Na splosno se mi zdi to vprasanje, “koliko si lahko kdo privosci”, ‘kr neki’, stvar moznosti, sposobnosti, prioritet, ….

Recimo, da bi si lahko privoscil zivljenje v velikem stanovanju v centru velemesta, v dobro izolirani stolpnici na vrhu katere je poleg fitnesa tudi jacuzzi in ogrevan bazen ob rob katerega je s pritiskom na gumb mozna dostava hrane iz 10 bliznjih restavracij. Stavba nudi valet parking, cistilni in pralni servis, concierge, itd. Recimo se, da bi si za vsakdanjo voznjo privoscil avto kalibra MB SL klase. Dovolj graficen prikaz?
K temu bi se letno prilegla dva po mesec dni dolga dopusta v kaksno regijo na drugi celini, skupaj s poleti v poslovnem ali prvem razredu, polovico nocitev v suitah in vilah priznanih 5* hotelov s club lounge dostopom, itd. Dodajmo se vec nekoliko blizjih tedenskih dopustov in obilje vikend fur po sirsi okolici za rekreacijo, zabavo, turizem, obiske, … pri cemer je turizen seveda se vse kaj drugega kot lezanje na plazi. Se kaj? Aja, hrana, kombinacija samostojne priprave zdrave prehrane z obiski boljsih restavracij. Kupovanje? Cemu? Ce pa imas ze vse, lol.
PS: Nic od tega ne podrzumeva razsipavanje z denarjem. Ravno obratno. Delo? Vsekakor manj kot polni delovnik.

In ze smo pri prvotnem vprasanju, “koliko si v resnici lahko privoscite?”. Kaj to sploh pomeni? Vecina zivi iz meseca v mesec. Eni pa si nismo niti takrat, ko smo imeli manj od najrevnejsega med vami, upali porabi vse kar smo imeli. Morda pa zato danes bolje zivimo.