Pa kaj vam ni še jasno, da pravi prijatelj je samo eden mogoče 2. Vse ostalo je samo govno za preživljanje kakšnih trenutkov, da folk nima občutka, da ni sam. Vse dobrikanje je samo za ustvarjanje neke falš fasade, da se gre lažje skozi lajf. Vsake toliko kdo rabi tudi kako majhno pomoč in vedno pridejo prav poznanstva. Ko pa enkrat izgine kakršna koli korist od tebe, pa človek postane nekoristen. Tudi empatičen partner je redek,…

Ko zboliš, nima sploh pomena komu karkoli razlagat.

Točno tako!   😎

Človeško življenje ali nasploh življenje kot tako v konceptu narave nima nobenega pomena, vredno je manj kot nič. Šele ko človek doda svojo kulturo dobi življenje neprecenljivo vrednost. Kulture pa primanjkuje, to vemo.

Jaz to poznam od malih let ker z neko bolezen ki je redka se enostavno zgodi da izgubiđ/izgubil prijatelja ko sem pogosto izostal od pouka in ko je bilo v otroštvo v dneh, tednih se sedaj štejejo v ketih in drsetletja in če želiš kaj dosečti potrebuješ veliko energije, pri meni do že v obdobju da bi se zsposlil so mi na SPIZ- u rekli bodi na socijalni pomoči in ne išči dela, jaz neumen sem silil za službo in jo dobil a sem istal na polovici poti in ko računam več se dobi na socijali kot da bi osrba z drugačnostjo delal, to jaz ne razumem, prijateljev nimam dosti in je nekako življenje prazno…..

Popoljoma vas razumem.

prej jih je zabaval,ko je bil zdrav…

Žalostno. Točno vem o čem govoriš.

To se je zgodil tudi mojemu očetu. Zlato od človeka… Pomagal vsakemu ni važno kdaj in ob kaki uri…. Tudi ljudem, ki so mu vedno od znova zakrili nož v hrbet…. Ko je zbolel pa nikogar… Nikogar da bi ga vprašal kako je, stisnil roko… Rekel samo zdravo. V roku 1 meseca ni prišel nihče na obisk v bolnico razen mene… Enkrat celo babica (njegova mama) in moja sestra…. Samo 1x v mesecu dni…. Da o neprijaznosti in sovražnemu govoru medicinskih sester ne govorimo… Prašiči, smrdljivci, cigani so le majhen del…

Na pogrebu pa so ti isti ljudje govorili kako dober človek je bil, kako škoda ga je in kako so ga tu pa tam videli v kaki trgovini ali na njegovem vsakodnevnem sprehodu… Pa nihče ni rekel niti zdravo stari… Kar je očeta tudi bolelo je  večkrat rekel glej če me ne pozdravijo tudi jaz ne bom in pa ko sem delal sem bil pa dober…

Pač je tako tudi sam se dal to čez vsakega čaja roka pravice

Ko sem bila jaz bolna, sem hotela samo mir. Tudi nisem nikomur povedala, da sem bolna, dokler niso sami odkrili. Potem pa se je začelo. Non stop klicarjenje, spraševanje, svetovanje, obiski.

Res ne vem zakaj vas nihče ne povoha. Verjamem pa, da je tiste, ki imajo večen sindrom žrtve, težko gledat, kaj šele poslušat.

 prijateljev nimam dosti in je nekako življenje prazno

Pomaga če ne zmerjaš ljudi z debili.

 Tudi nisem nikomur povedala, da sem bolna, dokler niso sami odkrili. Potem pa se je začelo.

Še takrat zanikaš ali pa samo poveš da imaš zdravstvene težave, nič specifičnega. Kaj se ima to za razglabljati, razen če ti kdo res konkretno lahko kaj pomaga.