KO PRIDE MAJ ….
No, takole, en ajtim (mitja) je na enem
od forumov, ki jih kdaj pa kdaj tudi še
obiščem, zapisal tole (srčno upam, da
ne bo jezen, ker sem “ga prenesla
semkaj”, sicer pa temu tako ali drugače
baje ne more nasprotovati, saj je to tudi
dovoljeno, kolikor poznam pravila “javnega
pisanja” ….. ???)
—————————————————
KO PRIDE MAJ
Ko pride maj
se popki razcveto
in fantje v ženske noge zr(em)o.
Ko pride maj,
mačke zadek k tlom pritiskajo
in številnih snubcev se otepajo.
Ko pride maj,
se dekleta k žimnicam prižemajo,
vznak ležijo in drgečejo.
[Kaj pa moški počnejo(-mo)?]
Ko pride maj,
moški vse noči prekrokajo,
sami ne vedoč zakaj.
Ko pride maj …
(zapisal neznani poznavalec življenja)
Torej ko je v zraku žar! V prispodobi je taka energija ognjena. Na začetku poletja, v maju, se še ne občuti kot toplota, a telo jo čuti kot močno navzgornjo energijo, ki vsa bitja sili k delovanju, strasti, gibanju …
Naši starodavni predniki bi rekli: “Na rej!”
————————————————
No, fanjtje, je vse to res ??? Kaj pa, če je vse to res, če je vse to res ….????
Utrujena, zelo, zelo, na podnu počutja,
če sem iskrena, pa ne od dela …. vendar
me tolažijo, da bo, sej bo, sej bo ……
Bo res? Kdaj?
Nikar se ne ustraši, saj ne bom zatežena,
se bom skulirala in bom spet nasmejana !
Prav?
Ja, bemu sveca, oz. moja najljubša kletvica, ki sem jo
tudi tu gori “z užitkom izpisovala” je bemtiš! Smo
ravno včeraj govorili tukaj v službi, kako to vreme
in ta neprestana mokrata, ta nevzdržni mraz depresivno
vplivata na počutje! Nikjer nobenega sonca, nikjer ničesar,
kar bi nam dajalo motivacije. Sej vem, sej vem in tudi vsi
vemo, da se bomo pritoževali zdaj čez eno, zdaj čez drugo,
zdaj se pritožujemo čez dež, potem se bomo čez vročino,
ampak res je, da je stanje glede tega nemajskega maja že
prav kritično, bemtiš! Kako boš potem …. “jaz pa pojdem
in zapojem …. kdor vesele pesmi poje …. lalalalla” , ja,
kako boš potem Kekcu podoben, ko le še na Pehto in
Bedanjca vsi skupaj pomalem spominjamo !
A deklico svojo malo? Ja, kaj niso res tile naši
malčki pravi pravcati sončki. Le to nas še rešuje
v tem vremenu, samo tile mali nasmeški in tele
navihane učke …..
Sem ravno prej, ko sem odgovarjala Sprevržku tudi
o tem razmišljala, kako kakšen dan praktično ni nobenega
tukaj in potem se zgodi, da tiste dni, ko se javim ali bolje
rečeno pojavim jaz, ni nikogar in tiste dni, ko se javljajo in
pojavljajo drugi, mene ni. In se tako zelo težko ulovimo za
en klepet. Ampak tako pač je. En dan ima eden gužvo,
drugi dan drugi, en dan je eden bolj razpoložen za norije,
drugi dan drugega “drži” in tako dalje in tako naprej, skratka,
tudi to je “virtualnost in virtualni life”. Jaz se oglasim, ko se
lahko. Sem bila zdejle dva meseca v hudi gužvi in zdaj sem
tudi še, a le nekako skombiniram, ko vidim, da bomo tja do
šeste ure popoldan tukaj, si pa dopoldan malo privoščim,
drugače bi me kar malo neslo, preveč utrudila ta “delovna
vnema” pod prisilo. Imam pa vas, da si lahko malo oddahnem
in spočijem.