No, pa smo tam, kjer nikoli nismo želeli biti in o tem niti nismo razmišljali! Po smrti moje drage mame je oče ostal sam in sicer na drugem koncu Slovenije. Vse je bilo O.K., dokler ni kot strela z jasnega udarila bolezen in v štirinajstih dneh smo bili primorani sprejeti odločitev…ga vzeti k sebi (bil je alkoholik), mu nuditi nego (glede na bolezen skorajda ne more biti sam) ali ga namestiti v dom za ostarele. Glede na službe, ki jih imava z možem, žal očeta k sebi nismo mogli vzeti, ker pa je osebnostno precej težaven, odpade tudi “negovalka”. Morali smo ga dati v dom za ostarele, s čimer se je tudi on strinjal.
Je pa grozen občutek, ko ne moreš vrniti vsega truda in dela, ki so ga naši starši vlagali v nas.

Ali ste kaj razmišljali, kaj boste z vašimi starši, ko ostarijo? Ne vem, na nek način se počutim tako umazano…ampak drugega izhoda nismo videli!

Draga zalostna!
Razumem tvojo zalost, ampak mislim da je bila v vasi situaciji najboljsa tocno ta resitev. Je hudo, ampak vsaj strinjal se je. Verjetno se je navadil ziveti sam in mogoce je tudi njega skrbelo kako bi se vklopil v vas nacin zivljenja.
Vcasih je boljse, ce se ljudje pogosto obiskujejo kot zivijo skupaj. Ne pocuti se umazano in ne imej slabe vesti, sploh ce mu v domu ni nic hudega. Se pa potrudi polepsati mu bivanje tam z obiski.

Pri nas je bilo z mamo tako…in sedaj ona kar sije od zadovoljstva, ker je med svojimi, pravi, da se ima s kom za menit, imajo polno nekih družanosti in krožkov…neverejtno ampak ona je zelo zadovoljna.

Včasih pomislim..tako kot moji otroci uživajo v vrtcu in šoli med svojimi..ona uživa v domu med svojimi…. je pa težko sprejeti.

Nikakor se ti ni treba slabo počutiti, ker imaš pozitivna čustva do očeta in si zanj poskrbela tako, da mu je dobro. Takšni so časi, saj ne živimo več v velikih družinskih skupnostih kjer je vedno nekdo doma in lahko skrbi za ostarele ali otroke. Ne pozabi na njega med prazniki in vikendi takrat lahko pride tudi k vam domov.

Nimam sicer nobenih izkušenj s takimi dogodki,se mi pa zdi neskončno lepo,da tako razmišljaš.Poznam kar nekaj osebkov,ki so nastanitev svojih staršev v domu pospremili z besedami:hvala bogu,da smo se ga rešili…
Moj oče je že nekaj let pokojni,z mamo pa imava tihi dogovor,da ko ne bo zmogla sama,najdemo pomoč na domu.Upam,da ji bom to lahko omogočila.
Ne imej slabe vesti,pa ne pozabi na očeta.

lp

Draga Žalostna,

tudi jaz menim, da si zelo lepo poskrbela za svojega očeta in prav nič ti ni treba imeti slabe vesti, če je oče v domu za ostrele. Zakaj neki? Dandanašnji so ti domovi bolj upokojenski domovi, kjer varovanci ne poznajo osamljenosti, so pod zdravniškim nadzorstvom, zanje je v vseh ozirih poskrbljeno, v šali bi lahko rekla en tak vrtec za ostarele, kajne?
Če mu boš tu in tam telefonirala, ga dovolj pogosto obiskovala, mu včasih poslala kakšno lepo kartico, poskrbela za kakšne priboljške, oče sploh ne bo imel občutka zapuščenosti. Časi so res drugačni kot so bili pred leti in bivanje v domu ni nobena sramota.
Lepo pozdravljena!

Če ga boste obiskovali, ni treba imeti slabe vesti.

Saj vem da je grozno, ampak danes domovi za ostarele niso samo hiralnice, ampak tudi priložnost za starejše da najdejo družbo, da niso po cele dneve sami. Je pa zelo odvisno od človeka. Pomembnoje, da ga boste obiskovali in ga bodrili in spodbujali, da si najde družbo v samem domu.

jaz osebno si želim it v dom ko bom pač toliko stara da zase in za moža ne bi mogla skrbet – zakaj ne bi bila med svojimi in uživala zadnja leta, namesto da bi razmišljala kako morda omejujem svoje otroke … si ne morem predstavljat, da bi morali moji zaposleni otroci skrbeti zame – popolnoma sebično slovensko dejanje oz. razmišljanje…
pejte mal v ameriko – jaz sem srečala en kup starejših ljudi ki komaj čakajo da grejo v dom… in imajo vseeno zelo lepe odnose s svojimi otroci!!!

Tudi jaz se včasih o tem sprašujem, pa potem zamahnem z roko in odženem vprašanja, saj moji starše še kar nekaj let ne bodo niti upokojenci. Pa vseeno bi bilo morda že zdaj z njimi treba govotiri tudi o tem.
Tako, kot ste napravili pri vas, je bilo očitno najbolje. Krasno se mi zdi, da se je vaš “deda” s tem strinjal in da se je odpravil v novo okolje pozitivno naravnan. Gotovo je vsakič vesel vašega obiska, pa je čisto vseeno, kolikokrat pridete. Mislim, da ni pomembno število obiskov, pač pa, kako jih preživljate.
Srečno!

O tem rajši ne razmišljam nas pa verjetno čaka še vse to glede na to da živimo skupaj z moževimi starši.
Dan domovi za ostarele niso več tak bav bav in sama želim (upam da bo moje razmišljanje ko bom starejša tudi tako) da grem v dom kjer bom imela družbo in kjer ne bom obremenjevala svojih otrok. Če pogledam sebe in naš način življenja se zberemo doma po peti uri popoldne. Se pravi da bi bila v tem primeru cel dan sama.

Mogoče ti bo lažje, če se postaviš v vlogo svojega očeta. Jaz ne bi želela, da me imajo na grbi moji otroci , ko ostarim. Obratno pa želim poskrbeti za svoje starše po svojih najboljših močeh. Povdarek na najboljših močeh.

Si to storila? Si. Ne obremenjuj se.

Hodi k njemu na obiske, prinesi mu kakšno dobroto, predvsem pa ga imej rada.

Bacilka.

Ves trud in delo, ki ga je moja mama vlagala vame, je že daaaavno dobila povrnjen…

Se je pa odločila sama, da ko ne bo mogla več sama skrbeti zase bo šla v dom. Glede na to, da živimo v isti hiši mi, ona in še sestra z družino, mislim, da temu ne bo tako…