Že zelo dolgo me ni kakšna knjiga tako navdušila in ganila kot knjiga Bronje Žakelj BELO SE PERE NA DEVETDESET.
To je pripoved o spominih, o boleznih in ljubeznih. Veliko hudega se je avtorici zgodilo. Ko je bila stara štirinajst let, je umrla mama, nekaj let kasneje se je v gori smrtno ponesrečil njen mlajši brat. Potem je sama zbolela za rakom, potem je umrla njena babica. O vsem, kar je doživela, piše prostodušno, brez najmanjšega olepševanja in sprenevedanja, s pravimi imeni in dejstvi. Pripoveduje o vseh bolečinah, o trpljenju duše in o fizičnem trpljenju med svojim zdravljenjem, o očetu, ki ni zmogel in o babici, ki je zmogla, o lepih letih pred mamino boleznijo, o samotnih letih po njeni smrti, o starem očetu, ki ga ni poznala, o očetu, ki ga ni bilo, o svojem fantu, ki je bil, o tistih, ki so jo podpirali in o drugih, ki je niso, o smrti in o življenju. Ob branju njene zgodbe sem se smejala in jokala in za vedno si jo bom zapomnila.