Do Berlina, to je dobrih 1000 km, ponoči … dva postanka. Najbolj naporno je bilo vozit po zožitvah, teh je bilo takrat kar veliko, ker so ravno obnavljali velik kos AC do Berlina čez bivšo vzhodno Nemčijo.

V Dubrovnik še čez Knin, ko ni bilo AC sploh.

Munchen isti dan tja in nazaj.

Ja, mladost je norost … 😀😍🤪😜
Pri 20 ih smo šli brez problema v enem šusu (by the way) “malo pogledat” v Amsterdam.
No problem.
Danes?
Ja, danes pri 45 letih pa je že cel podvig, da grem na kofi in kosilo v Opatijo.

Grosuplje – Puttgarten ( otok Burg v Nemčiji na severnem morju ) 1380km 14 ur vožnje vmes 2x postanek na počivališču za kavo

Ce si bil v Parizu potem verjetno ves koliko je v centru STOP znakov.

LJ-MB in nazaj. Ne vozim veliko. 😀

vsak dan od 200-300km po slo vaških cestah, konc dneva si crknjen … :/

Domači kraj-Novalja in nato čez 10 dni obratno. 325km s petimi postanki za wc in/ali cigaret. Edino to dolgooo razdaljo premagujem vsakoletno.

Stuttgart gor in nazaj.

Nekje 1400km

Oz bila sva dva. Vsak prevozil nekje pol, znači mal čez 700km. Če greš na tako dolgo pot moraš imeti sovoznika z izpitom.

Večkrat vozila sama Maribor in jug Makedonije mesto Strumica.
Ravno lani šla na pogreb. Če sem to preživela bom vse ostalo.

Največ po New Zelandu, po angleško, koliko in kako dolgo, pojma nimam, pa saj to sploh ni važno 🙂

Večina zgornjih odgovorov smrdi po zaljubljenosti, ko bi človek gore premikal.

Jaz? Piškavih 400+ km.

Zaradi biznisa.

Zdaj pri 55 letih vozim samo 8 ur neprekinjeno, potem potrebujem počitek in raztezne vaje, wc, pijača, sendvič, potem lahko nadaljujem, lani do Grčije, se mi ne ljubi vmes ustavljati in spati, želim čimprej priti do morja, drugače nisem ne vem kakšna voznica, nora na ture.

Neštetokrat do Nemčije, ca 600km v eno smer. Tam v šoping, obisk in potem nazaj 600km.
Si pa to skoraj 24 ur na nogah. Edino to je problem.

Z družino smo pa do 800km v enem kosu. Pavza WC. Jedli smo v avtu.

In potem folk dejansko kupi 15 let starega dizla z “originalnimi 150kkm”.

Bogpomagaj pa kaj se vam števci zatikajo, pa avto začne nafto proizvajat ? :)))

;)), si že zmagal/a…jaz zdaj skušam ujeti tole filozofijo….

Poleg vseh po civiliziranih deželah mi je globoko v spominu ostala tista v enem šusu Mb – Köln na Fugeese in naslednji dan nazaj, so me ubili nežno…

Največ v 24.urah.. LJ-Duseldorf- LJ Kar je zneslo nekje okoli 2000km. Točno kam sem šel sem že pozabil, je bilo pa še malenkost severno, že skoraj pri Essnu.
Šel sem gledat počitniško prikolico. Pred odhodom me je avto zafrkaval, skoraj 1 uro ni hotel vžgati. Kot bi nekaj vedel. Pot je bila zaman. Prikolica je bila v zelo slabem stanju in gnila. Sem za nazaj hotel iti pogledat še eno, pa se nekako z lastnikom nismo nič mogli zmenit, kje sploh je. Sreča edino, da je avto potem normalno delal.

No to pot sem ponovil nekje en mesec kasneje. Takrat sem pa kupil prikolico, je bilo pa tudi nekje v okolici Duseldorfa. Obakrat je bila tudi žena zraven, ampak ona nima izpita.

Najhujš na tako dolgi poti je zadnjih 100-200km. Ko veš da si že skoraj na cilju in se nočeš več ustavljat, da bi čim prej prišel domov. Oči pa kar lezejo skupaj….

New Orleans – Grand Canyon nacionalni park (ZDA). Neprekinjeno sva s punco takrat vozila okoli 22 ali 23 ur. Sva se menjala na vsakih 5 ur, s tem, da so naju štirikrat policisti ustavili, ker sva vozila avtomobil najet v New Yorku, in se je pač že po tablicah videlo, da nisva glih “njihova”, tako da če še tu čas odbiješ, kakšno uro manj. Pa še kakšno uro z vsemi postanki na pumpah in fastfoodih, ki so nama takrat prišli zelo prav.

Časovno nekaj istega je bilo Maribor – Trollhattan (švedska) … isto časa nekje Maribor – Bradford (VB) – če odmislim čakanje na trajekt, kjer sva bila dve uri “prehitra”.

Lj-Koeln okoli 1000km. Ne bi več, prenaporno.