Pozdravljeni!

S partnerjem sva skupaj 10 let in sva se odločila, da se bova poročila. Ko se začneva pogovarjat o tem kakšno poroko bi imela pa se zaplete. Stvar je sledeča: imam teto, ki se s svojo hčerko ne pogovarja. Problem je v tem, ker je to bila dokler sem bila manjša moja najboljša teta in nisem z njo imela nikoli problemov. Ker smo imeli vnes v sorodstvu že druga praznovanja zagotovo vem, da v kolikor bom povabila sestrično (s katero se kljub vsemu razumem) na poroko ne bo prišla ne ona, ne njena druga hči (moja druga sestrična, njuni partnerji ter otroci od druge sestrične).
Zaradi tega se odločava, da bi se poročila sama s starši in pričami, da bi vsaj poročni dan potekal v miru. Vendar že vnaprej vem, da če bi želela narediti potem kakšno kosilo za vso sorodsstvo, bi zopet rekla da lahko pride ona ali njena hči. Ker so ostali sorodniki tako po moji kot po partnerjevi strani super bi jih vseeno želela povabiti pa vsaj kasneje na kosilo.
Ne znam si predstavljati kaj se ti mora obrniti v glavi, da lastnega otroka več ne maraš. Naj omenim še to, da ostalo sorodstvo se razume v obema, vendar smo vsi zmeraj pred dilemo ali se sploh splača kaj praznovati ali ne, ker te to psihično ubija.

Zatorej kolebama med naslednjimi opcijami:
1. Normalna klasična poroka v soboto (že vnaprej veva, da jo bodo uničili, ker se ne bodo mogli pogovoriti kdo bo prišel)
2. Poroka med tednom in kosilo oz. fešta čez vikend (tako vem, da bi poročni dan bil miren in se bi živcirali v soboto)
3. Samo poroka med tednom in sorodnikom ne bi nič niti sporočila.

Predlog, da je ne bi povabila odpade, saj mi je res v otroštvu veliko pomenila in mi pomagala. Prav tako je moja birmanska in krstna botra.

Hvala za vaša mnenja!

Morda se vseeno poskusiš pogovoriti s teto in sestričnama, če bi lahko prišle vse in pač potrpele tisti dan zaradi tvojega dobrega. Morda jim zagotoviš, da boš pripravila sedežni red tak, da ne bodo skupaj sedele tiste, ki se ne marajo.

To predlagam, ker sem sama bila na poroki, kjer so bili oboji, ženinovi in nevestini starši ločeni, nekateri imajo celo nove partnerje, pa z bivšimi niti ne govorijo. A zaradi poroke so se vsi potrudili in se vljudno ignorirali. Sta pa tudi ženin in nevesta poskrbela, da so npr. sedeli narazen na obredu in na večerji.

Veliko sreče!

lp,
Lenka

Jaz predlagam, da se na skregane sorodnike ne oziraš in narediš poroko, kot si jo vidva želita. Če želita veliko/srednjo poroko s prijatelji in sorodniki, jih pač povabita vse. Nikomur ni treba razlagat koga sta povabila, pa zakaj oz. zakaj ne. Po svojem izboru.
Če katera od njiju kaj komplicira pa lepo poveš, kar si napisala tule: da sta tebi obe pomembni, da ju imaš obe rada, a vendar te njune razprtije ne zanimajo. Če na tvojo poroko katera od njiju ne bo prišla, ti bo s tem samo dala vedit, koliko ji pomeniš.

Vse lepo, pa ne ozirajta se na druge.

Včeraj sem bila na eni taki poroki samo na matičnem uradu, kjer bo 2. del poroke (fešta in cerkvena poroka) čez 1 mesec. Na matičnem uradu smo bili poleg ženina in neveste prisotni le še priči in partnerji. Jaz ti osebno odsvetujem tak način ker ni bilo nobenega fillinga meni, kaj šele njima. Dejansko obred traja max 15 min (nagovor, da – da, prstana, poljub, podpis). Potem smo šli v gostilno na pijačo in domov kjer so čakali starši para in to je bilo to. Ona dva se še sploh nista zavedla da sta poročena, niti ni bilo občutka da smo zdaj mi tam na kosilu za poroko. In zdaj bosta 1 mesec poročena, potem bomo meli pa ostalo. Ne vem, midva z mojim sva se potem pogovarjala (glede na zadnjih par porok), da bi se poročila v soboto cerkveno + matičar in povabila sorodnike na kosilo, v nedeljo pa naredila piknik za prijatelje. Na tvojem mestu bi teto tretirala kot sorodnika in jo povabila v soboto, sestrično pa kot prijateljico v nedeljo. Najina prva ideja je bila poroka (cerkev + matičar) in piknik za vse, vendar so ga sorodniki malo popljuvali (da to pa ne paše itd.) in se mi sedaj zdi ta druga varianta najboljša.

Vsekakor je to praviloma le enkrat v življenju in jaz ne bi jemala ravno kar tako. Sama se po videnem včeraj samo za matičarja ne bi odločila ker se ne bi rada spominjala tega dneva zgolj kot odhod na matičnega po podpis.

ja te poroke v sredo so meni čist mimo, ker sploh nimaš občutka, da se je kaj sploh zgodilo. kr neki. jaz bi se poročila sama z pričami ampak v soboto. po poroki bi vsem poslala slike kao spomin na najino poroko, nič drugega. nobene večerje, piknika, nič. tak al tak se bodo kregali, brezveze.

Brez zamere, ampak avtorica te teme – deluješ mi, kot da ne znaš sploh razmišljati. Kaj pa je narobe, če povabiš VSE, ki jih želiš imeti na poroki, razen pač te sestrične, ki se s svojo mamo ne pogovarja? In če te kdaj kdo vpraša, pač rečeš, da si se bala izgredov in da si se nekako morala odločiti. Boljše, da te ene osebe ne povabiš, kot pa da zaradi tega delaš celo sceno in razmišljaš, da zabave sploh ne boš imela, da se boš raje poročila sredi tedna in nikomur povedala… jao, kakšne bedarije.

Tudi jaz razmišljam o poroki in tudi ne vem, koga bi in koga ne bi povabila. Predvsem se gre okoli tet, stricev in bratrancev/sestričen. Najraje bi povabila samo tete in strice, njihovih otrok pa ne, ker so sama mularija, ki jim poroka nič ne pomeni in se bodo dolgočasili, jaz pa bom zaradi tega imela 5 ljudi več, hrana+pijača pa ni poceni. Morda se grdo sliši, ampak tako je.

Midva sva se poročila v petek! Brez ohceti, v krogu najbližjih, s prijetnim kosilom po obredu. Vesela sem, da sva se tako odločila!

Ne razumem, kaj je narobe z lepo poroko v soboto in da povabiš tistih nekaj bližnjih sorodnikov in kakšnega prijatelja, da se lahko vsi skupaj poveselijo?
Ne delati iz poroke pogreba ali sedmine, ker je vesel dogodek, dajte si duška no! 🙂

Zdravo,

da bi se odpovedala poroki zaradi dileme, ali povabiti ‘smrtne sovražnike’ – ni šans! Poleg tega pa ne smeš ponavljati njunih ‘napak’: nikakor se ne smeš postaviti na eno ali drugo stran; to je njun spor, ti v njem nisi udeležena in te ne briga, četudi mogoče za eno bolj držiš kot za drugo; čim boš eno povabila, drugo pa ne, se boš v spor osebno vpletla in nadaljevala ‘tradicijo’.

Se bosta že zmenili, to je njihov problem. Če se že same ne znata, jih prijazno prosi, naj se obe postavita v tvojo kožo in razmislita, da ti obe veliko pomenita in da ti ne moreta naložiti Salamonove sodbe, katero povabiti in katero ne, ker to ni mogoče, saj imaš obe rada.

Če se ne bosta odzvali, ni panike, ne se sekirati – to je njuna odločitev, na katero ne moreš vplivati oziroma pritiskati.

Ti pa povem še izkušnjo, ki sem ji bila priča lani: teta in njena snaha se eno leto niti pogledali nista, pa sta ves čas živeli v isti hiši. Ko se je ženil tetin vnuk, je teta rekla, da se zaradi snahe ne bo udeležila poroke. Vsi smo jo opomnili, da to ni fer zaradi vnuka in njegove bodoče žene, ki si želita njene prisotnosti. No, teta se je vendarle razmislila, se udeležila poroke, dodatni plus pa je, da sta se s snaho na poroki ponovno začeli pogovarjati in graditi odnos!

Moje mnenje je, da je poroka ‘združevalni’ dogodek, priložnost, da se vidijo stari znanci in spoznajo novi, da se obnovijo vezi in stkejo nove – ne samo, kar se vaju dva tiče, ampak tudi drugih. In očitno je to delovalo tudi pri moji teti in njeni snahi: poroka je čustven dogodek tudi za svate, ki se ‘odprejo’, takrat pa so možnosti neomejene! Jaz verjamem v to!

Za ”eni res ne znate razmišljati”: kritiziraš avtorico teme, sama pa prav tako ne veš, koga bi povabila – moje mnenje je, da tebi manjka predvsem samokritičnosti 😀

Lep pozdrav vsem!