pomaga in ki v neskončnost in do onemoglosti najeda, pripelje eno okoli ušes. Pa me ne zanima, a moški ženski, ženska moškemu ali v kaki drugi kombinaciji. So odrasli ljudje, ki enostavno ne poznajo meja, ne razumejo besed “dost je, nehaj, ustav se” in razumejo samo drastične ukrepe, žal. In žal v največ primerih ženske ne znajo nehat najedat, težit, sekirat, besedno maltretirat in zlorabljat, čeprav se jim neskončnokrat ponovi tisti “dost”. Ko pa nekomu prekipi in takole najedalko lopne, je grd, umazan in oh in sploh samo tisti, ki je udaril, tisti/a, ki je najedal/a ne.
O lenobi bi se dalo ogromno razpravljat. Recimo o lenobi v kafiču sedečih staršev, ki se jim fučka, kaj v vmesnem času počnejo njihovi otroci. O tem, kako je najlažje otroku v vsem ustreč in imaš mir ter “indigo”, “hiperaktivnega” in kaj jaz vem kakšnega še otroka. O tem, kako se mora za vsak korak posebej kar otrok sam odločat in še in še. Tudi zame udarec ni in ne more bit ne vzgojna metoda in ne način vzgoje, lahko pa izhod v sili, ki deluje samo tam, kjer jih otroci niso vajeni in zelo na kratki rok. Zase vem, da sta bila oba udarca moj lastni poraz, dokaz, da sem s svojo znanostjo prišla na kraj in je zalegela samo 1 na rit. PA se niti sluajno ne štejem med lene starše, ki iščejo samo bližnjice, kvečjemu obratno. V treh letih svojega starševstva sem se naučila šparat z obljubami, česa vsega ne bom. Dan za dnem se trudim(o), da po tem skajnem ukrepu ni treba posegat, ne nama in ne drugim varuhom. Kadar pa se bomo znašli situaciji, ko bo ena na rit manjše zlo od druge možnosti (nevarnost ipd), se jo bom poslužila, pa tudi če jo bo od koga drugega utemeljeno (!) dobil, ne bom delala iz tega scen. Sama se vseh svojih treh prejetih udarcev spomnim in še danes menim, da so bili povsem na mestu, naredili niso nobene škode, koristi pa veliko, sploh v trenutku, ko je (najstniška) pamet kar bruhala iz mene. Spomnim pa se tudi vseh besednih maltretiranj moje mame in vseh bolečin, ki so mi jih prizadela. In se jih veliko bolj tudi bojim!
Smemo, ne smemo…brez veze o tem. Resnica je ta, da te včasih tako sprovocira, da mu hitro daš eno čez rit in potem ti je žal in rečeš nikoli več. Jaz sem ga, eno po riti, ker mi je prekipelo, ker nič več nič ni pomagalo, ko prosiš, govoriš, tuliš, groziš, lepa beseda nič več ni ne pomaga, besede in besede in nato znoriš in daš eno čez rit… in potem sva jokala oba in sem se zaklela, nikoli več, sedaj je tepen v obliki besed in pravi, da bi včasih raje dobil eno čez rit, kot pa moje besede o tem kar je ušpičil , ki mu vzbudijo slabo vest in odgovornost za dejanja ki jih je storil…
Tepež resnično ne pomaga, vse le še poslabša, se pa zgodi in ko se je žalostno in kdor dojame, da to ne pomaga je lepo, kdor tepež stopnjuje je pa vse še huje-žalostno.
Lep primer, malega otroka tepeš, ko nekaj ne naredi..ko nekaj ušpiči, skratka čim ni vse kot mora biti, jo otrok dobi v obliki tepeža… in ta mali otrok nato misli, da je to del obrambe-vzgoje-življenja in se tepe z drugimi, in ko mu kaj ni všeč useka, ko bi kaj rat, useka, ko mu kdo pokaze jezik, useka, ko mu kdo nekaj vzame, useka…skratka on ne ve, da se to ne sme, saj to delajo starsi, vidi jih vsak dan in kako potem to ni vredu???Tukaj je lep primer, da tepež nič ne rešuje, le še stopnjuje v vse večje težave.
Poprček, nisi dojela. In ob tvojem posploševanju mi gre kar na smeh. Če meniš, da imam jaz ob opisanem primeru tako zanič vzgojo oz. da otroku v vsem popuščam ali celo, da sem lena in se mi ne da z besedami otroka vzgajat. Ha, ha ,ha…. Si te kar predstavljam, kako super oh in sploh si in čestitke, ker si vedno tako “prizemljena” in tudi v najbolj kritičnih situacijah deluješ kot špricer. Ti bi verjetno v zadnjem trenutku otroka potegnila izpod koles avtomobila, pri tem ostala hladna in mu potem na dolgo in široko razlagala, kako je bilo vse skupaj nevarno. Otrok bi se ti pa v naslednjem trenutku spet iztrgal, stekel na cesto in stvar bi se ponovila, kajti njemu je vse skupaj hec. Mami nekaj kriči, ga lovi, vrečke letijo po tleh, skratka komičen prizor, ki ga je treba še kdaj ponovit. Daj razloži tako malemu otroku v sekundi, da se ne hecaš, da se ne igraš in da lahko umre. In čestitke tudi tvojemu otroku, ki tvoje razlage vzame vselej smrtno resno, še posebej če je star leto in pol.
Pa ne misli, da opravičujem svoje dejanje, ker se ga niti ne kesam. Mislim, da je to edino zaleglo, ker od takrat naprej moja pupa zelo pazi na cesto in ve, kdaj mislim smrtno resno in kdaj je vse skupaj hec. Prej sem ji pa najmanj 50X razložila, kako je cesta nevarna, pa je bilo še vedno vse skupaj hec.