Ko ste rodile, ste vsi imeli pomoč?
Jaz sem že mal “starejša”, ker sta moja dvojčka stara sedaj že 21 let, vendar vsem vam svetujem, pustite se razvajati. Ta čas po porodu je edini, za katerega ste “opravičeno” deležne pozornosti. Ne dokazujte se, da zmorete vse same (saj lahko), nobeden vam ne bo dal za to medalje, pa tudi nič več “vredne” ne boste, samo utrujene
Podajam vam mnenje, katerega sem jaz dobila v bolnišnici (dvojČka, pa še rizična nsosečnost), OTROK POTREBUJE ZDRAVO IN ZADOVOLJNO MAMO, vse drugo je samo navlaka.
Takrat še ni bilo očetovskega dopusta. Partner si je vzel par dni dopusta potem pa delo. Se ja pa res potrudil in bil zelo dosti doma…brez nadur, brez dodatnega dela dokler se je dalo.
V bistvu sva bila za vse sama brez kakršnekoli pomoči. Ne pri delu in ne finančno. Je pa moj partner bil zelo očetovski….previjal,kopal otroka,tudi ponoči če je bilo potrebno pomagal, pral, kuhal, pospravljal, hodil zraven na redne preglede v posvetovalnico in tudi kasneje k zdravniku. Res sva se uskladila. Malo eden in malo drugi. In nama je uspelo.
Ne razumem tega cankarjanstva. Same junakinje, ki vse vedno naredijo same. No, saj sem jaz tudi po prvem porodu. Mož je enkrat opral in obesil, ko sem prišla iz porodnišnice je v stanovanju bila bomba, dobesedno… Tako kot sem sredi noči pustila, ko sem šla v porodnišnico. Mož je takrat imel največ dela v službi in nič ni pospravil. Še ostanke nekega plesnivega riža sem našla v ponvi. Amak jaz sem bila polna energije in naspidirana. Obiski so prišli takoj, ko sem prišla iz porodnišnice, česa takega še res nisem nikoli videla. Ampak kot sem rekla, meni je bilo kul. Dokler mi niso šivi prehitro izpadli in so me po par dnevih bivanja doma hoteli poslati na ponovno šivanje in seveda bivanje v bolnišnici. Takrat pa sem začela v polni meri počivat. Mož ni bil praktično nič doma, ko je bil, je seveda pomagal, kuhala mi je mama (dobro, da je doma v bloku čez cesto).
To je res edini čas v življenju, ko bi si ženske lahko vzele vsaj trenutek zase, se pustile par dni razvajat babicam, če se le da. Smo pa res vzgojene v superjunakinje, ki moramo vse narediti same, več delaš večji junak si… zakaj točno že?
Mami mi je prinesla kosilo tisti dan, ko sem prišla s porodnišnice. Naslednjih 14 dni (raje kak dan manj), je mož vozil starejšega v vrtec in hodil v trgovino.
Pri prevem sem bila itak sama, sin je bil v bolnici. Sem vse delala normalno, plus letala vsak dan na obisk.
Danes NE BI DELA NIČ in bi se pustila razvajat (bi bila boga 200 na uro) vsaj en mesec
Jaz sem bila pa vesela, da smo bili (sveža družinica) sami.
Obiski so mi šli prvi teden malo na jetra, smo se pa v tistih 3 skupnih tednih lepo navadili eden na drugega.
Mislim, če mož ne bi mogel pašte ali krompirja ali karkoli skuhat in sesalca zagnat parkrat, pa če ne bi mogel v trgovino skočit in kaj pospravit in dete pomiriti – potem pa bi se res lahko po glavi tolkla, s kakšnim lolekom sem se poročila.
Meni se to ne zdi cankarjanstvo, temveč povsem normalno obnašanje dveh zdravih, odraslih oseb.
Ne znajo samo mamice župc kuhat, veste :).
Dodala bi še to, ko pa omagaš, te pa nobeden ne pride pogledat. Na koncu pa je vse zaman in v vetru.[/quote]
Nisem junakinja,sem oseba,ki pač ne more lenariti.[/quote]
A drugi pa lenarimo. Tekom let se boš nagarala, brez skrbi, sploh, če imaš več otrok, zato ne preskakuj, nič ti ne bo ušlo. Mal pa bi se morale ženske vseeno mal vzeti časa tudi zase, kajti potem zadeva bolj laufa. Jaz osebno sem jih preveč razvadila, zato bi sedaj naredila drugače in to “mlaf+dini” tudi povem. Če imajo vsi vse poštimano, sploh ne vejo koliko truda je potrebno vložiti in jim je vse samoumevno da je tako.
S tem se zelo strinjam, a je potrebno vzeti v obzir še kakšne dejavnik … meni pač dnevno motanje mame ob meni, ne bi pomenilo razvajanje (niti ni bila opcija), ravno tako ne občasno taščino prisostvovanje (priznam , se nisva imeli “radi”). Obiski so meni predstavljali kvečjemu dodatno breme, popolnoma odvečno, razen prijateljic in mame, karar je prišla…. Po naravi sem taka, da rada poskrbim sama zase in ob tako delikatnem dogodku, ki je zame hudo hudo intimen, bi me prisotnost večine blazno motila. In me tudi je. Mož je izkosritil tistih 10 dni očetovskega. Likal si je sam, jedla sva slabo, pospravljeno je bilo zelo zelo za silo, prala pa sem jaz, ker mi je to vedno tako bolj mimogrede. Vstajala sva ponoci nekaj časa oba, kmalu le jaz, ker je on mirno spal in vse kao preslišal. In to tako pri prvem rojstvu, kot tudi pri druge, ko sem rodila dvojčka. Ni bilo enostavno, bilo je naporno in na momente sem že bila na robu … a se da in ko vidiš, da zmoreš, je to tud nekaj, ker se ne zanaša na nikogar, ne “čakaš” pomoči in ko nehaš čakati, je naenkrat vse lažje.
Sem malo “težji” karaktev, vem, a če to združim s tvojim stavkom, da otrok potrebuje zdravo in zadovoljno mamo, potem je to to. Ker če meni raznorazna vtikanja v vzgojo in gospodinsjtvo rušijo moj sistem in moj duševni mir, potem take eksterne pomoči ne želim. Drugo je kakšna nevpletena varuška ali gospodinjska pomoč (priporočam), a za to denarja nisem imela.
Samo mož, 3 dni in kasneje sama. Malo sem bila prvi hip razočarana nad svojo mamo, ki je bila 200 m od nas. Tudi sekunde mi v prvih dneh po porodu ni pomagala. Kasneje pa je sinka varovala do 2. leta starosti, ko je šel v vrtec. Hvaležna sem ji še pa še!
Moževa mama je bila pa zelo bolana in je dve leti po rojstvu našega sinka umrla. Vendar mi je dala par nasvetov, ki so me pozitivno vodili skozi življenje. Tudi njej – Hvala!
sama stanujeva, tašča je prišla naokoli 1x tedensko, prinesla kaj za jest. ostalo sami sami,da se nam je mešalo (a predvsem zato, ekr je bilo dete precej naporno: ni steklo dojenje, črpanje,razbolele dojke, potem se je vnel šiv). čim manj kompliciraj pa bo 🙂
če kdo ponudi pomoč, pa naj kaj skuha. to je že dost. ne bi pa želela, da bi mi tašča pod zize gledala, čeprav je v redu ženska….
mož doma 14 dni, pri drugem si je pa še dopust našparal, da je bil dlje doma. mi je bilo zelo v pomoč. skuhal. pegla nam sušilec (amen).
tako pri prvem kot sedja pri drugem, imela veliko pomoči in je imam še vedno. samo če jo potrebujem pokličem dan prej, v sili še isti dan in že so pri meni. sicer pa ne vem no, pomoč partnerja pri družinskih oprvailih za mene ni pomoč ampak je nekaj samoumevnega, saj smo vis ena družina. otrok je tolk moj kot njegov. že res, da ga ne more dojit, to je pač privilegij mame, ma okoma, previje in pocarklja, kaj skuha ali pospravi, gre po nakupih, to pa lahko vsakdo. in na srečo moj razmišlja enako. on bi še dojil, pa narava ni bila tako radodarna z moškimi, glede flaške in dude sva pa si enotna, pač proti.
Meni se zdi pa tole popolnoma zgrešena logika. Mene niso babice nič crkljale (sem jih zelo lepo prosila, naj mi dajo mir, predvsem naj se pa ne sekirajo glede likanja, bomo že preživeli malo zmečkani), pa nisem nobena cankarjanka. Ok, priznam, dobila sva par porcij zmrznjenih kosil, za svaki slučaj. Sem se branila, na koncu so pa prav prišla 🙂
Je pa res, da moža nisem niti enkrat prosila za pomoč, je bilo popolnoma samoumevno, da bo šel on v štacuno, če sem jaz dva dni po porodu. Ene pa tako pišete, kot da si mož Nobelovo zasluži, ker otroka za 10 minut popazi, da gre mamica lahko pod tuš.
Ampak to je najbrž bolj stvar filozofije. Meni moj doma ni “pomagal”, ko sva bila še mlad parček, niti mi ni pomagal med porodniško in tudi zdaj mi ne. Prevzema pač svoj delež gospodinjskih opravil. Kadar on dela cele dneve, jaz pa hodim domov ob 3, je njegov delež ustrezno manjši, kadar jaz okrevam po porodu, polna šivov, je njegov delež blizu 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Pa tega ne smatram za pomoč, nikoli nisem.
– koliko časa je bil partner doma?
3 tedne – 14 dni očetovskega dopusta + 1 ekstra teden, drugače pa ima službo blizu doma in ga tako ni bilo le 8,5 ur na dan.
– ste imeli kaj pomoči od vajinih staršev, koliko časa?
Moja mami mi je kuhala, čez dan počuvala, če je bila težka noč, da sem lahko mirno odspala urico ali dve, peljala na kratek sprehod, … likala pleničke in oblekice, …
– kako pogosto so vas obiskovali?
Jaz nisem nikogar prosila, da me ne moti, vendar sem imela očitno srečo, saj pred tretjim tednom ni bilo nikogar, potem pa sem bila že tako zverzirana, da mi je bilo celo luštno ob vsakem obisku.
– koliko vam je partner pomagal?
Zelo veliko. Od kopanja, ki je postal njegov ritual, podiranja kupčkov, likanja, vozičkanja, kasneje hranjenja, … še vedno je zelo aktiven, za kar sem mu neizmerno hvaležna 🙂
– koliko ste zmogle same?
Na začetku sem bila res grooooozno utrujena, vendar če zdajle pomislim za nazaj, sem se bolj ali manj smilila sama sebi, kar se je tudi videlo takrat, ko sem morala sama narediti vse. Se je dalo, samo če me je pa kdo pocrkljal, sem bila pa še toliko bolj vesela 🙂
– kdo je kuhal in pral, likal, čistil?
Na začetku mi je ogromno pomagala mami, kar pa ne pomeni, da jaz nisem delala nič od tega.
– sta s partnerjam sama želela to (ne)pomoč od staršev?
Meni se je mami sama ponudila in sem jo sprejela z odprtimi rokami 🙂
– bi si želele da bi bilo kaj drugače kot je bilo?
NE. Mami mi je dala v prvih dveh mesecih tooooliko življenske modrosti, znanja in tiste mirnosti, za kar sem ji neizmerno hvaležna. Prepričana sem, da če je ne bi imela ob sebi, da bi bila čisto paranoično panična in bi za vsak prdec skakala okoli zdravnikov, patronažnih … prav tako me je naučila, da če bom bolj komplicirala, da si bom bolj zakomplicirala življenje.
🙂 hvala mami 🙂