Ko hodiš…
Jaslice sem napravil s tamalima dvema, lučke pridejo jutri na vrsto…na sveti večer jih vedno prvič prižemo. In ker da se jutri ne bom za PC postavljal, vam danes limam tole lepo pesmico Toneta Pavčka.
Lepe praznike vam želim, S.
..pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič
in zopet
in znova.
kar ganilo me je….
hvala ti saš.
veliko lepih trenutkov tebi in otrokoma ob jaslicah……
dokler so še majhni…
potem, ko zrastejo, ta skrivnostni družinski čas jaslic kar nekako izgine..čeprav je še , vendar drugačen.
M.
Oče
Pesmi o pravem očetu ni,
a to ni zanalašč ne po pomoti.
Za njim se, reva podi
po nekakšni službeni poti.
Išče ga vneto zdaj tu, zdaj tam,
na tej ali na oni javki,
da poduči ga, kateri so zanj
res neodložljivi in nujni opravki.
Potem bo za dolgo in zmeraj doma,
da se nagledava in naigrava.
Tedaj zagotovo bosta oba,
pesem in oče, čisto ta prava.
…ki še ni pozabil na dobrega Pavčka!
Darilo od mene….za tvoja otroka…da ti ga podarita!
pozdravček
mogoče se bo zdelo komu patetično, če zapišem, da si želim, da bi vsi vi, ki vas niti ne poznam, ostali še naprej taki kot ste.
saj se ne slepim, da imate tudi kakšen greh za ušesi, kdo pa je danes popoln?!
Toda kot lahko razberem iz vašega pisanja, nosite v sebi neko srčno kulturo, ki jo -rečeno zelo blago- v tem norem in podivjanem svetu-vsaj jaz osebno-velikokrat pogrešam.
In zato bi bilo fajn, če bi vsako leto “okužili” vsdaj še enega, si predstavljate, kako vztrajno in sigurno bi se krog dobrih ljudi širil ?!