Me zanima, koliko časa kuhate zamero ali vedno sproti vse razčistite??
Se vedno takoj s partnerji pogovorite, ko pride do kakšnih trenj ali držite to v sebi.

Jaz sem imela vedno občutek, da kar naprej sitnarim in nergam, tako da sem enkrat pustila zadevo pri miru in ostala tiho. In vidim, da je to še slabše. Bilo je toliko prizadetih besed, da celo že nosečnost živiva en mimo drugega. Imava pa že enega otroka. Enostavno me je prizadelo. ( da sem lena, ni nič od mene, da se nenormalno širim in nisem več privlačna, da namesto, ko ga vprašam, kdaj bomo kam skupaj šli, naj vprašam, kdaj bomo kaj skupaj naredili…………..) Na opravičilo čakam zaman. Me pa skozi bolj razjeda.
Njemu prija, da ga pustim pri miru in dela vse po svoje. Vse nedelje preživi sam v krogu kolegov, isto večere. Res, da ne hodi ven, je pa skozi prisoten en kolega. Kar naprej sta skupaj.

Da bi pa po vsem tem trpljenju rekla, naj mu tokrat bo, tudi ne morem.
tega si ne zasluži.

Pa me zanima kako to ve rešujete, ker včasih mi tako reče, da ostanem brez besed in si mislim, kako je lahko tako krut.

Najprej odgovor; najrajši čimprej razčistim, navadno so malenkosti in niti ne gre za zamero.

Se bojim da pri vama ne gre več samo za zamero ampak že za način življenja.

Srečno

nikoli ne kuham zamere,vse sproti razčistiva,vvseh letih nisva še šla sprta spat,upam da tako tudi ostane

uf, meni grejo primerki tvojega moža konkretno na živce. ja, lubi bog,saj si noseča. normalno, da se širiš. še nobena ni široka ostala…ma, bumbar je, če mene vprašaš, pa čist nesočuten, jaz ne bi samo mimo njega hodila, ampak še kaj drugega..popokala bi otroka, pa bi šla. res. čist mim mi je to. zdej boš pedenala njega in otroka, potem njega in dva otroka, on bo vedno bolj korajžen, pa sam kolegi, kolegi… beži stran!

aja, tut midva se drugače skregava občasno, ampak se tudi hitro pomiriva in pogovoriva, mislim, da še nisva šla skregana spat.

Jaz pa nisem tak butelj, da bi s pogovorom in nevem kakšnim kompromisom reševala žaljivke na moj račun.

Se je zgodilo – kar se pač je med nama. Ne nisem popokala otrok in odšla, ampak sem odšla SAMA. Sem si privoščila vikend v toplicah – pa naj si otroke jemlje na tenis, v bife…….

Prišla sem pomirjena domov in ni niti pisnil nikoli več o tem dogodku.

In sedaj bo seveda sledil plaz obtožb – kako si mogla otroke pustit. Prav lahko. Pač nisem ena takih, ki hodi z tromesečnim dojenčkom na WC. Ga pač zaupam osebju v lokalu.

Če zdaj ne boš stvari razčistila, bo samo še slabše. Tudi sama sem raje tiho, pa je šla stvar samo navzdol. Če se ti ne postaviš zase, kdo se pa bo namesto tebe.

Jaz takoj zaropotam. Se skregava in zadevo tudi izpeljeva do konca. Ne kuham zamer in ne pogrevam starih stvari. TAko živim bolj sprošeno in brez zamer, za pretekle dogodke nimam časa in se jih ne želim spominjati, zato je zame edina rešitev pogovor, takoj in na licu mesta.

Načeloma kuham vsako zadevo dokler ni kuhana. :)))))

Zamere pa ne, nikoli, psssstt… ne znam – izgubila recept. 🙂

Sedaj pa resno: nikoli ne ovinkarim, ampak povem direkt tako kot mislim. Znam tudi eksplodirat in ko se to zgodi, takrat se pošteno izkašljam. Ko pa se dim, prah in jeza poležejo, jaz pa ohladim, gre življenje lepo naprej – brez zamer. Je vse vsem jasno…