Moja mami je umrla pol leta nazaj. Zelo me boli. Še vedno. Ne poberem se.
Sploh nisem vedela da sem tako močno navezana nanjo. Sem šla na svoje že 20 let nazaj.
Kakšne so vaše izkušnje.

Nekako velja da popusti po enem letu. Eno leto je nek cikel ko se na primer odvrtijo vse obletnice, rojstni dnevi v družini ipd.

Pred 7. leti mi je umrla mama. Pri meni je trajalo vsaj 2 leti, da sem se pobrala. Tudi jaz nisem bila tako zelo navezana nanjo, vendar je bila bolečina huda. Še sedaj jo močno pogrešam, posebej ob posebnih dogodkih (poroka mojega sina, rojstvo mojih vnukov (ojoj, kako bi jih bila vesela).

Sedaj je bolje, vendar skoraj ni dneva, da se ne spomnim nanjo. Ne pravijo zaman, da mama nikoli ne umre.

Bodi močna in pusti žalosti svojo pot.

Pol leta?!?!
To je kot da bi bilo vceraj!
Jaz 5 let nisem bila zmozna izgovorit, da je oci umrl. Se sedaj ko pisem to se mi zelodec obraca.
Po petih letih sem pocasi zacela o njemu vcasih kaj govorit, sedaj je pa 10 let odkar ga ni in se sedaj kobimam krizo se neutolazljivo zjokam.
Tako da lubica… jokaj….
Jaz mislim, da nikoli ne prebolimo…
Smo si pa razlicni…

Brata sem že izgubil, imam še samo starša (ob ženi in otroku), ko bosta umrla, bom verjetno tudi nekaj časa čisto na tleh.

Pol leta ni nič. Prosim te, dovoli si čas, ker ljudje so načeloma nesposobni razumet emocije in sploh niso v stiku z njimi, zato mislijo, da morajo kar vse odrezat in iti naprej.

Jaz sem rabila 1 leto, da sem po mamini smrti približno prišla k sebi – to pomeni, da nisem bila popolnoma sesuta. Sem bila pa zelo mlada, ko je umrla in ostala sem povsem sama, očeta ni bilo. Mamina na smrt je bil velik šok, zato je trajalo vse še dlje.

Da me res ni nič več zabolelo, ko sem pomislila nanjo, je trajalo 7 let. Vendar sem bila ok že po recimo treh, štirih letih…potem je počasi izzvenevalo. Velikokrat sem pomislila, kaj vse bi lahko delila z njo, še danes je tako, na primer imam partnerja, za katerega vem, da bi ji bil strašno všeč in bi bila ful vesela, če bi me videla z njim, itd. Ampak življenje gre dalje.

Treba je odžalovat, treba je pa tudi znati sprejeti smrt in imeti svoje življenje. Eni sploh ne žalujejo, eni pa vse vlečejo predolgo, ker je njihova identiteta preveč prepletena s starševo in v bistvu ne morejo zaživet lastnega življenja.

So pa potrebna leta, vsekakor. Ne da je neprestano hudo in grozno, ampak trenutki žalosti in bolečine vsekakor ostajajo in se vračajo še leta. In v tem ni nič napačnega, takrat jih moramo sprejet in biti z njimi. Kljub vsemu pa živeti svoje življenje.

Meni so že umrli starši in brat. Bolečina počasi popušča, vendar traja in traja. Ga ni dneva, ko se ne bi spomnila nanje. Sčasoma se navadiš s tem živet. So pa dnevi, ko se vedno znova razjočeš npr. obletnice, dan mrtvih…Takrat vstanejo spomini in te prevzame tiha žalost in nostalgija, da jih ne bo NIKOLI več nazaj.
Sama sem verna in mi je to vsaj delno v uteho, da se v večnosti zopet srečamo.
Razumem vse, ki ste izgubili svoje drage. Življenje NIKOLI ni več tako kot prej.

Zelo lepo napisano.
Je neka praznina v tebi.
Ko mi je oče umrl in sem bila v času umiranja ob njemu, to me je tako zaznamovalo, spremenila sem pogled na svet, žalovanje še traja. Vem samo, da takrat kar lep čas nisem zmogla poslušat nobene glasbe.
V Hospicu nudijo program žalovanja, balzam za dušo je, da se lahko nekomu izpoveš, da te nekdo samo posluša. Je ob tebi. Te ne sodi.
Traja pa, vsi smo unikatni, zato tudi žalovanje nima enega roka trajanja.

Na srečo še nimam osebne izkušnje. Sem pa videla, kako je izgledalo v moji družini, ko je umrl moj stari oče.

Stari materi se je prvo leto zares videlo, da globoko žaluje. Pri starejših so znani primeri, da kmalu po smrti prvega umre še drugi zakonec in priznam, da me je takrat kar resno skrbelo, da se ne bi kaj podobnega zgodilo tudi v naši družini. Svojci smo se zelo trudili, da smo stari materi stali ob strani. Po prvem letu je bilo že malo bolje. Po približno treh letih po smrti, se mi je pa zdelo, kot da bi se stari materi odvalil težek kamen od srca in je spet postala taka, kakršne smo bili vajeni. Bolj polna energije, bolj vesela, bolj družabna, tudi bolj zdrava. Ne vem, kako bi temu rekla, ampak človeku se vidi, kdaj trpi. In še toliko bolj se vidi, ko ne trpi več.

Mislim, da je bilo pri moji materi podobno, le da se pri njej ni kazalo na tak način. Navzven je bilo manj očitno. Z njo sem se dosti pogovajala o starem očetu. Povedala sem ji na primer kako se ga jaz spominjam, kaj sva midva počela, kaj posebno cenim, kako je vplival name in na moje življenje. Na razne načine pokazala, da se ga spominjam z naklonjenostjo in ljubeznijo. Da je bil čas z njim privilegij. Potem se je pa tudi ona malo bolj odprla in o njem več govorila. Mislim, da ji je to pomagalo preboleti, ker je imela možnost, da se ga spominja in o njem govori.

Vsak žaluje malo drugače, ampak ko/če boš pripravljena, bo morda tudi tebi vsaj malo odleglo, če se boš o svoji materi pogovarjala s svojimi dragimi. Ljudje smo si različni. Nekateri se raje pogovarjajo s člani svoje družine, drugi s prijatelji ali celo z znanci, ki pokojnega niso poznali. Nekateri želijo žalovati zase in ne z drugimi. Naredi tisto, kar čutiš, da je zate prav. Predvsem pa pusti času čas. Žalovanje je proces, ki se ne odvije kar čez noč.

Iskreno sožalje ob izgubi in vse dobro.

Men se zdaj solze pritecejo ko slisim dolocen komad ki me spominja na oceta, pa je ze 3 leta odkar je umrl…

7 do 10 vse tri🤣Preboli. Ni kaj.

7 do 10 vse. Ni recepta. Simple answer. Ok, they’re stronger as girls, really ?😳 😂🤣😂😂😂😂😂😂😊😊😊🤗🤗🤗🤗🤗🤗😂

V temni noči taksi pobere osamljenega pešca. Med vožnjo molčita, potnik pa bi želel nekaj vprašati in narahlo potrka taksista po rami. Ta zakriči, izgubi oblast nad vozilom, skoraj zadene v avtobus, vendar še v zadnjem hipu obrne volan, poskoči čez visok robnik na pločnik in nazadnje le uspe ustaviti avto nekaj centimetrov pred izložbenim oknom. Trenutek tišine. Potnik se nato prestrašeno opraviči: “Nisem si mislil, da vas bo moja kretnja tako prestrašila?” Ko voznik pride k sebi, odgovori: “Pravzaprav niste vi krivi … Danes je moj prvi dan v službi taksista. Prej sem 15 let vozil mrliški avto!”

Ne mine, moraš se naučiti obvladovati bolečino, da ona ne obvlada tebe.

So dnevi, ko zmagaš ti, in so dnevi, ko zmaga ona.

Pred 2 letoma sem izgubila mamo . Včasih ob spominih na njo priteče kakšna solza, je pa po 2 letih malo lažje.

Odvisno od posameznika. Ta bolečina ne izgine ,posebej ob kakšnih spominih, obletnicah,ampak moraš se naučiti živeti s tem.

Danes imam spet boleč dan.Kar poležavam in jokam. Hvala vam za razumevanje in spodbudne besede.

Na izgube nisi nikoli pripravljen. Tezko jih je sprejeti, so pa del zivljenja. Tako kot so del nas tisti, ki smo jih izgubili.
Ena lepa misel, ki sem jo ravno danes prebrala..
[img] https://i.pinimg.com/originals/a5/f6/b4/a5f6b4077abfc1630759ef930b6edd27.png%5B/img%5D

Leto in pol je trajalo po smrti očeta, da je bolečina popustila.