Koliko si v resnici lahko privoščite?
Ja, dobro je no, samo ne rabiš druge primtivno napadat v vsaki temi in spraševat ker sam nimaš otrok, nisi mentalno sposoben bit starš, torej vse odgovore glede otrok, lahko dobiš iz prve roke od svoje mame. Od tega zakaj te je imela, zakaj ti je odvzela očeta in do tega zakaj iz tebe naredila defektno spako, ne?
Ja, dobro je no, samo ne rabiš druge primtivno napadat v vsaki temi in spraševat ker sam nimaš otrok, nisi mentalno sposoben bit starš, torej vse odgovore glede otrok, lahko dobiš iz prve roke od svoje mame. Od tega zakaj te je imela, zakaj ti je odvzela očeta in do tega zakaj iz tebe naredila defektno spako, ne?
[/quote]
Tebi so se otroci pač očitno “zaciklali”; Glanzkopfu pa ne 😛
Manjkala ti je odločna, moška roka v otroštvu. Zato si dandanes tak kot si – mamina maza.
[/quote]
NI mamina maza, mama se je znašala nad njim in vse pridobljeno zdaj nabija naprej, od primitivnih zmerljivk s katerimi ga je poimenovala, dalje. To je logično, ne rabiš bit noben strokovnajk, da bi to vedel in videl.
Še enkrat, ne rabiš noret ne pod registriranim vzdevkom, ne pod multiniki. Če res potrebuješ kak odgovor glede otrok, ti ga lahko le tvoja mama da, nihče drug. Če bo seveda pripravljena, kar je pa že drugo vprašanje.
[/quote]
O, smo užaljeni, ker je zadeta glavica na žebljico, kajne? Nisem glanzi, če to misliš 🙂 Samov tem primeru sem pa na njegovi strani, 1000{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}…
NI mamina maza, mama se je znašala nad njim in vse pridobljeno zdaj nabija naprej, od primitivnih zmerljivk s katerimi ga je poimenovala, dalje. To je logično, ne rabiš bit noben strokovnajk, da bi to vedel in videl.
[/quote]
Tebe še nisem popredalčkala. V mislih pa imam najslabše možne scenarije v otroštvu. Zna bit, da so te partizani ujeli in mučili.
Tebe še nisem popredalčkala. V mislih pa imam najslabše možne scenarije v otroštvu. Zna bit, da so te partizani ujeli in mučili.
[/quote]Točno to je, zagotovo sem žrtev partizanov – komunistov, drugega skoraj ne more bit. Zate imam bolj naravno in preprosto razlago, ki je edina možna in sicer, da te narava glih ni obdarila s pametjo, kar ni nobena redkost tudi sicer.😁
Moja plača je majhna, ampak so temu primerne tudi potrebe. Račune in najemnino plačujem vedno sproti, za npr. servis in zavarovanje avta dajem na stran že nekaj mesecev prej, da ne gre vse iz ene plače. Kupujem osnovna živila in skoraj nikoli ne jem zunaj ali naročam dostave. Zaradi pretežno nočnega dela tudi ne hodim več ven na raznorazne drinke in druženja (že s tem veliko prihranim, pa tudi z najnovejšimi trendi v modni industriji se mi ni treba obremenjevati), prehrana pa mora biti prilagojena nočni konzumaciji, torej z zelenjavo in drugo lahko (in cenovno ugodno) hrano pridem prav dobro skozi. Oblačila kupujem več ali manj samo še za potrebe službe, bolj obstojno hrano kupim tudi na zalogo, če je v akciji. Določene stvari hrčkam za slabe čase, ker se še predobro spominjam obdobja, ko je bila dilema a bi zadnjih 10€ dala za bencin ali hrano.
Od tehnike ne potrebujem skorajda nič drugega kot mobitel, ki ga menjam na nekaj let. Pri tem ne gledam toliko na denar kot kako dolgo mi bo služil z določenimi specifikacijami.
Ostalo tehniko menjam, ko je za odpis in proračun to omogoča.
Sem skromna, z viškom raje kosmatemu kameradu kupim bolj kvalitetno hrano in ostanek položim na račun za slabe čase. Jih je bilo že preveč, da bi se lahko brezskrbno prepustila porabljanju vsega sproti, zadolževanja pa sploh ne maram.
Aja, si pa privoščim kakšen koncert (za dobro glasbo mi ni škoda denarja) in če ne varčujem za kakšne večje nakupe, grem tudi za kakšen teden na dopust. S sodelavci smo tudi zelo dobri prijatelji in imam dovolj socializacije v službi.
V glavnem, finance razporejam tako, da je vedno en delček na voljo, če si česa izredno močno zaželim. Nisem lačna, ne zebe me, imam avto in posteljo, marsikdo je na slabšem. Gorenjska kri mi ne dovoli zapravljanja po nepotrebnem 🙂
Glede na to, da ogromno zapraviš, na stara leta res ne boš niti potovala, niti se rihtala. Na stara leta boš socialni problem.
Finančno bi si zagotovo lahko privoščila več kot ti, ampak za razliko tebe, imam tudi nekaj v glavi in dobro vem kam vodi preveliko zapravljanje….
[/quote]
, da bi si lahko finančno privoščila več od mene? A sem kje točno napisala, koliko evrov sem letos za kaj porabila, da boš lahko pod mojo potegnjeno črto dodala še 5 jurjev in s tem rekla “eto, vidš, loh več od tebe porabm”.
Koji K si ti, da se čutiš dolžno in poklicano meni kar koli klobasati, kaj bo čez 50 let, ko in če sploh bodo še penzije. Kaj tebi mar, kje in kako bom jaz takrat? Ne živi se v preteklosti, ker je več ni … prihodnost? Vprašanje, kakšna bo. In zdaj naj se sekiram za xy let v naprej, kaj bo če bo … a življenje lahko gre mimo mene TA trenutek. Pa saj si ne kupujem oblek in kozmetike na zalogo … ampak pač ne gledam na ceno. Ne več. Ker lahko in imam in dam, ker imam. To večno pametovanje o tem “o ja, mogoče maš keš, nimaš pa nč v glavi, jz pa mam, kr znam šparat” je pa tudi že toliko zlajnano in mimo, ker ti na neko stvar gledaš povsem drugače, kot jaz in to ne pomeni, da je tvoja zato ena in edina prava varianta … zate ja, v tvoji glavi, ne pa tudi zame.
Avtorica je prosila za iskrenost. Ti in tista tečnoba pred tabo sta dokazali ravno to, da ne marata slišati / prebrati iskrenosti. Pred drugimi je treba jamrati, biti v depri in se delati, da ja nič nimaš, da se tisti drugine bo počutil manjvrednega. Ma marš. Nimaš pravice govorit zame, kakšna sem, ker me ne poznaš.
Zakaj si ne privoščiš, če si želiš? Je problem v denarju, času, mogoče se ti preprosto ne da,… verjetno, če si zaposlena in da skrbiš samo zase, da nisi gibalno ovirana in da je želja po vsaj eni stvari, ki si jo naštela velika, se da privarčevati in si uresničiti to željo. Da bi to počela samo zato, ker počnejo drugi, tebi pa ni všeč, je brez veze.
Pregovori govorijo med drugim: Kako si si postlal, tako boš ležal, veš, to točno drži.
Vsi imamo možnosti, sploh v tej državi, če pa ne znaš poskrbet za sebe, je to bila tvoja odločitev.
Primer, sama sem zbolela, premagala bolezen, začela ustvarjati in si danes z šivanjem služim za vsakdanji kruh, mogoče ni idelano, vendar počnem nekaj od česar lahko živim in sem sama sebi svoj šef. Ni nevem kako bajen zaslužek, samo gre, si lahko privoščim marsikaj, sem pa si na novo zastavila prioritete.
Jamrati in nič narediti, to pa vsi znamo!!!