Ja pa saj je tako realno – če jaz hudo zbolim, ne pričakujem, da se bodo vrstili ob moji postelji – ker je to veliko breme – želim, da me ohranijo v takem stanju, in videnju, kot pred boleznijo.

Huda bolezen JE BREME – ne samo za domače, tudi za prijatelje – sploh če prognoza ni obetavna, da je nekje doživetje samo še morda leto, dve.

Jaz prijateljem nikakor ne bi zamerila, če bi se ob mojem hudem zboletju distancirali od mene. Ker ne želim, da trpijo tudi oni. Lahko to razumeta vidva, oba?

Nekateri ljudje gledajo samo na svojo dobrobit in korist. Jaz sem izgubila te dni očeta, ki je bolehal 4 leta za rakom. Večina prijateljev mu je obrnila hrbet, le redki so ostali. Ljudje za kateri si mislil, da so iskreni te razočarajo. Takrat smo spoznali, da so pravi prijatelji tisti,ki jih spoznaš v težkih trenutkih. Teh je zelo malo in lahko smo srečni, če jih sploh imamo

Takih ljudi ne rabiš. Raje naj se posveča samemu sebi. Preberi onjigo Čiščenje nereda in feng šui in Živlhenje je Tvoje od Louis L.Hay in Zdravljenje z aborigini. Aja še Celestinska prerokba. Mi je pa znano, če gre meni slabo me tudi dajo na ignor.

Moj oče je imel dobrega prijatelja še iz otroštva. V prometni nesreči je ta prijatelj utrpel hude poškodbe, ostal je na vozičku domačih ni prepoznal, ni se spomnil ničesar. Par stvari se je naučil na novo npr kdo je njegova žena, par besed,…

Moj oče je o njem tedensko govoril, redno spraševal svojce kako napreduje, tudi pomagal ženi in sinu (npr. mu zrihtal dobro službo, ko so preurejali stanovanje zastonj naredil vse kar je iz njegovega področja, prispeval nekaj denarja za rehabilitacijo,…),a v 15 letih ni zbral poguma, da bi ga obiskal. Če so se srečali na sprehodu, ga je pozdravil, mu kaj rekel, a hitro zaključil. Doma se je razjokal. Čutil je globoko žalost, a vedno je rekel, da preprosto ne zmore, ne ve kaj naj reče, koliko prijatelj razume (prepoznal ga ni nikoli), pa še hudo mu je ko ga gleda tako nemočnega.

Včasih sva se z očetom “spričkala”, ko sem mu rekla koliko razpreda, se zanj zanima, a ga nikoli ne obišče. Vedno je rekel, da ne zmore.

Nimam drugih takih izkušenj, hočem povedat samo, da ljudje ne zmorejo iz različnih razlogov -ne vedo kaj naj rečejo, živijo v spominih in ne morejo sprejeti novih dogodkov, …

Avtorica, pomisli malo in se vprašaj, kolikokrat v življenju si pa TI obiskala bolne sosede?

Kolikokrat?

No?

Po moje, da NIKOLI.

vsi prepotentneži bodo v težkih trenutkih spoznali- ves blišč tega sveta je lažen. Takrat odkriješ prave bisere. iskrene ljudi, ki ostanejo

Kje ste pa to sanjali? Ko je bila najhujša faza epidemije, so operirali samo nujne zadeve. Privatne zdravstvene ustanove/ambulante (razen takšnih, ki izvajajo tudi urgentne storitve) so bile večinoma zaprte. Zdravniki v javnem sektorju, ki so v preteklosti (z dovoljenjem nadrejenega) v svojem prostem času opravljali dodatno delo drugje, so imeli prepoved delati drugje, ker se ni smelo raznašati virusov oz. povečevati tveganja, da še kdo kje zboli. Vse drugo, kar naštevate, je čisto izmišljeno natolcevanje, da ne rečem zlonamerna izjava, kar je povsem nesprejemljivo!

Žalostno brez besed ostajam in se sprašujem zakaj tako 😢

Zanima me kakšen odnos je pa on imel do drugih ki so bili v stiskah in starejših ??????????????????????????????????????????????

Ma nehaj! Kdo ima pa čas obiskovati kar naprej bolne in žalostne ljudi.Kaj naj jim pa rečeš? Da bo kmalu bolje?

Doma imamo otroke, šolo, službo, vsak je obremenjen s svojim zdravjem in skrbmi, avtorica pa misli, da bodo ljudje vsak dan dvigovali telefone in hodili na obiske.

Vsi pa vemo, da ima bolnik najraje tišino in mir.In domače ljudi okrog sebe.

Ne pa polno znancev in sodelavcev!

Tisti ljudje, ki menijo, da je drugim v resnici mar za njih, lažejo sami sebi. Lahko so bolj poznani, zanimivi za druženje, lahko imajo več obiskov… ampak resnično je mar za človeka samo tistim, ki so z njim čustveno povezani. Čustveno povezani pa smo z družino in kakšnim prijateljem. Pravega prijatelja pa imamo enega, če imamo tri, smo že  zelo bogati. Kot družba smo žal postali zelo odtujeni, ljudje so bolj kot ne egoistični. Vsak pa ima svojo goro problemov.

Avtorica, pomembno je, da ste kot družina povezani in da mu pomagate. V bistvu potrebuje predvsem vas. Če mož koga pogreša, naj ga on pokliče in spregovori z njim nekaj besed, če res želi, naj ga tudi povabi. Hočem reči, da ni nič narobe, če tudi sam naredi prvi korak, ne glede na situacijo.

Sama imam izkušnjo, da sem bila več let aktivna v eni skupnosti, veliko sem pomagala, ampak ko je prišla stiska zaradi zdravstvenih težav (lahko bi tudi umrla), sem dvakrat prejela kratek klic, samo da je oseba, ki je od mene imela največ koristi, samo odkljukala, da me je poklicala.

Kolegica mi je po tistem povedala stavek, ki najbrž zelo drži. Zrel si tudi, ko od drugih ne pričakuješ več nič. Potem si tudi manj razočaran.

So pa takšni dogodki dobri za zavedanje, kako pomembna je naša družina.

Ostanite močni!

isto jaz…. ko sem zbolela za rakom, sem samo Boga prosila, da me nihče ne bi gnjavil in me hodil gledat in da bi imela mir. Ob meni je bil mož in otroci in mi je zadostovalo, vse ostalo bi mi bilo moteče, predvsem, ker se morala veliko počivati in se tudi pogovoriti sama s sabo….. Ja ljudje smo različni in nekaterim veliko pomeni, da jih ljudje obiskujejo, drugim ne pomeni nič…..

Težko je stati ob strani človeku ki trpi, na tak ali drugačen način. Večinoma se ljudje umaknemo stran, ker ne vemo kako se ob taki osebi obnašati. In bolnik je lahko hitro prizadet če se oseba ob njemu ne “obnaša primerno”. Kaj pa je primerno je pa za vsakega posameznika drugače. Recimo izkušnja z mojim obolelim dedkom. Jaz sem bila edina iz cele družine ki ga je obiskovala v bolnici vsak dan. Še pouk sem špricala(srednja) , pa sem bila drugače pridna in vzorna učenka. Skratka njegova druga žena ga je samo ene parkrat obiskala. Z njim sem se obašala kot da sem pri njemu doma na obisku, pač najstniška pubertetnica. Sem ga zelo nasmejala. Recimo moja mami je bila ob njem smrtno resna, kar ga je delalo nervoznega. Si je želel do zadnjega živeti kot da je vse ok. Njegova druga žena pa ko ke zbolela, pa ni prenesla ob sebi niti najmanjšega nasmeha. Samo 1x sem jo pogledala v oči in se ji nasmehnila in ke čist ven padla. To je bil moj prvi in zadnji obisk kar je resno zbolela. Fejkat pa ne morem in biti smrtno resna ali pa žalostna ob tako bolanem človeku. Se raje umaknem kot pa delam škodo.

Ce izgubis sluzbo te tudi vsi prijatelji in najblizji zapustijo. Edini ki bo ostal z tabo je hund.

Tako je.

Hkrati je pa to dobra šola in filter, kakšnih ljudi se držita za naprej – in kakšnih ne.

Sem imel podobno situacijo z zdravjem, pa me je kup ljudi presenetil s svojo pripravljenostjo biti pravi prijatelji. Nekaj jih je pa odpadlo. Kar se mene tiče – je to res dobra in relativno poceni šola za življenje.

Čista resnica tudi z mojega stališča. Ko sem bil bolan in se tedne nisem pobral iz postelje v bolnici… so mi najbolj ustrezali obiski ljudi, ki so mi prinašali vsakdanje življenje; Nekaj vicev in smeha, malo vsakdanjih problemov, par minut jamranja čez ženo/moža, debato o tem kaj skuhati zvečer, ipd.

Tisti … žalostnih oči in obraza, s trpečim izrazim na obrazu… sem bil bolj srečen, če jih ni bilo.

Upam, da da tole komu idejo za naslednji obisk pri komu bolnem.

V tej situaciji želim tebi in možu, da še naprej držita skupaj in se podpirata. Vedi, da je to več, kot ima večina.

Jasno je, da se ljudje umaknejo. Ponavadi tudi bolnik sam tako želi. Če tvoj mož želi drugače, je bolj poseben, kot običajen.

Npr. moževa teta je doživela možgansko kap po cepljenju. Tega je nekaj mesecev. Ne želi, da jo kdorkoli obišče ali da bi njo kam pripeljali. Samo otroka spusti do sebe. Sram jo je, da se je spremenila, da ne more govoriti.

Žal je svet individualističen, radi se pokažemo samo v najboljši izvedbi. Pa tudi družimo se veeeeeeeeeeliko manj, kot pred 3o leti. Časi so drugačni, svet se je spremenil. Vse seveda na slabše.

Zato ker ljudje ljubijo denar,in ne človeka,več denarja inaš bolj te majo radi,ce nimaš dnarja nimaš prijateljev

V večini primerov bolni nočejo družbe? Kaj, če bi on njih poklical? Ali sam priredil zabavo in jih povabil?

Ja ker za ene ni nič dobro če držiš distanco da v miru ozdravi ni ok če prideš na obisk pa se delaš kot da ni nič da ga spraviš v dobro voljo ni ok. Če ga sprašuješ o njegovi bolezni pa drezas v njega.

Ko si enktat star te pa začnejo vsi vabit, ker vedo, da te ne bo.

Za tvojega ne vem, v čem je bil problem, lahko pa povem, zakaj so se mojega začeli izogibati: zato, ker je lar naprej govoril samo o svoji bolezni in o sebi.

Anonimno 3443

Moz ima tebe…res pohvalno,da pomagas in si ostala ob njen…si v oporo….druzina je vse….prijatelji pravi ostanejo…slabici pobegnejo….

Moz bo nasel prave prijatelje v ljudeh,ki se borijo za zivljenhe..tebi bodo v oporo druzina….

Mozu zelim vse dobro…naj se bori….ti se bori z njim….

Vsi zal te srece nimamo/jo….

Pa ste kdaj koga poklicali in prosili za pomoč? Kako za boga naj vejo kaj potrebujete?

Sem prepričana, da tisti Francelj, ki ga je mož obiskoval, ko je bi bolan, obiskuje sedaj vašega moža. Aja, mož ni nikoli obiskoval Francelna. No, potem?

Bolni ljudje imajo zelo radi zabave, hrup in veliko ljudi okrog sebe, ja…