Jaz imam pač tako izkušnjo in jo tudi tukaj povem. Kar pomeni, da je čisto možno, da dobiš čistokrvnega rodovniškega psa od rejcev, ki jim ne gre samo za denar in s svojimi psi delajo lepo. Kot obstajajo tudi vzreditelji z vsemi dovoljenji, pri katerih se psi počutijo slabo.

Ali pa bi po tvoje morali tukaj povedati samo take izkušnje kjer so se ljudje fajn nasmolili pri nakupu nerodovniškega psa? So tudi drugačni primeri in če se govori o enih, je prav da se pove tudi o drugih, se ti ne zdi?

Aja, ko že mene pošiljaš na tečaj kulture govora. Pometaj pred svojim pragom:

Oprosti, s posploševanjem si začela ti. Dajte nehat s temi rodovniki – kaj je to drugega kot posploševanje?

Evo, še ena. Dobila sem psa od rejcev, ki imajo ogromno kmetijo in eno vrsto psov. Ne ukvarjajo se z rodovnikom in s kinološko zvezo ker jim ni do denarja. Vsi, ki so psa kupili pri njih so zadovoljni lastniki psov. Njihove samice so breje samo vsako drugo leto ali celo še redkeje. Psi so srečni, negovani, hodijo tudi v hišo, so pravi družinski člani. Hranijo jih s kvalitetno pasjo hrano in samo zaradi tega mladiče prodajajo, da se jim pač stroški povrnejo. Tako da res ne mecite vseh v isto vrečo.

Sem pa tudi jaz proti kupovanju psičkov v Zoo shopih ali pri čudnih preprodajalcih, kjer sploh ne veš kje se nahajajo starši mladičev.

“dajte nehat s temi rodovniki” v smislu ,da so samo rodovniški psi nekaj vredni, vsi ostali pa nič. Oz. kot da so vsi rejci ki imajo nerodovniške pse izkoriščevalci. Ker tako ste vi začeli. Upam, da zdaj razumeš.

Zanimiva debata.

Moj pes je nemški ovčar brez rodovnika. Prodal mi ga je sosed, ki se mu je nemški ovčar drugega soseda sparil z njegovo ovčarko. Samec je bil rodovniški, samica ne. Mi je bilo čisto vseeno če ima rodovnik ali ne, ker sem se takoj zaljubila vanj.

čestitam za dobre živce, da tako mirno razlagaš, kaj si napisala,

večkrat je tako, da se bere samo površinsko, ali pa se zapiči samo v tisto, s čemer se ne strnja, vse ostalo pa se spregleda

lp

Aha, torej drage moje metuljčica, ksanitpa, izkušena ipd. očitno ste se le uštele in niso ravno vsi rejci psov brez rodovnikov lopovi. Kaj pa če je ravno ro res, da gre prodajalcem psov z rodovniki samo za zaslužek? Seveda obstajajo tudi taki, ki psico do konca izmozgajo in jim gre samo za denar, ampak taki bi ravno z vzrejo rodovniških psov pridobili ravno toliko denarja, saj bi pse dražje prodali kot pa da jih prodajajo ceneje pa zato imajo pogostejša legla. Bolj se izplača prodaja rodovniških psov in to takih, ki so redki v Sloveniji.

Tudi moja psička ni rodovniška. Je pa njen vzreditelj kljub temu super človek. Ga osebno poznam.

Hehe, hvala.

Imam štiri otroke (od tega eno 22-mesečnico v polnem zamahu trmarjenja ter 18 in 14-letnika, ki tudi slišita večkrat samo to, kar bi rada slišala, ostalo preslišita) in psa (ki samo čaka, kdaj bom pozabila, da “prostor” v resnici pomeni prostor in nič drugega) , zato moram imeti dobre živce. In stokrat razložiti eno in isto.:))

Jaz ne podpiram nakupa “čistokrvnega psa brez rodovnika” samo iz tega razloga, ker se s tem podpira pasje farme, na katerih psice in mladiči preživljajo agonijo in so samo vir zaslužka brezvestnim barabam.
Če kupite psa od kake družine, ki jo poznate in se je njihovi psici “ponesrečilo”, potem je to ok, samo v takem primeru se ponavadi maldičke oddaja in ne prodaja. Pač če lastnik iskreno pove, da bi želel kako simbolično ceno, ker se je trudil za mladiče, jih socializiral, redno cepil in veterinsrsko oskrboval, jih hranil s kvalitetno hrano, potem bi jaz rade volje kaj prispevala, za mladiča. Ker tudi brejo psico je treba vozti na preglede, jo kvalitetno hranit, pa da je tudi kotitev nadzorovana, ker to vse vpliva na mladiče in mi zato nebi bilo žal denarja. Ampak povdarjam, da le v primeru, da lastnika res osebno poznate že od prej. Vse ostalo je zame goljufija in izkoriščanje psice, ki mora štepati mladiče dokler od izčrpanosti ne pogine.
Če bi že hotela psa brez papirjev, potem bi ga šla sigurno iskat v zavetišče in s tem rešila enega psa bednega životarjenja v zavetišču.
Pasemskega psa pa le z vsemi papirji, tako kot jih ima tudi moj in nam ni bilo žal nobenega denarja za rodovnik. O “čistokrvnem brez papirjev” nismo niti razmišljali v opciji je bil samo posvojenček iz zavetišča ali pa rodovniški z vso potrebno dokumentacijo.
Smešno mi je tudi, kako ljudje v trgovini skrbno izbirajo kateri jogurt bodo kupili, rajši vzamejo kakšnega od znane firme, tistih “no name” se pa izogibajo, hkrati pa psa kupijo brez kakšnega večjega problema, po možnosti pri najbolj zloglasnem slovenskem preprodajalcu psov.

na kinologijo se res ne spoznam in nimam psa, sem pa nekaj o rodovnikih prebirala na raznih živalskih forumih in še vsakič, ko je bila ta tema, je bilo nekaj hude krvi

če bi imela psa, bi izbrala nemškega ovčarja – obvezno z rodovnikom

zakaj?

za to pasmo je pogosta displazija kolkov – pri psu z rodovnikom je ta težava mnogo manj verjetna, ker so psi, ki so dobili vzrejno dovoljenje, bili slikani in tudi njihovi starši so bili slikani

če pa moj dober sosed, ki ljubi pse in ima mladičke samo zaradi zadovoljstva in jih magari podari, zelo verjetno ni dal svojega psa na slikanje kolkov (pa čeprav njegov pes vidnih težav nima, mogoče jih tudi ne bo imel – ker bo displazija v bolj mili obliki) – in če je res dober sosed, mi bo vsaj povedal, da ni dal na slikanje, da vem, da lahko mladiček pa displazijo ima.

Rodovnik res ni garancija, da pes neke bolezni, ki je značilna za posamezno pasmo, ne bo imel, ker genetika je nepredvidljiva, kjub izločanju “slabih” genov, je pa verjetnost bistveno manjša

tudi karakter je podedovan (to je drugo kot značaj, da ne bo pomote – značaj je pridobljen v prosesu vzgoje, karakter pa je prirojen), displazija kolkov, srčne bolezni…

preden sem malo več prebrala o rodovniku sem tudi sama mislila, da je to le kos papirja, danes pa ne bi vzela pasemskega psa, niti muce, brez rodovnika (zelo mi je všeč muca pasme main coon, pri kateri je pogosta displazija kolkov in težćave s srcem zaradi velikega telesa in majhnega srca – ja cena nerodovniških muc je zelo mamljiva, vendar ko pomislim, da bi dobila mladička, ki bo imel displazijo in kaj to vse zraven potegne, sem se ji odrekla)

kdor se odloča za žival – naj najprej veeeeliko prebere o njenih zahtevah, možnih boleznih, karakterju, potrebah, izkušnjah tistih, ki jo imajo (npr forumi) in naj si ustvari svojo sliko in se čim bolj prav odloči, nikakor ne samo po zunanjosti

Za svojega ovčarja sem plačala 10 starih jurjev in se mi je zdela cena čisto okej. Je pa povedal, da zaradi povrnitve vsaj minimalnih stroškov, ki jih je imel z veterinarjem in ostalim. Se mi zdi boljša opcija kot če bi mi ga dal zastonj, pa ne bi nič skrbel za psico in mladiče.

Točno zaradi teh stvari smo se tudi mi odločili za nakup psa z rodovnikom, čeprav bi imeli možnost nakupa iste pasme brez rodovnika pri ljudeh, za katere bi vedeli, da so ljudje s srcem. Tudi za našega psa je značilna bolezen displazija kolkov – kot pač za veliko večino velikih pasem, ki v obdobju mladiča zelo hitro rastejo.

Sam rodovnik nam ne pomeni čisto nič drugega kot neke vrste zagotovilo, da je rodbina njegovih prednikov brez gensko prenešenih ali kakšnih drugih bolezni. Seveda to zagotovilo ni 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, je pa veliko večje kot pri pasemskem psu brez rodovnika. Vzrejno dovoljenje nam ne pomeni čisto nič, ker ne vzrejamo, prav tako se ne ukvarjamo z razstavljanjem psa.

Psa iz zavetišča pa nismo vzeli zaradi želje po taki pasmi, ki bi bila naši družini pisana na kožo. Torej družinski pes čuvaj, ki ne uhaja od hiše, če se le pojavi možnost, prijazen do otrok, ne preveč svojeglav in težek za učenje. In ravno takega smo dobili. Ogromno psičkov v zavetišču ima sindrom, ko je kakšen mesec kar naprej pri novem lastniku in mu sledi dan in noč, potem pa nenadoma začne uhajati in če ima le možnost, ga ni tudi po več dni skupaj. Nekoč sem brala, ko je o tem sindromu zavetiščnih psov pisal g. Simončič. Pa tudi prevzgoja psa zahteva veliko znanja o pasji naravi in veliko veliko doslednosti. Napačnih vzorcev se odrasel pes zelo težko odvadi. Je pa seveda možno.

Ma joj, a veš kakšne težave ima pes z displazijo, to se vidi na daleč! Pes, ki dirka in divja normalno nima displazije, brez skrbi. Je pa res, da ima večjo možnost teh bolezni če nima rodovnika. Oče mojega psa je rodovnik imel, mati pa ne, torej je vseeno manjša možnost za bolezni kot če bi oba bila brez rodovnika.

Kakorkoli, jaz sem zadovoljna in mojega psička ne bi zamenjala za nobenega rodovniškega, hvala lepa.

Mogoče bi bilo pametno, da bi moje besede malo natančneje prebrala. Potem bi ti bilo hitro jasno proti čemu se borim.

To pa ni res. Mlad pes lahko nima nikakršnih težav kljub displaziji!

Govorila sem o starših mojega psa, ki ju imam ves čas na očeh, saj sta sosedova. Oba sta popolnoma zdrava.

Se ne strinjam. In s tem končujem debato s tabo. Jaz usmerjam svojo energijo tja kamor je vredno. Želim preprečevati žalostne zgodbe, ki sem jim vsaki dan priča. In zlivanje tvojega žolča name nima nobenega pozitivnega učinka za nikogar. Jaz vidim kvaliteto človeka v tem, da sprejema druga mnenja, ne pa s tem da hoče na vso silo vsiliti svojega, brez sleherne samocenzure. Kaj želiš s tvojim besedičenjm doseči, veš sama. Jaz se osebkov kot si ti raje izognem. Ker od njih nimam nič.

In ne obračaj mojih besed. S tem se smešiš.

ok, na to se ne spoznam toliko, da bi kar nekaj trdila, in je že kar nekaj časa nnazaj, ko sem brala, da je lahko tudi lažja oblika, kot sem že v prejšnjem postu napisala, zato sem na naslednjem viru
()

prebrala tole

>Radiološka kontrola istih desetih psov pri 24 mesecih starosti podpira domnevo, da se mejna stopnja bolezni lahko spremeni v lažjo ali težjo obliko KD.

KD= kolčna displazija – lahko je tudi lažja oblika, ki se verjetno ne vidi tako očitno

Uh, argumentiranje ti očitno ni močnejša stran.:)))

>
Gibalni aparat

Kot pri večini pasem se tudi pri šar pejih pojavlja kolčna displazija, vendar pa lahko rečemo, da zaradi lažjih oblik nimajo težav. Stopnja displazije, ki bi pri psu druge pasme povzročala resne težave pri gibanju, šar peja ne ovira.

še en citat

vir:

na ven zdrav še ne pomeni, da nima znakov določene bolezni – zanj ne bo hudo, ne veš, pa, če bo za mladiča – piše, da je displazija v 30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prirojena napaka, 70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa prispeva nepravilna nega, nepravilna hrana in še kaj, nisem brala vsega

je 30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} malo ali veliko, da bi upoštevali rodovnik ali ne? Sama bi upoštevala, piše pa, da če ima pes mejne znake displazije, da praviloma vzrejnega dovoljenje ne dobi

Če je 70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} odvisno od nege psa, pa res nima smisla gledati samo na rodovnik. A veš, kaj to pomeni? Da imaš lahko rodovniškega psa brez napake, pa jo zakriviš sam z napačno nego.

Moj pes je dve leti star in nima nobenih znakov displazije. Če ima prikrito ali ne, pa ne vem kot verjetno ne ve niti tisti z rodovniškim psom. Slikanje kolkov pri dveh mesecih je lahko v redu, pa se šele potem razvije prikrita displazija.

ti prav nočeš slišati nič o rodovniku, ne?

Tvoj sosed, ki ima zdravega psa, bo torej, preden bo imel prvega mladiča, dal svojo psico na slikanje, saj noče, da bi ti dobila od njega mladička z displazijo.

Kdaj pa psi dobijo vzrejno dovoljenje? Že v fazi mladička, ali ov spolni zrelosti? To pa bo vedel kdo, ki se bolj na to spozna, sama bi rekla (vendar tega ne trdim), da ne dobi dovoljenja kot mladiček, temveč pozneje.

In že kar nekajkrat je bilo omenjeno, da rodovnik ni 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zagotovilo za karkoli.

In če bi več prebrala o displaziji, bi tudi videla, da tistih 70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} nastane ravno z neprebiranjem stvari – saj so napotki, kako je treba s posamezno pasmo ravnati, sploh v mladosti (da mladički ne smejo hoditi po stopnicah, samo ne vem, če vsi, se res ne spoznam tako podrobno na pse), da ne pride do težav.

Ok, ti imaš pač nerodovniškega psa in verjetno zaradi tega tako vztrajno zagovarjaš svoje stališče. Tudi prav, čisto tvoja stvar.

Vsekakor tvojemu psu želim veliko zdravja, saj če nima rodovnika, to še zdaleč ne pomeni, da bo z njim nekaj narobe.

LP

No, jaz sem pa bila zelo jezna in precej žalostna ker smo kupili psa z rodovnikom, pa je v tistem leglu bilo 5 psov od 7 z displazijo kolkov, ki se je šele kasneje pokazala. Da ne govorim o kalvariji, ki smo jo dali skozi. groza. Znanka pa je kupila psa iste pasme brez rodovnika in je bilo vse v redu. Saj vem, da smo pač imeli smolo, pa vendar…