Naslovnica Forum Starševski čvek Ko se ti življenje podre

Ko se ti življenje podre

Izguba partnerja, službe ter smrt očeta v roku enega leta. Popolnoma sem na tleh. Ni mi več do ničesar. Ko grem s prijateljicami na kavo se sploh ne morem več smejat. Kako ste se vi pobrali?

sprehajaj se, pij čajčke in maži lugolovo raztopinooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo

Samo čas. Nič drugega ne pomaga. Lažje pa je, če si ta čas zapolniš z lahkimi , neobremenujočimi aktivnostmi (sprehod, hobi, karkoli) kar ti pomaga pregurati dan. neopazno, a zagotovo je vsak dan vsaj malo lažje. Tudi rutina je eno tako pomagalo.

ne nakladaj

sprehajaj se, pij čajčke in maži lugolovo raztopinooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
[/quote]

Res ti ni enostavno. A najslabše bo, če se boš sedaj smilila sama sebi. Naredi si nek načrt, postavi cilje (lahko majhne, obračaj misli v pozitivo, ker slabo itak (kot vidiš) vse prehitro pride. Poskušaj dan začeti s telovadbo, morda kratko meditacijo (če ti je to blizu), piši dnevnik (da daš stvari iz sebe). Pojdi v naravo. Razmisli o tem, v čem bi se lahko dodatno izobrazila in bi ti lahko koristilo na tvoji poti. Če ti je vsaj malo do tega, si preberi kakšno dobro motivacijsko knjigo (npr. Maja Debevc piše zelo enostavno, lahko poiščeš tudi na netu). Ja, pridejo dnevi, ko bi se najraje zavlekel tja nekam v kot in se smilil sam sebi. A pomembno je, da se pobereš in greš naprej. Poiščeš službo. Vizualiziraj si kot da imaš že službo kakoršno si želiš. Edino za partnerja si predstavljaj (in občuti) kot da imaš že takšnega kot si želiš… Sedaj gre lahko samo še gor. Dokaži sebi in svetu, da zmoreš; vsa moč je v tebi! P.s. Saj morda se ti zdijo moji napotki smešni, a verjemi, da delujejo…

si v procesu žalovanja, daj si čas, ženska, čustev NE MOREŠ prisiliti, potrebujejo čas, da prebolijo stvari.

Vsekakor je dobro da si aktivna, se dobivaš s prijateljicami, da nisi preveč sama, ker potem samo premlevaš slabe stvari. Dobro bi bilo tudi da aktivno iščeš službo, s tem, napolni dan, našla boš nove poti in se bo nekako vse postavilo spet na pravo mesto.

ne nakladaj, Trenutno je 88.172 iskalcev dela v zloveniji, in 3043 prostih delovnih mest https://www.ess.gov.si/

Večkrat v življenju si je treba nanovo postaviti cilje, poiskati nove poti in novo srečo.
Druži se z veselimi ljudmi in optimisti.Dovolj je ena dobra prijateljica, sorodnica, sestrična, bivša sošolka – sorodna duša.Pa ne ji skoz jamrat, ker se bo naveličala.Včasih kaj zadrži zase.

Lahko greš pomagat v kakšen dom za ostarele. Počutila se boš koristno, tvoji problemi bodo takoj manjši.

Pomagalo ti bo fizično delo…košenje trave, pobiranje jabolk, delo na vrtu, da si razbremeniš um. Zvečer pa kakšen rahel tek ali kolo v naravi.

Mene je že dolga leta zgodilo podobno. Nisem se pobrala, crkujeem po obrokih. Jest sm zgubila še stanovanje,…. Ma vse sem zgubila. Sm čista ta prava luzerka.

Ne dopusti, da se ti zgodi kot meni,… da ti bodo na koncu ukradli še dušo in razum, ker drugega tako in tako več nimaš….

Meni se je enako zgodilo za razliko od tebe sem bila vsaj finančno stabilna. Po smrti sem ugotovila da me je partner varal. Sok za sokom. Se zdaj mi ni jasno kako sem se pobrala.

Počasi in s premislekom. Fizično delo, preokupacije, ki ti prinesejo kak €, druženje z ljudmi, delo na sebi.
Povsem normalno je, da si potrta, da žaluješ, da razmišljaš o tem, kaj se ti je zgodilo.
Pomembno je, da si postaviš realne cilje in ji poskušaš dosledno izpolnjevati. Začneš z majnimi, dosegljivimi cilji, postopoma dvigaš zahtevnost…
Srečno!

Tri težke preizkušnje naenkrat. Res ti je veliko bilo naloženo, ampak z majhnimi koraki se daleč pride.
dovoli si čas, da odžaluješ. sprejmi vse negativne občutke in se z njimi sooci. so nekaj normalnega, samo ne zatiraj jih. pocasi se bos pobrala, zagotovo. lahko pa vse skupaj malce olajsas. mirda poisceskaksnega terapevta, preberes kaksno knjigo na to temo,gibanje v naravi pomaga, meditacija. bilo bi dobro tudi, da najdes kaksno drugo sluzbo. ta bi ti zapolnila urnik in prinesla nekaj samozavesti.. srecno!


Po smrti moža si ugotovila, da te je mož varal? Kaj je ljubica prišla na pogreb?

Kdor išče, bo vedno našel službo,…ne mi nakladat,….očitno si en tistih, ki doma išče službo, pa moli, da je ne bi našel…

[/quote]

Po izgubah rabis cas, da se poberes, korak za korakom. Bodo tezki dnevi, kaksen lepsi pa spet tezki, a scasoma bo vedno vec lepsih in manj tezkih. Cez noc ne gre.
Meni je na pogrebu mojega moza en druzinski prijatelj povedal nekaj, kar mi je se danes pogosto v mislih:

“Moja sestricna je v prometni nesreci izgubila otroka, moza in oba starsa. Pa se je pobrala. Tudi ti se bos.”

Moj otrok je bil ziv in zdrav. Potreboval me je. In to mi je dalo misliti, nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti se huje.

Pozdravljena,

enako se je meni zgodilo dve leti nazaj, v enakem zaporedju. Vmes pa se 2 izdaji prijateljstva. Nepopisno je bolelo, prav tako nisem imela energije za nic, prijatelji so se kar naenkrat razblinili in nikogar ni bilo tam, ki bi mi stal ob strani ko je bilo najtezje. Doma kmalu nisem vec mogla biti, ker sem dobivala napade tesnobe, zato sem sla za 3 mesece na vojasko usposabljanje, da sem se odklopila od domacega okolja. Ves cas sem se aktivno trudila razmisljati pozitivno in v preteklih izkusnjah najti tisto “vsaka stvar je za nekaj dobra”. Besna sem se sprasevala kako je lahko atijeva smrt za karkoli dobra?!?!? Pa sem nasla odgovor.. bolec, tezak, ampak realen. Vso svojo mladost sem bila depresivna, veckrat sem razmisljala o samomoru, o nesmiselnosti zivljenja. V atijevi skoraj 10 let trajajoci borbi z rakom pa sem videla kako mocno si zeli ziveti. Kako srecen je bil ob pozitivnih spremembah, kako potrt ko so bili rezultati slabi. Boril se je z vsemi stirimi, poskusal vse, res si je zelel premagati bolezen. Pa mu ni uspelo. In s to ugotovitvijo sem prisla do spoznanja, da zivimo samo enkrat, da je zivljenje lahko zelo kratko, da bolezen ne izbira in da nikoli ne vemo kdaj je nas zadnji dan. Da v zivljenju ni casa za kreg, nesmiselne odnose, nezdravo tekmovanje in igro egotov, ampak da je pomembno koga imamo ob sebi, da pocnemo stvari ki nas izpolnjujejo, da smo v osnovi srecni in se zavedamo da smo sami krojaci svoje srece. In nekje po 2 letih mi je uspelo, da sem tako zacela razmisljati na dnevni ravni, brez motenj. Ampak je bilo tezko priti do tega, res tezko. Vendar od takrat nisem niti 1x pomislila na samomor, se vec, vpisala sem še 1 faks, da bom nekoc lahko delala na urgenci in resevala zivljenja.

Avtorica, svetujem vam, da v tem obdobju stopite iz cone udobja in najdete neko dejavnost, ki vam bo zaposlila cas. Nic ni narobe, ce si poiscete partnerja za seks, zares pomaga.. pa naj kdorkoli rece karkoli.. ko ne dozivljas teh stvari ne ves kako tezko je priti cez vsak posamezen dan. Sicer pa se aktivno trudite biti pozitivni, ne obupajte in povejte zivljenju, da je svinja, ker vam je dal toliko tezkih preizkusenj naenkrat, ampak da se ne daste, da zmorete in boste iz te izkusnje prisli mocnejsi. Boleti ne neha, zagotovo pa boste, ko se situacija nekoliko umiri, nasli nov smisel v zivljenju in morda celo nasli svoje poslanstvo. Drzite se, cas je v tem primeru zal najboljsi zdravnik :/

Življenje vam je dodobra postreglo z izgubami, in ne le samo to, tudi iz vas je izsesalo zadnje koščke življenja. Verjamem, da vas je to dodobra potolklo, vendar glede na vaše pisanje, je v vas nekje še žarek upanja, ki išče pot na svetlobo in boljše življenje. Vsaka izguba nas boli in tudi telesu ter čustvom moramo dati dovolj časa za žalovanje ter za soočanje z realnostjo in življenjem samim. Pa vendar moramo enkrat narediti tudi korak naprej, da uidemo tem okovom žalosti ter končno zadihamo in si dopustimo živeti. Vprašanje je, kaj boste storili vi. Boste pustili, da življenje teče mimo vas ali boste vstali iz postelje in naredili prvi korak naprej. Če verjamete ali ne, samo odločiti se moramo, kaj si želimo in potem, počasi ter korak za korakom slediti svojemu cilju. Vse dobro 🙂

Pozoren sem bil na besedi >izguba partnerja

ej, al pa uno; kristjani na pogrebih solze točijo v potokih, ker je pokojnega njihov bog k sebi vzel… WTF kaj folku ni jasn???

A ti pa brez descev ne moreš krati bi pa se s frendicami na kofetkih smejala?

Ajde odjebi!

Čestitam!

In takoj se podpišem pod tvoja razmišljanja, saj sem sam, skozi lastno bolezen in srečen konec, prišel do enakega zaključka.
Tole – kar se mene tiče – popolnoma drži:

Boril se je z vsemi stirimi, poskusal vse, res si je zelel premagati bolezen. Pa mu ni uspelo. In s to ugotovitvijo sem prisla do spoznanja, da zivimo samo enkrat, da je zivljenje lahko zelo kratko, da bolezen ne izbira in da nikoli ne vemo kdaj je nas zadnji dan. Da v zivljenju ni casa za kreg, nesmiselne odnose, nezdravo tekmovanje in igro egotov, ampak da je pomembno koga imamo ob sebi, da pocnemo stvari ki nas izpolnjujejo, da smo v osnovi srecni in se zavedamo da smo sami krojaci svoje srece.

Čas zaceli vse rane. Zdaj vam je hudo a z časoma bo boljše. Zdaj lahko pričnete iz nule graditi spet svoje življenje in v tem boste našli tudi nek novi zagon. Spoznali boste novega partnerja, dobili boste novo službo, nič ni izgubljeno. Smrt očeta je pa žal proces življenja, skozi katerega bomo šli vsi.

Moja zgodba – smrt mame v januarju 2015, smrt oceta v juliju 2015, hud mobing v sluzbi (dnevne groznje – na koncu sem jo izgubila -sluzbo), brez bratov, sester. Ja, tezko je bilo, se danes nisem tista izpred 2015, sem obupavala na dnevni bazi.Pa sem se vzela v roke, sla pomagat v zupnijo in se iz dneva v dan dvigala, do te mere, da sem na poti spoznala v redu moza in danes v 2020 imam hcerkico.Se da, vendar vem, najtezje je, ko ni volje.Takrat pomaga druzba, sprosceno okolje, in stece.Ja, se pa to popravlja pocasi, v letih.Vazno je samo, da se dela korake naprej, pocasne, vendar, da se jih dela.