Ko bom velika ….
Dobro jutro, dragi prijatelji.
Želela bi vam ponuditi nekaj lepega, sončnega, nekaj sproščujočega, nekaj za naše pomladno razposajene dušice …. pa se v enem samem dnevu zgodi toliko različnih reči, toliko vsega se obrne na glavo, da človek sam pri sebi razmišlja, če je to sploh mogoče. Seveda je vse mogoče, to je dokazal že Murphy: nemogoče je mogoče! Koliko stvari je pravzaprav nemogoče razumeti, pa nas silijo in prisilijo k razumevanju. In kaj takrat storimo? Morda zgolj zaradi ljubega miru popustimo in rečemo, da razumemo, morda miru na ljubo o tem niti ne premišljujemo, kajti preprost človek želi razumeti preproste reči in se preprostim rečem tudi posvetiti. Kako naj razumem, da me življenje udari takrat, ko že mislim, da sem se izkopala iz brezna? Kako naj razumem, da okolica ne sprejema življenja in njegovega daru v veličini, ki nam je ponujena in iz te veličine poberemo v največji možni meri vse, kar nam ustreza? Kako naj razumem trud posameznikov, da sebi in drugim otežujejo ta kratek vek tega bivanja z vsemi mogočimi in nemogočimi izpadi.
Najbrž bi bilo v teh primerih, ko ni moč razumeti vsega, kar človeku prinaša življenje, izreči in modrovati tako, kot šaljivo modruje Z.Modrej:
Ko bom velik ……
“Kako mi odleže, ko izrečem te otroške besede; “Ko bom bil velik, bom to razumel.” Ta zasilni izhod uporabim ob priložnostih, ko naletim na nekaj, česar v življenju ali pri sočloveku ne morem razumeti. Otroški način izražanja uporabim zato, da poudarim nedoraslost svojega doumevanja in upanje, da bom v prihodnosti vedel še veliko več; mogoče bom razumel celo to, česar zdaj ne.”
In tako začenjam to jutro prav z modrovanjem mojega prijatelja: ko bom velika, bom morda razumela? Seveda bom, morala bom, prisilili me bodo razumeti, jaz pa bom zaradi ljubega miru prikimala z glavo, se obrnila in posvetila trenutnemu opravilu, v mislih pa si bom ponavljala: bom razumela, bom, saj moram. Tako je. Ne smem pokazati, da sem bučko, da nič ne vem, da sem mala nevednica. Moram pokazati, da razumem in takrat me bodo najbrž tudi ostali imeli za “veliko”!
Prijatelji, če česa ne bomo razumeli, se povrnimo v otroštvo in z velikim otroškim veseljem in naivnostjo izberimo tisti ljubi izhod: Ko bom velik, bom ……. Takrat bomo razumeli tudi to, zakaj nam življenje ponuja tako lep in čudovit dan in vedeli bomo tudi to, kako ga izkoristiti.
Mariči
……….. prijatelji, še lepa misel za danes:
Poskusite puščati prijateljske sledi majhnih iskric hvaležnosti na vaših dnevnih potovanjih. Presenečeni boste, kako bodo prižgale plamenčke prijateljstva, ki bodo šopki vrtnic ob vašem naslednjem obisku. M. L.
Mislim, dragi moji, da smi mi tule gori puščali za seboj prave kresove, šopek vrtnic pa nas vsako jutro čaka v obliki postov, ki so naša dobrodošlica ob jutranjem obisku.
Mariči
Bom bolj pametna in predvsem ne bom več naivna…vsaj upam da…aja pa fejst pokvarjena bom ratala…uh boljš da grem dol,preden vse skup zamorim…se opravičujem,posledice hodijo za mano…tak je life ….
pozdrav.
Pri tem me spomni odlomek iz “Setev pomladanskega vetra”:
Ko nekaj časa že stopaš po poti življenja, se naenkrat zdrzneš in pogledaš nazaj: ali ne hodi nekdo za menoj?Ali ni že nekdo šel po istih poteh?Pot je nekam znana, a vendar drugačna, kot so pravili.Ob njej si srečeval druga drevesa, druge ljudi, kljub temu pa so si med sabo tako močno podobni, da bi najraje ustavil prijatelja in ga povprašal: Ali bom res kmalu na križišču?
V prahu so ostale mehke stopinje ljubezni, ki je ujela enakomerno gibanje skupnih korakov.Naenkrat se ustrašiš, da je tu svet drugačen, kot si si ga zamišljal.Ne moreš reči, da ni bilo lepo, a vendar se ti zdi, da je srce spletlo svojo podobo in te torej po svoje oguljufalo. Ta podoba se je prehitro razblinila v preveč oprijemljivo sliko.
Sam ne veš, ali bi bilo bolje, če bi stekel nazaj.Steze otroštva še niso daleč.
Dobro poznaš vsak kamen na njihovih poteh, dobro se spominjaš obraza na gladini potoka, dobro še slišiš zvoke mladosti.
Sam ne veš, ali se raje ne bi ustavil in odložil popotni bisago.Nekdaj si tako ljubil prostor, svobodno izbiro poti, svet brez kažipota.Oblak nad zelenim gozdom je bil tvoj vodnik. Stekel si za njim in nisi gledal, kam prideš, ker je bilo popolnoma vseeno.Sam ne veš, a se ne bi raje podvizal in pohitel za svojimi sanjami.Toliko časa si jih iskal, da so izgubili svojo pravo vrednost.Premalo spoštuješ tisto, kar imaš, za čemer si hrepenel.Raje z odprtimi rokami sprejmi ponujeno. Poskoči od veselja, da se je tudi tebi za trenutek ustavil kazalec na uri. Pred tabo se v daljavi, ki ni več nevidna, odpira široka uglajena pot. Čeprav se vije po klancih gor in dol, čeprav se spreminja v blatne kolovoze in ozke, kamnite poti, se ti naenkrat zdi preveč jasno , vsakdanje , sivo…
Mislil si , da se bodo potoki ljubezni stekli v velikansko reko, ki te bo tako močno potegnila vase , da boš užival v njenem toku.Zdaj pa nenadoma zaslutiš v njenih valovih preveč znanih šumov.Rad bi splaval iz nje , skočil iz struge, ušel kamorkoli.
Tako kot si ti nekdaj želel, da bi stopli z roko v roki po cesti v jutršnji dan, tako se nekega trenutka ustrašiš in se vprašaš: Ali bom res kmalu na križišču?
paty