ko srečate bivšega partnerja..
Po dolgem času sva se srečala, pa me je tko presenetila njegova reakcija..tko hladno. glih komi živjo, ne da bi se kaj ustavil in poklepetal 2,3 besede…Pa halo, skupaj sva bila 5 let, zdaj že 6 let nisva, res se mi zdi do skrajnosti bedno, da je en tolk zadrgnjen, da ne zmore par stavkov..
ne me narobe razumet, ni mi žal za njim in tud njemu ne za mano, saj ima novo partnerko že kar nekaj let, jst sem srečno poročena, mati, ni da bi kaj patila za preteklostjo, saj sva pa šla narazen, ker stvari niso bile u redu..
Ampak se mi pa zdi, da če si z nekom preživel toliko časa, da pa lahko pokramljaš par besed al kaj?Čisto tako, neobremenjeno, saj pa ne pričakujem, da bi se še kaj družila in ne vem kaj.
kako pa vi razmišljate o tem, kako se obnašate ob naključnih srečanjih, oz. kako se obnaša bivši partner do vas?
Če srečam kakega drugega bivšega se obnaša normalno, mal počvekava in greva svojo pot, tale je pa res en čuden zadrgnjenec
Če je sam, je gobčen. Če ima svojo zdraven, pa zadrgnjen, glih da pozdravi… :)) Z drugim pa vedno le pozdrav – ker se itak navadno srečava res mimogrede…
LP
Sama nimam “problemov” s prejšnjimi partnerji; sem tudi že šla na kavico s katerim. Je pa veliko odvisno od samega človeka, kako pač gleda na te stvari. Jaz sem lahko kljub temu, da sem bila nekoč s kom intimna; lahko z njim res samo prijateljica.
…………..madonca, zdaj sem to tako napisala, kot, da bi jih imela 100…..haha
………mah …….mogoče te še ni čist pozabu……kuha kakšno zamero…….zdi se mi ko do bivših ne čutiš čisto, čisto nič lahko klepetaš, do takrat bolj težko
vidiš, jaz sem lahko prej, pa on tudi, že, ko sem bila čisto u nori vezi z zdajšnjim možem, pa otrokom in to. Zdej pa je to že rutina, ki je čisto v redu, pa dolga leta nobenih srečanj, bi pa tudi jaz bolj hitro šla, ker bi me kap. njega pa tudi, ne vem, če bi nama uspelo it na kavo, ne vem, zakaj takmislim.
Če se on noče pogovarjat, ga pač naslednjič ignoriraj ali pa samo pozdravi in to je to. Brezveze nekaj silit, če človek ni za.
Pri meni je pa tako, da živimo v neposredni bližini, vsak ima svojo družinico, se skupaj družimo,…. Je pa res, da je en tak poseben (čuden, ampak ne neprijeten) občutek, ko smo skupaj.
Se strinjam z Rincho. Če greš narazen in pozabiš, je čez čas čist ok.
Sama z večino, čist normalno komuniciram, kofetkam….sicer res da zeeeelllllo poredko, ker sem se odselila na drug konec Slovenije. Ampak noben ne kuha zamer ali kaj podobnega. Jaz nimam s tem problema, saj sem že kr nekaj let z možem, imam družino in mož mi zaupa v teh zadevah.
Nekateri nikoli ne pozabijo starih zamer. Tudi eden od mojih bivših, ki sem ga pustila, potem ko sem mu 10-ič dopovedovala, kaj je narobe (pa nikoli dopovedala), me tudi nič kaj prijazno ne gleda. Pač še vedno ni dojel.
Drugi so pa v redu. Jih pravzaprav zelo rada srečam in kakšno rečem, a žal je to skoraj nikoli, ker smo se vsi razselili.