ko bi ga včasih najraje … po zobeh

mojega bivšega. Revež jamra, da nima občutka za otroke, da ne ve, kaj bi z njimi počel, nima energije, volje, bla, bla …, potem se gre pa spet Božička igrat in še enkrat zanosi. Saj ne vem, kaj bi rekla. Še en otrok, ki bo ostal brez očeta. Takim bi morali permanentno zavezati mošnjico. Na živce mi gre, ker smo vedno vsi ostali krivi za njegovo “nesrečno” življenje. Kaj bi jaz dala včasih za tako “mizerijo”. Daruješ svoje dragocene spermije in mesečno rento (beri preživnino) in tvoje delo je s tem opravljeno. Sedaj so na vrsti pa drugi. Ti pa samo od daleč preverjaš, če je bilo tvoje tako “ljubljeno” bitjece odpeljano na to ali na drugo zadevšno, ker jo sam zaradi gneče na cesti res ne moreš odpeljati, pa na vsake toliko časa si uspeš odtrgati nekaj svojega dragocenega časa za nekajurni obisk v kakšni od trgovin, če imaš dober dan, zmoreš odpeljati celo v kino. Ostalo te ne zanima. Glavno, da je dete lepo in snažno.
Uh, kako me včasih zamika.

Ne mi zamerit. Saj vem, stara pesem. Ampak človeku kar dobro dene, da lahko strese svoje negativne misli. Mi je potem veliko lažje.

Kaj pa praviš na to da se očka zelo trudi skrbeti za svojega sonča mama pa je proti ker s tem dokazuje da je skrben očka in ker se mama nikomur več ne smili zaradi ločitve in vsi vidijo, da je ostal oče več kot na nivoju in da je ločitev samo od nje od sončka pa nikakor ne. Prepoveduje stike, hujska otroka in še bi lahko naštevala. Ti kot mama bi bila sigurno srečna če zakon ne gre da ostane vsaj dober oče in poskrbi za malo bitje, kajne? In to zato ker si dobra mama in ker imaš rada svojega otroka in ti da razum dobro vedeti da ga še posebej otrok potrebuje četudi bi bila ti prizadeta. A se motim? Po moje ne.

Če bi ujela zlato ribico, ki bi mi uslišala tri želje, bi se ena sigurno glasila takole: Prosim zlata ribica, podari mojemu bivšemu vsaj kanček občutka odgovornosti in sposobnost, da bi vsaj za en dan lahko pogledal v srca ljudi, ki ga obkrožajo (predvsem pa v srce najine hčerke).

Se bojim, da tega ne bi prenesel. Je prevelik slabič.

Oprosti, sem hotela odgovoriti na tvoje sporočilo, pa me je zopet zaneslo v naše vode.
Kaj pravim na to? Mislim, da njegova bivša partnerka še ni prebolela ločitve in da so stvari, ki jih počne, posledica njene prizadetosti. Upam pa in verjamem, da bo slej kot prej spoznala, da življenje teče dalje in da se bodo takrat tudi ti problemi rešili. Nekateri ljudje pač potebujejo dlje časa, da se znova dvignejo in nadaljujejo svojo pot. Seveda vse skupaj sklepam na podlagi tvojega sporočila, saj kot pravijo, vedno je dobro slišati obe plati medalje.

Srečno vsem skupaj.

Upam, da imaš prav in da prej ali slej bo spregledala da je edini pomembno otrok.
Sicer pa si mi odgovorila že v prejšnjem postu, ki sem ga razumela natanko tako kot sem si predstavljala in ti tudi zastavila vprašanje.