Ko si po mnenju okolice terna a se nočeš vezati

Takole imam.

Moški, prihajam iz urejene družine, zgovoren z veliko družbe, dobrimi odnosi z ljudmi, le volje po partnerstvu nimam več. Načeloma je tako da sem imel nekaj zvez dobesedno ponujenih vendar ker se nisem videl v zvezi s temi osebami se pač nisem spuščal v to. Ko je bilo potrebno enkrat povedat, da to ne bo štimalo je pogosto prišlo do cele drame. Če sem kdaj bil zavrnjen sem izjemno flegmatično reagiral, drugače je bilo ko sem moral zavrniti sam. To mi je vedno povzročalo nek ogromen cmok v grlu ki ga nisem bil zmožen pogoltnit. Načeloma je tako da mi ni vseeno za ljudi ki jih dobro poznam a kljub temu se ne bi kar prodal v zvezo ker mi ženska nakaže da si me želi, če sam nimam nekega posebnega privlaka do nje.

Načeloma je tako da se velikokrat name nalimajo ljudje ki nimajo toliko sreče v življenju kot jaz. Seveda sem svojo pripravljen deliti z drugimi. Problem pa je da pri drugih pogosto ne štima vse tako kot bi moglo. Cenim taktnost, poštenost, dobre namene in razum. To poskušam nuditi okolici a mi le ta tega ne vrača. Večina ljudi se prisesa in nato poskusi izkoriščati. ZELO težko najdem sebi podobne ljudi.

Podobno je bilo tudi pri ženskah ki so se mi ponudile oz. me vabile v vezo. Take ki pa so bile res meni simpatične so bile vse sparčkane. Problem nastane, ker so bile razlike ogromne. V vseh primerih bi vse skupaj preraslo v odnos kjer bi vse prispeval jaz, nazaj pa ne bi dobil nič. Pa ne govorimo o denarju. Denar sploh ni problematičen. Velikokrat sem se opekel z ljudmi ki so izkoriščali dobroto in mojo dobro voljo, in mi dobesedno pili živce. V najstniških letih sem bil tudi v partnerskih zvezah deležen metaforičnega “noža v hrbet”. Iz izkušenj hitro preberem osebo s katero se pogovarjam. Ni težko, sploh če malo spremljaš telesno držo in način naglaševanja besed (aroganca / vzvišenost / osladnost…) . Ljudem je čudno da nimam partnerice. In moram reči, da mi je nerodno razlagat, kako in kaj, ker se po celem kraju ve katere sem zavrnil in sedaj okoli mene letijo očitki da sem zbirčnež oz. seronja z nerealnimi pričakovanji. Kar naenkrat sem iz “fanta od fare” postal “tist ta čudn”. Tudi to se je že zgodilo da so mame poskušale štimat češ “lej pob, naša je tud samska…” ampak celotna situacija me po pravici povedano odbija. Čim ljudem nočeš ugajat ker hočeš ščitit lastne interese te poskusijo potolčt na dno. Resnično razmišljam tudi o selitvi, saj bi se z menjavo okolja vsaj otresel žalih govoric o meni.

Na kratko:
Jaz ne bi mogel živeti z nekom ki ne deli podobnih načel kot jaz. Zakaj je to težko razumeti. Ali sem res čudak ki od drugih pričakuje preveč? Zgolj želim biti z razumnimi ljudmi, ki so dobri po srcu a le teh skoraj ne najdem. Še težje da bi našel sebi podobno partnerico. Razumem da neka odstopanja bodo a večina ljudi ima meni tako tuje razmišljanje (ali naivno, ali žleht, bodisi hinavsko, koristoljubnost …) da izgubim vso voljo do druženja z njimi.

Lep pozdrav!

Mene pa zanima, kako gre to skupaj, da si po mnenju okolice terna, hkrati pa tako grdo govorijo o tebi, da razmišljaš o selitvi?

So že vsi pogruntali, da si tolk bebav, da ne zmoreš spisat dveh odstavkov, ne da bi se vmes 34-x zlagal in se zelo očitno zapletel v lastno nakladanje, anede?

Zdravo, ne razumem čemu taka arogantana nastrojenost, ampak dovoli da ti objasnim:
Odbija me okolje kjer se vsi vtikajo v zadeve, ki se jih ne tičejo. Krožijo pač govorice in radokdo mi potem pred nos meče tiste njihove pogruntavščine.

A veš kako je s tisto foro:
Najprej je bilo “Strela je zadela transformator”
Po naslednji nedelji se je po celi vasi govorilo: “Strela je zadela v Tončko in mater.”

Govorice niso glavni povod za selitev. Načeloma se mi obeta služba v tujini, vendar te govorice definitivno pa spodbujajo k temu da bi se odselil. Okolica je milo rečeno vsiljiva. Ljudje tečni, zateženi in enostavno me odbijajo. Tudi drugje po Sloveniji zelo redkokje naletim na ljudi z dobrimi nameni ampak očitno sem na trenutke malo iluzionist, ker imam privzgojene neke norme kako pač mora bit.

Da ti dam primer ene od norm:
-Človek mora bit pripravljen pomagat v sili. Na primer konkretno da nekdo pade skupaj na cesti. Ali bo pogledal stran in se delal kot da ni nič, mogoče stal ko lipov bog in gledal ali bo le priskočil na pomoč. To je vprašanje.
-Nikakor škrt, da pričakuje od drugih da mu bodo vse plačevali.
-Kultura in obzirnost do drugih,…
-Nikakor škodoželjen
še je tega… načeloma gre se za zelo osnovne lastnosti korektno socializirane osebe. Nič nedosegljivega za navadnega povprečnega posameznika/co .

V glavnem ne pričakujem nič drugega kot to da ima oseba razčiščene pojme in se obnaša letom primerno.

Se opravičujem za razpredanje, če ti je bilo mukotrpno prebirati, ampak obsojali in žalili se pa ne bomo kar na slepo. Žal, tega ti ne dopustim, če bi rada imela dialog. Velja?

Vse dobro.

Ja in? Odseli se od doma, kjer si očitno že od rojstva, da te ne bodo več preganjale vaške čenče. Simpl.
Samo zna se zgoditi, da boš kasneje ugotovil, kako gre problem s tabo. Glej, morda si rojen kot samotar. Razmišljaj v tej smeri. Kje piše, da moraš živeti z žensko.

Da ti ni do življenja v dvoje še ne pomeni, da si rojen samotar, pa da si peder tud ne. Obstajajo še drugi razlogi, Recimo s kešem, prostim časom lahko razpolagaš kokr čš, pa ni se ti treba razmnoževat samo da obdržiš eno blesavo babo.

Aja, ženska ti pa drgač pobere denar? In jemlje kisik v prostem času? Ženska kot partnerka je nekaj drugega kot ženska alla mama, ki te je rodila.
In ja, so tudi samotarji, ki so to postali s časom in nimajo genetske zasnove.

Am ja, na začetku si neki pameten, pa si govoriš kako ti ne boš nikoli odvisen od babe, da še vedno najdeš čas za prjatle, hobije ipd, pa to najprej pomen 1krat na teden, pa potem 1krat na mesec, 1krat na leto, dokler ne pogruntaš, da sploh nimaš tistih pravih prjatlov več. Postal si kar nek zdolgočasen družinski copatar, k se tolaž kok ma urejen life. Dej, še vsak k ga poznam se je vdal…

Zame bi bla idealna zveza taka, da bi jo vidu 1krat na teden max, pa še takrt je ne bi v svoje stanovanje zvleku. Pol pa nej dela kar če, nej se nastavlja drugim, kot da se bom sekiru….

Tko kot da bi se vse to že tebi dogajalo…javi mi, ko boš dejansko imel svoje stanovanje:).

In pol kot po pričakovanju kar nek random odgovor, k nima nč pametnejšga za napisat. To so pa ženski možgani…

Vse kar si napisal je tko neki na pamet, zato je tudi odmev bolj plitev.

Nč na pamet ne pišem, dobr premišljeno pa iskreno se temu reče. V joško se ugrizn pa joki zdej.

Ni potrebe po grickanju. Iskreno taktiziraš, kako boš lajf prinesel naokoli, čeprav si ti dogaja ravno obratno…lajf tebe suka.

Ti pa na vsak način hočeš verjet kako gre drugim slabš kt teb. To pa slaba samopodoba dela.

Ne, samo oholo deluješ.

ohol ohól -a -o [tudi ou̯] prid. (ọ̑ ọ́) knjiž. zelo ošaben, zelo prevzeten

Oholost je pretirano dobro mnenje o sebi in se kaže navadno kot prezir, zaničevanje do drugih. Tukaj sreča res nima kaj iskat.

Ja ker mi ni do bab sem pa ošaben, hahahaha

Kukr babe skoz miselno odganjaš, ne moreš ne da bi jih vlačil po možganih. Sprehajajo se ti gor in dol. Mislim, da si že vsem nazorno napisal, torej ne razumem te potrebe, ki kao ni potreba.

V bistvu se gre za tržno ravnovesje (v ekonomskem smislu) in kot že radi pravijo v MGTOW skupnosti – vse zveze so transakcijske. Torej vse moraš gledati z vidika SWOT ali Cost-Benefit analize. Če si v najstniških letih in zgodnjih 20-ih zaradi vpliva hormonov ne znaš dobro preceniti situacijo, a zame je bil blagoslov, ko sem šel čez 30. Sem bil bistveno manj pod vplivi hormonov in lahko bolj trezno razmišljaš.

Veš kaj, ko moraš ti zavrniti, pač bodi realen (pošten), povej tako kot je. Verjamem pa, da bo odziv buren. V mlajših letih imajo punce iluzijo izbire, zato ne oklevajo, ko je treba tipa poslati v cono prijateljstva, pri 25-ih se pa že začne upad, bog ne daj da že takrat pride že kakšen zid. Vmes pa lepo tičevski vrtiljak (npr.)

Čisto tako – kakšne so se ti ponujale ? Samohranilke ?

Še enkrat – kakšne so se ti ponujale ?
Sigurno ti pa ni treba igrati “captain-save-a-hoe” eni samo zato, da boš utišal vaške govorice. Intelektualni domet današnjih ljudi je itak čedalje manjši. Če ti že nekdo reče da ali (zaradi ekonomskih razlogov) nima TV-ja ali pa ne glede TV zaradi “fake news” imaš boljše izhodišče za dobro debato kot z nekom, ki ti gleda vse resničnostne šove, ki jim jih Pro Plus pod okriljem WB ven izpljune.

Ne samo rojen si bil 50 let prepozno (reciva tam 150 – 50 let prepozno). Saj pravim – MGTOW. Najdi si hobije, pojdi po svoje.

Ne vem kje ti živiš. Ampak v moji družbi, se moški družijo. Ven grejo skoraj vsak vikend, včasih na pivo, včasih na koncert. 1x letno pa še skupaj kakšno smučanje ali izlet v tujino. Nobena ženska ne gnjavi, ker nam je to normalno. Tudi me hodimo same ven in na izlete.
Da ne bo pomote, sicer pa smo skupaj s partnerji. To so veze 10 +, poročeni, neporočeni, z otroki, brez otrok, vsega je v družbi, edino samskih pa nimamo.
Ne posplošujte, če je to tako kot vi živite. Npr jaz sem zelo rada z mojim, včasih pa sem prav vesela, da sem sama in imam čas za sebe.

Jaz te pa povsem razumem. Tudi sama veljam (oziroma od okolice dobivam take odzive) za precej privlačno in simpatično žensko, za katero je veliko interesa z moške strani. Sem tudi precej priljubljena v družbi – tako ženski kot moški, ker se znam drugim hitro prilagoditi, znam najti teme za pogovor, rada se pohecam, predvsem pa imam rada ljudi in jih sprejemam kot posameznike, vsakega s svojimi specifičnimi izkušnjami v življenju ter zgodovinami, ki tvorijo njihove reakcije, razmišljanja in dojemanje sveta in situacij, ki se jim dogajajo. Skratka ne dvomim v njihovo resničnost sveta, kot ga dojemajo in si ga ustvarjajo.
Tudi meni pa se zatakne pri spoznavanju partnerjev. Sama se v zvezo z moškim ne spuščam, dokler nisem prepričana, da bi to lahko bilo to. In čeprav je v okolici veliko interesa zame, sama preprosto ne začutim tiste “kemije” oziroma privlačnosti, ki bi me vlekla k drugemu. Pa imam to povsem razčiščeno. Dokler pač ne bom spoznala nekoga, s komer bi si bila dovolj kompatibilna – bom samska, čeprav lahko samska ostanem. Sama s tem nimam problemov, mi pa tako kot tebi družba na nek način “vsiljuje” partnerja – tudi meni se je že zgodilo, da so mi matere ponujale svoje samske sinove, hehe. 🙂
Je pa vsakič tudi meni težko, ko moram koga zavrniti, neprijetno mi je, ker me je strah, da bo druge to prizadelo. Zato se vedno trudim “zavrnitev” podati na čimbolj nežen način – ponavadi zavrnem že prvo povabilo na pijačo, ker kaj hitro začutim da iz te moke ne bo kruha in rečem, da trenutno nekako nisem pri volji za zmenjkovanje ali pa kaj podobnega – najdem pač izgovor ki bi lahko povzročil čim manj škode.
Je pa razlika, da ponavadi pri meni moški zavrnitev dokaj normalno sprejmejo in se naprej obnašajo do mene normalno, verjamem pa, da imaš ti z ženskami drugačne izkušnje. Morda pač ženske zavrnitev težje sprejemamo (sama recimo imam dokaj velik strah pred zavrnitvijo in zato le malokrat naredim prvi korak) in se hočemo ubraniti oziroma si prikrivamo resnico s tem, da se tolažimo, kako so moški izbirčni ali pa kaj podobnega (in zato pride do govoric, ker to potem tožimo svojim prijateljicam) – mogoče pa bi moral razmisliti o svojem načinu podajanja zavrnitve. Asertiven pristop, pri katerem kritiziraš obnašanje posameznika – ne pa njega osebno, in pri katerem izhajaš iz sebe in tvoriš JAZ stavke, po mojem mnenju sigurno pomaga.
Glede tvoje okolice pa se nimaš kaj za sekirati, niti ti ni treba nikomur polagati računov o tem, zakaj si samski in “izbirčen” in podobno. Ljudje govorijo o drugih, ker zavidajo. Pa srečno.

Veš v življenju srečamo veliko ljudi v različnih okoliščinah, eni so nam simpatični, drugi ne. Vsi se bojimo razočaranja, želimo si obojestranske privlačnosti, mogoče interesov, predvsem pa si želimo nekoga, s katerim bi lahko skupaj zrli v prihodnost, sledili skupnim ciljem in si ustvarili skupno prihodnost. Ampak kdo bi lahko bila ta oseba? Prvo, kar si je treba priznati je, da to kar si zamislimo že v naprej v glavi kakšna vse bi ta oseba morala biti in iščemo v drugih ta v naši glavi ustvarjen ideal, je to totalen nesmisel. Zakaj? Iskanje idealov vodi v pogubo, v začaran krog iskanja nekoga, ki ne obstaja. Idealov ni. Torej, treba je spustiti kriterije in začeti iskati med ljudmi, ki so tukaj in zdaj. Mogoče niso idealni kot si želiš, zagotovo pa se v množici ljudi, ki se pojavljajo v tvojem življenju najde nekdo, ki bi ti deloma ustrezal in bi lahko z njim shajal. Veš, če si nekoga želiš, vedno je potrebno iskati med ponujenimi možnostmi. Verjetno na tem svetu obstaja za vsakega izmed nas nek ideal, nek mankajoči del, ki bi lahko bil popolen, ni pa nujno, da se s to osebo sploh kdajkoli srečamo, če pa se, pa lahko hitro ne opazimo, da smo pravzaprav prišli v stik s tako osebo in ji sploh ne posvečamo kake posebne pozornosti. Mogoče je ta oseba nekako nam nedosegljiva, mogoče ni obojestranske simpatije, mogoče v tvojem zahtevnem pogledu se marsikdo ustraši in zbeži ali pa ne želi zakopmplicirat že tako zakompliciranega življenja, nekaterim preveč zakompliciran in prezahteven partner daje občutek nelagodnosti, to je lahko tudi nek psihološki pritisk , ki vpliva na samozavest. Veš, najboljši partner je tisti, ki te sprejema takšnega kot si v dobrem in v slabem, skratka tisto blebetanje, ko ti govorijo, ko se poročiš. Ja blebetanje, takrat se ti tako zdi, ampak potem se zaveš, da ima globji pomen in da je v bistvu to tisto, kar pravzaprav vsi iščemo v partnerju in seveda samo redkim uspe te besede preslikati v realnost. Verjamem v tradicijo, sprejemam drugačne, predvsem pa pustim naj vsak živi, tako kot mu najbolj ustreza in seveda, da s tem ne škoduje drugim.

jaz pa nisem terna, niti nočem biti, vseeno mi je, kaj kdo misli o meni. Pa se vseeno nočem vezat.

Hvala za mnenja in poglede.

Nekoga je zanimalo kakšen profil žensk se mi je ponujal. Težko rečem. Bom raje rekel mešano. Gre se zgolj za to, da očitno že vem kaj hočem in takoj vidim s kom bi zmogel shajati in s kom ne. Da se razumemo, nimam nadrealnih pričakovanj, ker razumem da popolnost ne obstaja ampak vsaj malo pa mi je lahko kot oseba podobna. Poskusil sem že spuščati “standarde”, da ampak ne boste verjeli kako slabo se je obneslo. Na koncu sem vedno spoznal, da ne gre, ker mi je bilo vedenje posameznic tako tuje in odbijajoče da nisem hotel nič resnega. Na žalost so one hotele imeti nekaj z mano. Večinoma se je zikazalo da nosijo probleme iz preteklosti zaradi katerih določenih pojmov niso imele najbolje razčiščenih. Stresanje slabe volje in frustracij brez razloga na druge, paranoja, posesivnost… Imel sem primer ženske ki jo je bolj zanimalo s kakšnim prevozom se bom pripeljal, kot pa karkoli drugega. Dobro saj če bi bila navdušenka nad tehniko kot sem sam bi še razumel, a ona je iskala imidž. Ne morem obsojati nikogar ker mi ni hodila v škodo, a za “modni privesek” jaz nisem na svetu, žal. Bilo pa je tudi nekaj povsem v redu punc na prvi pogled, a ko sem jih bolj podrobno spoznal se je izkazalo da gre za hinavke in opravljivke. Opravljanje pa se mi GABI. Ne zmorem se pogovarjati s takimi ljudmi, ki imajo o vseh drugih več za povedat kot o sebi.

Če še enkrat na hitro povzamem kaj bi pri meni vzbudilo tisto iskrico pozornosti.
Odgovornost, konsistentnost, preprostost, poštenost in dobrosrčnost, ter zmožnost ljubiti sebe in druge. Normalno bi bilo zaželeno da ima normalno zdravo postavo, s čimer človek tudi kaže odnos do sebe, pa tudi žal če se strinjate ali ne po pravici povem, da medsebojna fizična privlačnost MORA obstajati, vsaj na začetku. Argument “na stara leta…” žal odpade. Dokler je človek v plodni dobi je fizična privlačnost pomembna, ne pomeni pa to da mora biti ženska supermodel. Zgolj ostati moda v tisti ZDRAVI sredini čim bolj stran od obeh ekstremov.

To mi je smešna provokacija. Ne samo smešna, tudi neumna. Ko boš povohal življenje stran od mamice pa se zopet javi.

Kdo te pa sili, da bi ti živel z nekom, ki ti ne odgovarja?