Ko se ti življenje podre
no to je pa moja zgodba – ko je imela moja hcerkica 3 mesece se mi je partner smrtno ponesrecil v prometni nesreci.. ostala sem sama z dojenckom, puncka moja brez oceta, jaz brez sluzbe, odsla sem zivet nazaj k starsem.. neglede na vse ostajam pozitivna, ker, ce se zabubis v sobo in se smislis sam sebi je najslabse, ceprav nikoli nebom razumela taksne hude usode, ki naju je doletela. Lp
Živijo,
sama takih izgub še nisem doživela, mi je pa lani, malo pred začetkom novega študijskega leta umrl še nerojen otrok, ki je v moje življenje najprej prinesel zmedo, nato ljubizen, kasneje pa žalost, ki je nisem mogla deliti z nobeno od mojih študijskih kolegic – katera 20 letnica bi me lahko razumela?
Pobirati sem se začela šele letos in to kar zavestno, ko sem sama sebe imela vrh glave. Dovolila sem si žalovati, se zapirati sama vase in igrati žrtev, potem pa sem nekega dne rekla, da smrt otroka ne pomeni, da moram z njim umreti tudi jaz, pa se mi je slišalo zelo grdo, vendar tako je. Sprejeti, da se je čas iztekel in iti čez svojo “sebičnost” po imeti je ena izmed težjih stvari, ki pa se jih še vedno učim.
Točnega odgovora ti ne morem dati, ker mislim, da so stvari, čez katere ne moreš nikoli čito zares iti, vendar pa se pri vsakis tvari lahko odločiš, kako bo nate vplivala, Lahko si torej prigovarjaš da ti je hudo, kar verjamem da je, lahko pa si rečeš ok, ati, danes bom pa šla na sprehod, ker že dolgo nisem šla, in se “pogovarjaš” sama s sabo, kot da bi bil tam. Vsaj to sem počela jaz.
Zdi se mi, da si na eni prelomni točki, kjer lahko čez vse težke stvari, ki so se ti zgodile v preteklem letu obrneš svojo pot kamorkoli želiš. Samo moč v sebi moraš najti in se z nekim ljubeznjivim sprejemanjem gnati naprej. Nisi pa nikoli sama. Dokler imaš sebe, voljo in možnost živeti imaš vse, da ti lahko uspe.
Vem da sem pri svoih 20 še ne tako zelo zrela, da bi vedela vse, ti pa na srce polagam, da se najprej z izgubami sprijazneš, nato pa se odločiš zase. Ni sebično. To moraš narediti iz ljubezni do sebe. In ne, zaradi tega ne boš pozabila nikogar. Moj otrok je vedno z mano, samo tako je pač moralo biti, sedaj ne morem več nič in lahko hkrati vse.
Srečno ti želim na tvoji poti in upam da sem kaj pomagala 🙂
https://www.iskanja.si/izdali-smo-tudi/ciscenje-nereda-in-feng-sui.html
To preberi.
Tudi meni se vsake toliko, kaj takega zgodi. In, ko resnično počistiš se odprejo nova vrata.
Ko sem pred tremi leti ugotovil, da v življenju žene nisem edini sem se počutil podobno. Ločitev, iskanje sebe, smisla. Ogromno sem prebral. Obiskoval sem terapije, klel,… vsi nasveti strokovnjakov in nestrokovnjakov niso delovali. Edino zdravilo je bil čas, čas, in še enkrat čas. Lahko se zamotiš z marsičem, pa imaš še vse v glavi. Ne ure, ne tedni, ne meseci. Žal. Meni so pomagala le leta. Vem, da so mi ljudje želeli pomagati, mi dajati nasvete, me poslušali, pa je vse brez veze bilo. Sem hvaležen za marsikaj, čeravno takrat ni delovalo. Osebna stiska se rodi in premaga v človeku. Ni bližnjic, ni alternativ. Danes sem miren, se nasmejim veliko rečem. Imam čas, in imam sebe. Srečno!
Draga moja jaz sem v roku enega leta zgubila moza, tasta, bratranca, očeta in v.d. tasta … skratka vse odrasle moške v ožji družini. Službo hb še imam, vendar tudi tam se je zgodila sprememba na slabše. Kako se preživela? Teško. Bili so dnevi kk sem bila na robu živcbega zloma. Jaz sem se zaprla v sobi, nisem mogla vec med ljudi. Nisem mogla jest, nisem mogla spat. Zgubila sem 20kg v enem mesecu . Postala odvisnica od igric ker je to pomenilo zPoslitev glave. Trajalo je nekaj let in šs vedno nisem tista prava jaz, verjetno nikoli ne bom.
Vendar pa pocasi zacenjam ziveti, sla sem na morje, na tečaj plesa, nasla sem si nov hobi.
Predvsem je pkmembno da se ez dan fizicno utrudis, da bos dobri spala. Razmislis kaj te veseli in delijes v tej smeri. S casom je bolecina manjsa, izgine nikoli. Glavo gor, najdi smisel, zivljenje gre naprej ne ostajaj zadaj.
Kakadu123, 22.09.2020 ob 06:26
Pozdravljena,
enako se je meni zgodilo dve leti nazaj, v enakem zaporedju. Vmes pa se 2 izdaji prijateljstva. Nepopisno je bolelo, prav tako nisem imela energije za nic, prijatelji so se kar naenkrat razblinili in nikogar ni bilo tam, ki bi mi stal ob strani ko je bilo najtezje. Doma kmalu nisem vec mogla biti, ker sem dobivala napade tesnobe, zato sem sla za 3 mesece na vojasko usposabljanje, da sem se odklopila od domacega okolja. Ves cas sem se aktivno trudila razmisljati pozitivno in v preteklih izkusnjah najti tisto “vsaka stvar je za nekaj dobra”. Besna sem se sprasevala kako je lahko atijeva smrt za karkoli dobra?!?!? Pa sem nasla odgovor.. bolec, tezak, ampak realen. Vso svojo mladost sem bila depresivna, veckrat sem razmisljala o samomoru, o nesmiselnosti zivljenja. V atijevi skoraj 10 let trajajoci borbi z rakom pa sem videla kako mocno si zeli ziveti. Kako srecen je bil ob pozitivnih spremembah, kako potrt ko so bili rezultati slabi. Boril se je z vsemi stirimi, poskusal vse, res si je zelel premagati bolezen. Pa mu ni uspelo. In s to ugotovitvijo sem prisla do spoznanja, da zivimo samo enkrat, da je zivljenje lahko zelo kratko, da bolezen ne izbira in da nikoli ne vemo kdaj je nas zadnji dan. Da v zivljenju ni casa za kreg, nesmiselne odnose, nezdravo tekmovanje in igro egotov, ampak da je pomembno koga imamo ob sebi, da pocnemo stvari ki nas izpolnjujejo, da smo v osnovi srecni in se zavedamo da smo sami krojaci svoje srece. In nekje po 2 letih mi je uspelo, da sem tako zacela razmisljati na dnevni ravni, brez motenj. Ampak je bilo tezko priti do tega, res tezko. Vendar od takrat nisem niti 1x pomislila na samomor, se vec, vpisala sem še 1 faks, da bom nekoc lahko delala na urgenci in resevala zivljenja.
Avtorica, svetujem vam, da v tem obdobju stopite iz cone udobja in najdete neko dejavnost, ki vam bo zaposlila cas. Nic ni narobe, ce si poiscete partnerja za seks, zares pomaga.. pa naj kdorkoli rece karkoli.. ko ne dozivljas teh stvari ne ves kako tezko je priti cez vsak posamezen dan. Sicer pa se aktivno trudite biti pozitivni, ne obupajte in povejte zivljenju, da je svinja, ker vam je dal toliko tezkih preizkusenj naenkrat, ampak da se ne daste, da zmorete in boste iz te izkusnje prisli mocnejsi. Boleti ne neha, zagotovo pa boste, ko se situacija nekoliko umiri, nasli nov smisel v zivljenju in morda celo nasli svoje poslanstvo. Drzite se, cas je v tem primeru zal najboljsi zdravnik :/
Kako lepo napisano …
Sem imel nekako podobno izkusnjo, izgubil sem očeta umrl je mlad. Potem me je punca brez kakrsnega koli razloga pustila, bila je noseca. Oba sva hotela imeti otroka, pac tistega leta se mk je unicl svet oz sesul. Narediti nemores nic, samo ko bo minil cas bos nekako sla naprej a vendar pozabila nebos nikoli tud jaz nisem pozabil se vedno zivim v tistem letu ceprau navzven sem. Druzaben se smejim, vendar ko je clovek sam pridjeo spomini ven. Nocem ti lagati vendar po parih letih so spomini zivi in zelja da bi se vrnil nazaj in zivel v tistem letu je neizmerna. Vendar je treba iti naprej življenje je borba.
Lp
Mene je tudi pusto partner letios aprila 2021 po 7letih s katerim sem zelela met druzino. Unico mi je zivljenje sedajs em stara 38let in si zelim da bi bila stara 60 ker se nimam vec nicesar veselit v tem zivljenju. Odvratno mi je, sem grda stara debela glupa babura, se prav je mel, resnico je povedal po 7letih.