Ste v dobrih odnosih? Kdaj? V katerih situacijah jim pomagate? Se počutite krive, če jim ne pomagate določeno stvar?

Imam problem postavljanja mej, kadar bi jih verjetno bilo treba po drugi strani pa občutek krivde. Kako ste vi s tem?

Kaj bi naredili, če bi odklonili pomoč, starši pa bi vam pokazali, da so vam zamerili.? Ali bi bilo izsiljevanje ali užaljenost je težko reči. Mogoče oboje zmešano. Kaj vi naredite?

Gor sta me spravila. Kdo jima bo pomagal, ce ne jaz? Zdaj sta oba pokojna, oce je umrl bolj zgodaj, mama pred nekaj leti. Naredila sem kar je potrebovala ali zelela, od voznje k zdravnikom do kosnje trave, do nove strehe in do brisanja riti zadnje tedne njenega zivljenja. In vse drugo, kar pride zraven. Ja, vcasih je bilo psihicno zelo naporno, ampak to je zivljenje. In mi ni zal.

Brez kančka dvoma vse, kar je v moji moči. Enako, kot so starši mene dvajset let postavljali na prvo mesto svojih prioritet in se odrekli kakim svojim željam ali jih prestavili na kasneje.
Pa ne govorim na pamet, ampak iz lastne prakse. Ja, te izčrpa in pogosto je potrebno iti preko meje vzdržljivosti, a nikakor ne bi mogla drugače.

Razumljivo. Kaj pa če bi ne bili do vas tako dobri starši ali pa bi vas celo zanemarjali, ko ste bili otroci ali mladostniki in ste jih rabili in niste recimo dobili spoštovanja od njih?

Kar lahko, ko lahko. Ona pomaga meni, jaz njej. Od zdravnikov, trgovin, itak v osnovi že čiščenja, urejanja hiše in vse kar spada zraven, do obiskov prijateljic, žlahte, grobov in najinega najljubšega opravila: izletov:)

So pa neke “higienske” meje, npr v soboto zjutraj, ko lahko dlje spim, ne bom šla takoj zjutraj v trgovino – tu se ona prilagodi, včasih s težavo, a ji gre čedalje bolje:)

Povej malo več, kako so te zanemarjali? Nisi imela za jesti?

Če bi šlo za zlorabo kot fizično in psihično, potlej verjetno že zdavnaj ne bi imela več stika z njimi in bi mi bilo vseeno.

Če pa gre za npr vse sošolke so imele rdeče čeveljce samo jaz ne, ali pa vso so imeli motor, jaz pa ne…in podobno, potlej si moraš pa narediti seznam plusev in minusev, poglej to iz strani starša in se nato odloči kaj se čutiš pomagati staršem.

Anonimno 7969

moj mati je leva fašistka, skrajna feministka.  bivša učiteljica.  komi naredial tisto učiteljišče in pol pod prisilo z vsemi privilegiji in že na izkušnje še tisti pedagoško. kaj  je to 6 stopnja. prasica taka. arogantna, smrdljiva, zanemarjan. za fse prefina.  se ne umiva, ne čisti stanovanja,  ne pospralvja ne pomiva za sabo.  ločenka.  zjebala sestro, meni uničila življenje z njemi levimi fašisti UDBAŠI.  se afnala po gledališčih,  se afnala kakšna ubovska mafija je.  kot ona svija  kosova.   ovadu udbovski.  sam da moaj stara rdeče kraek lase. sovraži mojo ženo. moje otroke.  sestro je naredila v  levo ultra woke lgbt zadrogiranko, v kurbetino za keš. umetnico brezposleno u  uni izobrzabo. ničvredne pedagoške. leno, ki išče samo zel obogate moške. doma pa muca in kužek in cela bajta ki jo uničuje. ampak ola lahko  ker je prvorojenka.  40 let ji govorim dan aj gre na sprehod, vsak da n1h fsaj. ne gre. da si ggr po pomoč psihološko. ne gre. ker je sama hobi psihoterpevtka.  ona ve fse. sovraži moške,  pač feministka. fotru uničila življenje.  vnukom, torje moji motrokom ne privošči nič.    je res prasica. prasica podgana zahrbtna.  lahko bi dala en podpis samo, pa bi cela familija dobila  večje š tevilo nepemičnin na hrvaškiobali. en podpis. so jo sosrodniki prosili. da če noče za sebe naj za njenega brata udbaša, al pa za naju al ipa za vnuke magari. PA NE. dokler bo ona živa bo že imela misli. za fse se ji jebe. še namerno zajebava kolikor le lahko.  oba z ženo sva se trudila dost let, pa ni želje. zdaj pa jo imava dost.   zdaj  pa si bo  komunistka sprobala,  malo njen sistem v DSO. pa naj tam proba bit glasna in pametna.  jaz sem dost naredil za njo, dost let jo prenašal, dost pomagal. noče??  naj se jebe.  njej je veedno trump, janša, kri za vse.  vedno so moški, desne politike krivi da ona neki nima. pa ima vse. vena žrtev, večna revica. zna pa manipulirat super dobro, lagat super, se norca delat, pa zajebavat. to pa zna in zmore.  uiteljica, navajena da  čistilka čisti, kuharce kuhajo, itd in zato ona nič ne dela. in živi v svinjariji.  NE MI TEŽKO JO ODFUKAT. NIMAM NIČ SLABE VESTI.  dost let sem poslušal njeno levo propagando bolano.  ni se šla cepit, izključno ker je bil janša gor in se je bala da jo hoče janša ubit.  jaz se nisme šel , ker nisem fukjen.  ker vem kaj je kaj.   zasluži is da zgnije z rakom v dso posrana in pohcana. nič druzga.  fotra je ubila. vlačla po sodišču 35let.  po vezah zapsolena hodila za 4 h v šolo. poleti na hladnem, pozimi na toplem, parkir plac vedno isto, isti razred isto vse. vikedni fraj.  ona ne ve kaj pomeni delo.  sanja se ji ne.  nikoli ni rabila delat. je njen ati , dedek ime llepo pezijo borčevko z 45 v penzijo prelepo policajsko.  MIDVA Z ŽENO MOREVA DELAT.  sama sva si morala sluzbe najdit. nobena udba ni meni dala sluzbe. kot drugim v JU in holdingih.  IN MINISTERSTVIH.   ja??     BOLI ME KURAC ZA STARO.  žal je tko.  se mse trudil 40 let, da bi bili družina pa niso želeli. ok. zdaaj paj je mojega potrplenja in dobrote konec. zdaj pa lahk ocrkne kje če .  tko je žal resnica.   sama si je zbrala.

Nismo v dobrih odnosih ampak jima kljub temu 100% pomagam. Je naporno in tudi težko prenašati njuna poniževanja, izkoriščanje, a za mojo čisto vest jima pomagam in jima bom do konca, veste starši so eni sami in, ko jih ni več nam je za marsikaj hudo, takrat šele dojamemo, da v bistvu nista bila tako zelo slaba, da smo bili samo mi preutrujeni in pogosto nestrpni. Starši, vsaj tisti normalni pričakujejo pomoč, če jo rabijo brez, da prosijo zanjo, ker zelo težko prosijo. Boste videli, ko boste vi v njunih, oz. v maminih letih.

S starši se solidno razumem. Med seboj si pomagamo po najboljših močeh. Tudi moja boljša polovica je že prekinila dežursto, da bi šla z menoj na pot, ko so se nekoč pojavile nenadne zdravstvene težave. Podobno je moj stari vskočil in pomagal moji nekdanji soprogi, da je premostila in uredila svojo bivalno situacijo. Tudi pri kakih finančnih skupnih projektih najdemo nek kompromis. Predvsemsoto kakiobnovitveni vložki. Kar mi jepa najbolj pomembno je, da je “Ne.” tudi sprejemljiv odgovor.

Koliko bom zmogla se bom potrudila. Kdaj postavila niju na prvo mesto in ne sebe – to onadva počneta že vso življenje. Imam ju nizmerno rada in sem jima hvaležna. Imamo se radi.

Smo v slabih odnosih. Samo dober dan in nasvidenje. Ne živimo skupaj. Ne videvamo se pogosto. Ponudim pomoč, a zavrnejo. Da bi jaz njih vprašala za pomoč, mi še na pamet ne pade.

“zdaj  pa si bo  komunistka sprobala,  malo njen sistem v DSO”

To mi je bilo pa najbolj smešno. Uno, veš, naj sproba, prasica.

Hahahahaha.

Seveda pomagam, kolikor morem.

Že ko je bil oče bolan, sem ga vozila k zdravniku, na preiskave, v LJ na OI, nisem niti pomislila, da ne bi.

Ravno tako zdaj pomagam mami, jo vozim okrog, grem z njo k zdravniku, ji perem (skupaj z našimi stvarmi), ji delam generalna čiščenja, jo peljem v trgovino, po dnevne male nakupe gre v bližnjo trgovino peš.

Kuha ona, hladilnik napolnimo mi, skupaj naredimo jedilnik. Brez težav bi skuhala jaz, a je zanjo dobro, da še ima kako zadolžitev.

Položnice vse plačujemo mi, tudi za njen TV ali GSM, sama ima samo par trajnikov za osebno zavarovanje in njene časopise.

Tudi ko bo šlo na slabše, ji bom pomagala, v času našega dopusta pa sestra, tako kot zdaj.

Za vikend skoke na vikend jo zmeraj vzamemo s sabo, drugače sama sploh ne bi šla.

Sploh ne razmišljam, da bi bilo drugače. In imam srečo, da je to tudi partnerju samoumevno in pomaga tudi on.

Mama mi je umrla še kot najstnici, oče pa dobrih deset let nazaj. Sem skrbela za njega nekje deset let, to se pravi živel je pri nas, imel skuhano in oprano, se družil z vnuki, ga peljala kamor je želel, imel je tudi svoje fore kot vsak starejši. Med njegovo boleznijo smo skrbeli za njega do konca doma, ker je želel umreti doma, poskrbeli smo zanj tako kot je želel, imam popolnoma mirno vest.

V nobeni druzini ni vse idealno. Ampak starsi so samo eni.

Kot bi pisala sama

Se popolnoma strinjam.

Pa jaz tudi. Oni zame – jaz zanju.

Mama sicer včasih kaj prosi, a za pomembne stvari ne. Oče pa sploh ne – vse sam in včasih raje skoraj crkne, kot da bi rekel – zato ponudim sam. Če pa rečeta, sploh skočim – ker to pomeni da je precej nujno.

To ni obveznost iz osebnega čutenja ampak splošna ljudska obveznost, ki je zapisana tudi v obliki zakona, torej zakonita obveznost.

Pa saj te niso imeli, ker bi ti za to prosila. Ti si na tem svetu, ker je bila to njuna želja in potreba. Zakaj bi bila torej dolžna skrbeti? Jaz poskrbim, ampak moje življenje je samo moje. Nisem na svetu zato, da se podrejam staršem in njihovim (včasih egoističnim) željam in potrebam.

pomoč staršem je odvisna kako so oni bili do tebe do starosti. Če ste skregani, ti nasprotujejo, te spodnašajo, dajo na stara leta vse premoženje drugim, potem jasno, da tudi kontra pomoč ne bo ravno na voljo v veliki meri. In obratno. Jaz recimo moji materi bom pomagal finančno karkoli bo rabila, je lahko mirna, pri očetu je recimo že težje, ker mi ni vedno stal ob strani in je povedal da bo vse od sorojenca. Hvala bogu nisem potreben več njegovega denarja. Ampak človek marsikaj s tem pove da nameni svoje življenjsko delo nekomu ja, nekomu pa ga odreče. Gre za priznavanje ali nepriznavanje sorojencev. Na koncu na stara leta hvala bogu me denar kot tak njegov ne zanima. Verjetno me kdo razume.

O, pa ja de, mislil sem  da sem nezamerljiv in nemaščevalen, pa sem prav to! Kar sami se naj znajdejo, tako kot smo se morali mi, le da je v socializmu bilo bistveno lažje kot dandanes! Čao!