KOLIKO RESNICE …
V nas so ključi do vsega. Ključ do sreče je najmanjši in komur se mudi, ga spregleda.
Smo se naučili kaj od življenja, ali bi morali še enkrat živeti, da bi to neprijetno besedo lažje izgovorili.
So ljudje, ki bi lahko bili bogovi, in ljudje, ki mislijo, da so, a niso niti ljudje.
Človeške tragedije, ki nam jih ponuja gledališče življenja, so tako odlično odigrane, da so videti resnične.
Varno zasidrani v svojem pristanišču pogledujemo na odprto morje, kjer se pogumni igrajo z visokimi valovi.
Vrvohodci so pogumni ljudje. Drznejo si pokazati, kje hodimo.
Prehod za pešce je kot naše življenje. Hitimo, da pridemo čimprej na drugo stran.
Življenje je ponudba, ki jo človek ne razume in največkrat zavrne.
Le redki so krmarji svoje ladje. Večinoma smo le veslači svojih bark.
Veliko bi naredili zase, če bi vsaj za pet minut izstopili in pogledali, kam potujemo.
Pravo življenje zareže v nas globoke rane, ki niso bolečina. So le dokaz, kako pogumni smo bili. (Ko smo kot duše načrtovali življenje.)
Varujmo in negujmo svojo vazo iluzij, v kateri hranimo cvetje svoje domišljije. Brez nje bi bilo življenje kos kamnite mize, polne boleče resnice.
Samomor je cinična zavrnitev življenja. Čeprav je to pravica v smislu popolne svobode človeka, je tudi dokaz, kako nevredni smo ga bili.
Obogatimo svoje življenje. Ne s stvarmi, ki imajo vrednost, ampak s stvarmi, ki so vrednota.
Ko seštevamo dneve, ki se jih radi spominjamo, ugotovimo, da je naše življenje zelo kratko.
Človek, ki se požvižga na življenje, razume, zakaj nekatere ptice tako lepo pojejo.
Ni težko razumeti življenja, če ne razmišljam o njem.
Samo preživeti je premalo za doživeti življenje.
S tem, da si umrl, še ni rečeno, da si zares živel.
Težko je zamahniti z blatnimi krili, kaj šele vzleteti.
Ko sem se prvič vprašal, kaj je življenje, sem se smejal. Še vedno se sprašujem, le smejim se ne več.
/misli iz knjige R.Kerševana – Gledam modro, vidim plavo/