Ohoho,pri tebi potem še dolgo nebo sile.
Kdor doug jamra, doug žvi.

Nisi rekla, da moža in otroke še imaš? No, in?
Rabiš še to izgubit, da boš loh jamrala z uržoham?

Tebe pa je lahko sram! Pojdi se skrit v kakšno luknjo, tja, kamor spadaš!
Nihče ne zboli zato, ker si to zasluži, zboli lahko vsak, vzrokov je ogromno! Vsak človek, ki zboli, trpi, je v stiski in vsak je potreben sočutne in prijazne besede, pa naj si bo to kdo v družini, kdo od sorodnikov, prijateljev, ali sodelavcev!
[/quote]

Eh, Luna, revčki tipa “Zagorjanka” ne vedo, kaj je to sram. Če bi vedeli, ne bi pisali traparij na MON.
Avtorici pa vse dobro in hitro preskoči “modrovanja” Zagorjank in podobnih šusov. Niti minuto se ne obremenjuj z njimi.
Drži pa, da “za vsako rit palca rase” – tudi za Zagorjanko.

Na spletu si poišči podporne skupine za svojo bolezen, začni delati na odnosih, dobri odnosi nas osrečujejo, in poveži se z naravo, s svojo materjo Zemljo, s katero skupaj letiš skozi vesolje in brez katere ti živeti ni.

Prioritete, kot vidiš,si imela napačne.
Odnose slabe.
Robotsko življenje, verjetno tudi srečna nisi bila ali pa še vedno nisi.
Se sploh smejiš?
Ustavi se, a sploh vidiš lučke v otroških očeh?

Mož je leto nazaj doživel nekaj takega. Ne le njemu, celi družini se je življenje obrnilo na glavo. Tako kot ti, je tudi on vse dal za službo. Delal delo za katero se je dolgo izobraževal, delo obvladal in oboževal. Privoščil si je tudi dovolj gibanja. Po bolezni je neprepoznaven. Telesno je dobro, izvidi dobri, psiha… postal je najbolj sebičen človek kar jih poznam. Ne briga ga za nič razen za sebe. Pustil je službo in živi od prihrankov. Počne samo tisto kar njemu odgovarja. Z otroki (7 in 10 let) se ne ukvarja več, mene povoha samo kadar želi sex. Prevzela sem skrb za družino, hišo, psa ki je bil njegov ljubljenček. Vse je na meni, tudi finance. On za gospodinjstvo ne prispeva nič. Sicer obiskuje terapevta, včasih grem z njim a imam občutek, da nikamor ne pride. Ne vem več kako naprej. Razumeti skušam, da se boji za svoje življenje a jaz tako ne morem več. Tudi jaz sem samo človek. Po šoku in trepetanju za njegovo življenje je sledil drugi šok. Dobila sem moža katerega ne poznam, mož je samo ša na papirju… Rada bi mu pomagala a mi zmanjkuje moči in potrpljenja.

Drži se! Jaz ti lahko povem, kako sama ohranjam perfektno zdravje do sedanjega 50 leta, brez bolezni, operacij, bolnic.

Že 30 let vegetarijanka, pijem ingverjev čaj, poskrbi za sprehode v naravo, da se po vsakem stresu regeneriraš, ne forsiraj telesnega avta stalno v 5 brzini, ker bo prišlo do okvare…

želim ti čimprejšnjo izboljšanje, bodi pogumna.

Pa vse ljudi je treba imeti neskončno rad in to globoko v jedru lastne duše, lastnega srca. Pa tudi povedati jim je to treba in to najprej v svojem družinskem okolju. Potem pa tudi lahko na delovnem mestu, ampak previdno, da ne boste žrtev zasmehovanja, ker mnogo ljudi tega ne razume. Tudi ljudi, ki so vam storili krivico je treba imeti neskončno rad. Vem iz lastne prakse, da imam ljudi, ki so mi storili krivico izredno težko rad, ampak si rečem, saj niso vedeli kaj počno. Pa tudi jaz brez težav tukaj vsem povem, da vas imam vse neskončno rad in seveda tudi tebi avtorica to povem. Globoko v jedru lastne duše vsakega posameznika se skriva nekaj prekrasno lepega in to je treba vedno prebujati v sebi in drugih ljudeh. Znotraj duše posameznika se skrivajo neverjetni zakladi, ki odtehtajo ves denar in bogastvo tega sveta.

Ko je zbolel sodelavec, smo ga občasno poklicali in povprašali po njegovem stanju. Bil je prazen in naveličan, ni se imel želje pogovarjati, svoje živo nasprotje. Morda bi tudi mi morali biti bolj vztrajni, ampak kaj, služba je služba, ni prostor za tiste prave osebne intimne vezi, vsaj v veliki večini ne in največkrat je tako, da mora prvi resen korak narediti tisti, ki zboli. Ne, ker bi bilo sodelavcem vseeno, ampak ker enostavno v odnosu, ki ni intimnejše narave, zelo težko oceniš, ali si v pomoč in spodbudo ali samo še klofuta več za tistega, ki je čez noč oropan normalnega življenja, kot ga je vseskozi poznal.

Poskušam ti odgovoriti na vljuden način, čeprav me ljudje tvojega kova resnično pojezite. Si ne želim, da bi v pisarni imela tako negativno osebo nasproti sebe, res ne. In če je tvoja izkušnja s sodelavci takšna kot jih opisuješ, predlagam, da začneš delati spremembe pri sebi. Ljudje energetsko največkrat dobijo točno to, kar dajejo.

Ko je zbolel sodelavec, smo ga občasno poklicali in povprašali po njegovem stanju. Bil je prazen in naveličan, ni se imel želje pogovarjati, svoje živo nasprotje. Morda bi tudi mi morali biti bolj vztrajni, ampak kaj, služba je služba, ni prostor za tiste prave osebne intimne vezi, vsaj v veliki večini ne in največkrat je tako, da mora prvi resen korak narediti tisti, ki zboli. Ne, ker bi bilo sodelavcem vseeno, ampak ker enostavno v odnosu, ki ni intimnejše narave, zelo težko oceniš, ali si v pomoč in spodbudo ali samo še klofuta več za tistega, ki je čez noč oropan normalnega življenja, kot ga je vseskozi poznal.

Poskušam ti odgovoriti na vljuden način, čeprav me ljudje tvojega kova resnično pojezite. Si ne želim, da bi v pisarni imela tako negativno osebo nasproti sebe, res ne. In če je tvoja izkušnja s sodelavci takšna kot jih opisuješ, predlagam, da začneš delati spremembe pri sebi. Ljudje energetsko največkrat dobijo točno to, kar dajejo.
[/quote]
Ne plozaj, sodelavcem je vseeno in tista hianvščian, kako jim je mar, je popolnoma odveč. Služba je nekaj kjer pač ni vrednosti, isti trenutek ko greš, vse poteka normalno brez tebe in ni potrebe, da bi se kdo ubadal s tabo.

Odgovor na naslovno vprašanje: počasi in vztrajno.

Enako sem storila jaz in drži kot pribito kar si napisala.

Ne pričakuj čudežev in da boš takoj vse izvedela in vedela.
Četudi ti damo recept ali recept za novo življenje prebereš iz knjige, ne gre čez noč. Človek potrebuje čas. Te stvari morajo dozoreti v tebi.
Ne analiziraj preveč, ne pričakuje preveč, ne bodi zahtevna do sebe.
Prepusti se, vse bo prišlo ob pravem času. Čez mesece, ne danes in ne že jutri in nikakor še letos.
Veliko prijateljev in znancev ti bo ponujalo recepte (pijavke, konopljo in druge rožice, praške, ruske mazače itd itd). Prijazno se zahvali in nič od tega ne vzemi, dokler ne začutiš, da kaj od tega res potrebuješ. Vsi imajo samo dober namen ti pomagati, a ne morejo vedeti, kaj ti res potrebuješ.
In za začetek – veliko hodi v naravo. Najdi stik z zemljo, drevesi, vetrom. To počasi prečisti misli, te notranje pomiri. Vse ostalo pride po tem.