Koliko let si želite živet?
je res ja, da se nikomur kot otroku to ponavadi ne ljubi, edino čofotanje in plavanje po vodi na morju, tam smo bili vsi kuhani in pečeni v vodi non stop – tam navadno otroke težje ven dobiš – po mojem smo bili vsi isti kot otroci in tudi današnji so se mi zdi…
potem pa s staranjem spoznaš pomen zdravega načina življenja – gibanje, zdrava prehrana itd. da ogromno. Mene je nekje na začetku faksa to bolj zadelo – da se mi je dalo vstat za zajtrk in ga nisem izpuščala, da sem začela razmišljati kaj jem – vitamini minerali in kaj je zdravo in kaj ne in tudi glede gibanja.
Še veliko zdravih let vsem tvojim tudi 🙂
[/quote]
Hvala, vračam lepe želje!
[/quote]
Hvala!
BRAVO!
Vidim, da večina želi živeti, ker je očitno življenje res lepo .
Želim si živeti cimdlje dokler me bo zdravje služilo.
Da sem samostojna kakor moja babica pri 83letih še vedno sama za sebe in hišo skrbi.
Očetova mama je pokojna 2leti in je umrla pri 86letih.
Sama imam 45let. Želim si vnuke docakat, jih gledat kako odraščajo,…..
Romantična ?
Morbit, ampak to je življenski krog.
Letos bom 60. Moja mama jih je dočakala skoraj 92, zadnja leta je zelo trpela. Tega si ne želim. Moj brat ni dočakal niti 58, oče niti 60. Koliko bom jaz, tega se še ne ve.
Lahko tudi danes ponoči zaspim, lahko dočakam še dvajset let, lahko še več… Tega nihče ne ve. Želim pa si, da bi do konca lahko skrbela sama zase in ne bi bila nikomur v breme. To je moja največja želja.
Ko si najstnik, se ti zdi, da so pri 30-tih fertik. Imaš družino, šiht in sam še čakaš da krepneš.
Potem minejo ta leta, kot bi mignil. In si mimogrede star 50. Pissda, včasih so umirali in je bilo kar normalno. Zdaj smo vsi vitalni, v najlepših letih.
Moji starši imajo 80 let. Oba z avtom naokoli, vitalna, zdrava. Morata živet še vsaj 15 let!!
Ne gledat na leta. Glejte na počutje, da nisi odvisen.
Kot so že eni napisali, dokler lahko skrbiš sam zase, leta nimajo pomena.
Ko pa teče od tebe, da si slep, gluh….pa še v glavi peša spomin, ležiš v bolečinah!! Potem je čas, da se posloviš. Dostojno, tudi s pomočjo.
Zase to želim!
Odvisno je, koliko si stara. Ko sem bila jaz 18, so se mi že vsi tisti, ki so bili stari 30 ali 35, zdeli stari in se mi je zdelo normalno, če kdo pri 50-ih umre (od starosti).
Danes, ko sem blizu 50, niti slučajno ne mislim, da sem že (pre)stara, niti, da je 65 let primerna starost za umret.
Sama si želim, da bi živela, dokler bi živela z veseljem, bila še aktivna, pri sebi, sposobna poskrbeti zase, se obleči, iti ven na sprehod, si skuhati… Vendar bi raje umrla kot ležala nepokretna v postelji, pa da mi drugi menjajo plenice, vsa v bolečinah in dementna… to ni življenje, vredno človeka.
Vsekakor pa upam, da bom pri 65 še dovolj pri močeh in da se bom še vedno veselila življenja. Saj bomo vendar kmalu morali hoditi v službo do 65. leta! A avtorica bi potem kar takoj ob odhodu v penzijo umrla ali kako?
Dokler bom zdrav. Ko ne bom več povsem pri močeh zaradi napredujoče bolezni in ne bo več pomoči zame, a bom še dovolj pri močeh za potovanje, grem v Švico, v Dignitas in se dam ubit. Čudi me, da ima država, ki ima ustanovo, kot je Dignitas, daljšo pričakovano življenjsko dobo od vse preostale Evrope… Daljša je samo še na Japonskem…