Zdi se mi, da se pogovarjava samo o službi, pa otrocih. Nobene globlje teme ali kaj drugačnega. O čem se pa vi pogovarjate?

O vsem.

Družina, gospodinjstvo, sorodniki, politika, služba, ni da ni.

Včasih cel teden samo osnove, včasih debatirava polovico noči.

Si ne predstavljam biti z nekom nerazgledanim, plitkim, nezainteresiranim za nič …

Hhm o službi, njegovi …moji… Sinu in šoli. Sorodnikih, politiki, vremenu, kosilnicah, sosedu….mačkah, planiranem psu. Denarnih zadevah. Prihodnjih načrtih. Kak dan tih, pote, akcija debatni krožek. Nazadnje smo debatirali p agregatu – prav zavzeto s sinom na moji strani.

Pred tem o tem kako delujejo hibridni motorji avta…. Kjer sem jaz bila tiho, moja dva pa aktivna govornika.

Sedaj pa bo martinovo na sporedu in peka račke in sladice…

O vsem, od vremena, ki vpliva na to, kaj bomo počeli, kam šli, do mojega/njegovega počutja, poslu, službi, politiki , filmih, koncertih… O vsem.

Tihih dnevov nimava, nikoli. Sva se že kar hitro po začetku skupnega življenja dogovorila, da ne greva spat sprta, do večera mora biti vse razčiščeno, s odgovorom in ne s kakim divjim prepirom.

O vsem moznem, v casu sluzbe sva redno na vezi o najnujnejsih stvareh, torej otrocih, soli, kaksnih izrednih informacijah glede otrok, ker imata z bivso deljeno skrbnistvo, tako da se usklajujemo z njunim in najinim otrokom.

Po sluzbi si privosciva pol ure casa, da si predava ostale informacije, kaj se je kdo s katerim otrokom ali starimi starsi ali otrokovo mamo dogovoril, da sva oba na tekocem, potem seveda o nacrtih, kaj bomo poceli tisti dan in naslednje dni, kako bi najbolj zdruzili prijetno s koristnim ipd.

Potem skupaj debatiramo o svetu, filmih, ucenju, soli, vrednotah, kar koki pac pade z neba ali kar otrocka prineseta domov 🙂

Zvecer pa si vzameva vsaj 2h zase. Takrat se pogovarjava o nama, seveda tudi o otrocih, o najinih vidikih, mnenjih, pocutjih, zeljah, dostikrat tudi o sluzbi, o tem, kar naju tezi in nama lezi na dusi. Izkoristiva vsak trenutek, da izmenjukeva mnenja, da sva skladna glede otrok in glede naju. Pogovora ne zmanjka, kadar sva sama, trajajo tudi po par ur dnevno in se vedno se kaj najde. Hvalezna, da imam ob sebi partnerja, ki si ravno tako kot jaz zeli odprto debato na katero koli temo, kadar se vsaj enemu od naju zazdi, da to potrebuje.

Eh, same srečne ste se znašle tu. Midva pa se ne znava pogovarjati. Dolgčas. To zelo pogrešam. Včasih kaj začnem, a ni ravno odziva. Zato sva tudi odtujena. Pogovarjam se s prijateljicami.

Kako sta se pa sploh tok pokonektala, da sta se poročila brez pogovorov?

.https://www.youtube.com/shorts/wDAngL-7PwQ?feature=share

moja partnerka je zaprta kot školjka. Zato sem vsaki dan v vaški gostilni na čvek partiji.

Ob treh malckih in pozneje osnovnosolcih, kreditih, zahtevnih sluzbah in splosni noriji zivljenja, sva se komaj videla, kaj sele pogovarjala in pogovori so tekli o obveznostih in otrocih.

Kakor so otroci odrascali in so se kariere ustalile, je bilo vec casa in sva se odkrivala na novo, se vec deuzila in pogovarjala.

Po 50. sva tudi oba dojela, da se je potrebno posvetiti sebi, je pa res, da so otroci odrasli, nekaj sva ustvarila in se je zivljenje umirilo, imava cas zase in uzivava.

Midva se o vsem pogovarjava, o družbenih temah, o odnosih med ljudmi, o vsakem razmišljanju , ki ga premlevava, službi, otrocih, pač o vsem kar je del najinega ožjega in širšega življenja. Sva povezana in v bistvu prijatelja, ne samo partnerja .

najpogosteje teče debata o Starševskem čveku.

Moja prejšnja veza je tudi izgledala nekako tako. Ampak na dolgi rok to ni privedlo nikamor, razen v neko globoko žalost.

Midva sva oba bolj tihe sorte, nimava potrebe po stalnem čvekanju in pogovorih. Ampak drug z drugim pa se rada pogovarjava. Največ o otrocih, o njihovi vzgoji, o dogajanju v najini službi (sva iz podobne stroke), o skrbi za gospodinjstvo, hišo, o svetovni politiki, o najinih financah, zelo rada debatirava o drugih ljudeh in njihovih odnosih, ne v smislu šimfanja, ampak to, kako živijo, kaj se jim obnese, zakaj se jim kaj ne obnese… jaz imam nekaj težav z izražanjem svojih čustev, nerada se “dajem na pladenj”, z leti sem se naučila, da nekaj vseeno moram dati, tako, da se trudim, da povem, tudi kaj o sebi – kako sem, kaj me muči, kaj me stresira, kaj me dela zadovoljno…

Na poroki sva dobila en kup “lepih želja”, ampak v spominu mi je ostala samo ena: “Pa ne pozabita se pogovarjati!”  In po letih skupnega življenja ugotavljam, da je to v odnosu ena najpomembnejših reči, ker le tako odkrivaš drug drugega, se spoznavaš in ostajaš v stiku. Je pa potreben trud, ker ne pride do pogovorov kar spontano.

Ja s takim sem bila jaz z egoističnim narcisom. Ni čudno, da ga tudi trenutek ne pogrešam. Super sama svoj gospod🤩.

O vsem. Kako bi sicer šla že proti 30 letnici odkar sva skupaj?

O vsem razen o sluzbi zelo malo.

Midva debatirava tako, da opravljava sosede, žlahto in sodelavce. Zgražava se nad tem, kakšni de*ili so, ob tem pa  eden drugemu prikimavava, in se strinjava,  da sva midva najboljša.

Lahko bi se vsi zgledovali po nama.

Nekako v tem duhu: https://www.facebook.com/share/v/kJD2vvyuFX2TVv4Q/