Jaz bi jih tudi raje imela prej, ampak ne gre vedno po željah, tako da nama je uspelo šele pri mojih 37-ih. In če še ne bi, bi poskušala še naprej, najbrž tudi še pri 40-ih.

S polno ritjo je lahko srat ženske.

Prvič sem rodila pri 21,drugič pri 31. Če bi lahko izbirala bi imela otroka nekje pri 23 letu,drugega pa najkasneje do 26,27…leta. Je velika razlika v energiji,namreč ,ne čutim se staro a se spomnim,da sem pri prvem otroku bila bolj polna energije,da sem po cele vikende z njim brcala žogo,sedaj pa sem po 2,3 urah že čist paf:(((
Ni nekega pravila za vse…
Ko sem imela prvega otroka sem zraven še z levo roko dokončevala študij in zraven še delala. Sedaj sem samo zaposlena mama pa sem včasih kot cunja:(((

Poglej tako je. Tudi jaz se počutim enkratno. Sem dosti bolj zrela, gledam na različne situacije dosti bolj realno…..

Jaz sem rodila pri 22 in imam doma polnoletnega otroka. Sama sem se zaradi spleta okoliščin odločila, da bom ostala pri enem. Imam zelo rada otroke, jih tudi rada komu čuvam, na morju sva z možem kot varuški….Se otročki kar lepijo na naju. Midva uživava, njihovi starši so pa prosti.

Jaz se ne bojim imeti še enega ali dva.Še najmanj se počutim staro. Ampak sem se odločila, da ne bom. In zakaj potem takšno bedno vprašanje. Če se bojimo, oziroma če se počutimo stare? Nimaš razčiščenih pojmov.
Vsak dela kakor čuti. In to je to. Odločitev je moja in tudi razlogi so moji. Pa ni bila pri meni nosečnost naporna, niti porod, niti naš malček ni bil naporen. A sem se kljub vsemu odločila, da ne bom imela več otrok. Je to tako težko razumeti. Se moram pred kom zagovarjati?? Pa dajte no.

In resnično ne razumem od kje ideje kdaj naj bi ena ženska rodila. Vsaka se odloči po svoje in seveda na podlagi dobrega partnerstva, Vsako posploševanje je odveč.

Je pa tako. Berem mon in tukaj ste ženske različnih starosti. In glede na prebrano bi včasih rekla, da sem v klubu najstnic, ne pa enih odraslih žensk. Torej?
Morda katere ne samo po videzu označujejo za deset let mlajše- morda je tudi razmišljanje takšno; nezrelo…….

Vedno sem previdna, ko srečam tako žensko z otrokom. Nikoli ne veš, ali je otroku mamica ali babica.

No, ne pretiravajmo, no.
Sicer pa – kaj nas pa ima to za brigat, naj mu bo eno ali drugo, to ni ravno naša stvar, ne?

Sicer se pa strinjam z nekaterimi zgoraj – ne razumem razmišljanja o tem, da si frej, nekateri so frej prej, pred otrokom, drugi potem, ko otroci odrastejo, nekatere (nas) pa to sploh ne zanima. Sama tudi ne razmišljam o tem, kdaj bom frej ali ne bom, to mi sploh ni koncept v zvezi z otroci.

Poglej tako je. Tudi jaz se počutim enkratno. Sem dosti bolj zrela, gledam na različne situacije dosti bolj realno…..

Jaz sem rodila pri 22 in imam doma polnoletnega otroka. Sama sem se zaradi spleta okoliščin odločila, da bom ostala pri enem. Imam zelo rada otroke, jih tudi rada komu čuvam, na morju sva z možem kot varuški….Se otročki kar lepijo na naju. Midva uživava, njihovi starši so pa prosti.

Jaz se ne bojim imeti še enega ali dva.Še najmanj se počutim staro. Ampak sem se odločila, da ne bom. In zakaj potem takšno bedno vprašanje. Če se bojimo, oziroma če se počutimo stare? Nimaš razčiščenih pojmov.
Vsak dela kakor čuti. In to je to. Odločitev je moja in tudi razlogi so moji. Pa ni bila pri meni nosečnost naporna, niti porod, niti naš malček ni bil naporen. A sem se kljub vsemu odločila, da ne bom imela več otrok. Je to tako težko razumeti. Se moram pred kom zagovarjati?? Pa dajte no.

In resnično ne razumem od kje ideje kdaj naj bi ena ženska rodila. Vsaka se odloči po svoje in seveda na podlagi dobrega partnerstva, Vsako posploševanje je odveč.

Je pa tako. Berem mon in tukaj ste ženske različnih starosti. In glede na prebrano bi včasih rekla, da sem v klubu najstnic, ne pa enih odraslih žensk. Torej?
Morda katere ne samo po videzu označujejo za deset let mlajše- morda je tudi razmišljanje takšno; nezrelo…….[/quote]

Sem že razjasnila, zakaj vprašanje – ker matere večinoma kot razlog navajajo napornost.
Tudi jaz namreč ne razumem, odkod ideje, kdaj naj bi neka ženska rodila, zato pa sprašujem. Ker spodnja tema je polna idej o tem, do kdaj je še “primerno” in od kdaj dalje ne. IN me zanimajo razlogi za mnenja “do takrat primerno”.
Praviš, če se moraš pred kom zagovarjati. Pred mano sigurno ne. Se pa jaz pri skoraj 40-ih počutim skoraj kot da se moram zagovarjati, ker sem spet noseča, to pa ja. Glede na splošna mnenja lahko vidiš, da je to precej sporno, bolj kot tvoja odločitev, da otrok ne boš več imela.

Tega o nezrelosti ne bom komentirala, ker me niti ne poznaš in več pove o komentatorju kot o meni.

Se strinjam. Sem pri 50. po malem me že daje mena in ne morem si predstavljati
da bi imela doma otroke v puberteti.[/quote]

Očitno si zelo zmozgana. Poznam osebo, ki bo tudi v kratkem 50, pa se počuti kot najstnica. In tudi ima najstnico he he he

Eden izjemno redkih in inteligentnih komentarjev na tem forumu, ki ga seveda marsikatera ne bo niti opazila, kaj šele prebrala ali razumela. Starševstvo je težko in zahtevno in zahteva določene prilagoditve, ampak nikoli, res nikoli ne bom razumela vseh teh staršev, ki samo jamrajo na katerokoli temo v zvezi z otroki, le malo je takih, ki razumno gledajo na te stvari in resnično razumejo vzroke in posledice – okej, imam otroke, to prinese to in to in to in to sprejmem kot del starševstva.

Ta jamrarija staršev samo kaže na to, da imajo otroke večinoma totalno nedozoreli osebki, ki imajo zelo slabo razjasnjene zadeve v življenju, predvsem pa praktično niso nikoli pri polni zavesti, ampak jih vedno malo luna nosi.[/quote]

Kje pa vidite kakšno jamranje? Meni vse tisto, kar sem napisala, ni bilo težko. Pač opraviš, kaj je treba. To ne pomeni, da ni bilo tudi veselja z otrokom. Šele zdaj, ko gledam nazaj in resnično uživam z otrokom, lahko rečem, da je bilo naporno in zoprno. Za sproti pa seveda ne, ker nimaš s čim primerjat. In potem ena piše, da je najtežje od 9. leta naprej. Halo? Meni je to obdobje največji izziv. Ko z otrokom sodeluješ, ko ga poslušaš, ko vidiš, kako se razvija, pa ne samo telesno, ko premaguje ovire … Gugu pač ni to. Meni. Se veliko raje ukvarjam, z najstnikom kot dojenčkom. Se ne napajam s tem, da je nekdo 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} odvisen od mene, v čemer je ves čar dojenčkastega obdobja.

Uf, kakšni komentarji, vsaki se zdi, da je edino njena izkušnja vredna pohvale in posnemanja, pa ni tako.

Vsaka ima neke svoje poglede na to ali ono stvar, med drugim tudi na to, kdaj je prav in kdaj ni prav imeti otroka.

Sama sem ga imela pri 30. letih. Prej sem imela ene 2x kakšno željo po otroku a sem se še kako zavedala, da sem silno otročja in da ne bi bila 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} mama, ampak da bi vse z lahkoto jemala in bluzila. Tko sem počakala, in ko sem se res počutila pripravljeno, sem zanosila.

Ne pozabite drage dame, da se je nekaterim pač iz raznoraznih razlogov, tudi nosečnost ‘zgodi’ ali jih ‘preseneti’, potem so tu tudi take, (žal), ki imajo razne zdravstvene težave, pa tudi take, ki podležejo pritiskom okolice, sosedov, žlahte in kar štancajo otroke, ker se pač ‘tako spodobi’.

Tko da metat vse v isti koš, je brez veze, vsaka med nami ima samo svojo zgodbo, ki je sigurno v nekem pogledu drugačna.

… poznega rojevanja je pa ta, da če pri 42 rodiš, bodo tvoji otroci naprimer pri 35-tih, ko se bodo oni šli familijo, imeli 77 let stare starše in jim ne bo treba dolgo čakat, da škripnete in ”poverbajo” vašo bajto, ane ?! Evo, v tem je pa velik plus :))).

Taprvega sem imela pri 24 letih….kaj pa vem….vse je šlo normal skozi…sej te vržejo otroc kdaj pa kdaj iz tira…sam je šlo bolj na easy….ta drugo pri 39…..v bistvu smo si vsi trije še želeli,da bi bili štirje….hvalabogu,da imam takšnega najstnika doma….men bi se drgač sfuzlal.Sej kot dojenček je bla punči vse O.K. ….tepl smo se doma,kdo jo bo previl….zdej pa punči je razvajena…do onemoglosti….trije odrasli jo razvajamo….če bi mela….splet okoliščin je bil pač tak…..nikakor nisem mogla zanositi prej….bi dosti raje to našo punčaro imela vsaj enih 7 let prej……izkušnje mi to govorijo….preveč si utrujen…..čeprav si bolj miroljuben….sam ti pa vzame energijo.

Razmišljam, kot je že ena lepo napisala, da ima večina otroke, da ne bodo čudni ali nenormalni, potem pa komaj čakajo, da lahko spet uživajo. Torej je otrok zanje breme. Podobno mislim včasih tudi jaz, zato ga nimam, sem pa imela po 37 letu zelo resnega partnerja, ki si ga je zelo želel, pa se nisem zmogla odločiti, sem se bala prevelike obveznosti in možnosti komplikacij. danes mi ni prav nič žal, saj še službo komaj zmorem plus vse obveze doma, službe so težke, temu dodaj malega otroka in dobiš izčrpano babnico srednjih let.

A to, da pišejo, da uživajo Z otrokom, si pa nalašč spregledala?

In je čisto človeško, da je lažje uživati z malo večjim otrokom kot z majhnim, ki zna samo lulat, kakat, podirat kupčke, jest in jokat.
Seveda to s samimi leti nima nič skupnega, je pa lažje prenašat, ko je telo še mlado. Čisto mogoče pa seveda tudi za starejše. Žal pa je moja prijateljica pri 44 skoraj izkrvavela na porodni mizi. Najbrž zato, ker je rojevala v najlepših letih?

Kako neokusno, res.

Ne, ne hvala 😉

Ker želim pri 50+ uživati s svojim možem v svobodi in uživati tudi v spolnosti in vsem ostalem, kar sva počela kot mlada zaljubljenca sama še vsaj nadaljnih 15 let, ko bodo najini ptički že iz gnezda, ker želim imeti še kaj koristi od svojega telesa, da ne bo popolnoma izrabljeno in iztrošeno- sem mnenja tudi na podlagi lastnih izkušenj, da sta nosečnost in porod velik stres in obremenitev za ženski organizem, strinjam se tudi z izjavami predhodnic, da nebi bila rada “stara mama” svojim še ne najstniškim otrokom, da bi svojim otrokom rada prihranila v šoli tudi ugibanja sovrstnikov v njegovih občutljivih letih, če sem njihova “stara mama”, kar zna biti dostikrat boleče, da jih v menopavzi nebi preveč obremenjevala zaradi navala hormonov in drugačnega počutja, kot pri 30-ih, ker sem pri 30-ih do 40-ih še v dobri kondiciji za sklanjanje in obremenjevanje hrbtenice….. Žal je ženski organizem v vrhuncu plodnosti do 35-ega leta, potem pa zadeve zamirajo, organizem se pripravlja na tretje življensko obdobje – narava že ve, zakaj…..

Lepo…hvala ker si podelila svojo živejlnsko izkušnjo!

bojim ničesar, ampak ni fer do otroka, jaz bi bila stara recimo 50 let, otrok pa 10 … lepo te prosim no, da ne omenjam on 20, jaz pa 60, stara mama, namesto mamica vsa fit in v najlepših letih. Otrok te potrebuje, celega, ne pa dedija in babi!!! Torej otroke imet prej. Druga plat pa je rojevanje po 40, že medicina to odsvetuje, zakaj že, pa si beri sama, veliko je tega napisanega!!!

Poglej tako je. Tudi jaz se počutim enkratno. Sem dosti bolj zrela, gledam na različne situacije dosti bolj realno…..

Jaz sem rodila pri 22 in imam doma polnoletnega otroka. Sama sem se zaradi spleta okoliščin odločila, da bom ostala pri enem. Imam zelo rada otroke, jih tudi rada komu čuvam, na morju sva z možem kot varuški….Se otročki kar lepijo na naju. Midva uživava, njihovi starši so pa prosti.

Jaz se ne bojim imeti še enega ali dva.Še najmanj se počutim staro. Ampak sem se odločila, da ne bom. In zakaj potem takšno bedno vprašanje. Če se bojimo, oziroma če se počutimo stare? Nimaš razčiščenih pojmov.
Vsak dela kakor čuti. In to je to. Odločitev je moja in tudi razlogi so moji. Pa ni bila pri meni nosečnost naporna, niti porod, niti naš malček ni bil naporen. A sem se kljub vsemu odločila, da ne bom imela več otrok. Je to tako težko razumeti. Se moram pred kom zagovarjati?? Pa dajte no.

In resnično ne razumem od kje ideje kdaj naj bi ena ženska rodila. Vsaka se odloči po svoje in seveda na podlagi dobrega partnerstva, Vsako posploševanje je odveč.

Je pa tako. Berem mon in tukaj ste ženske različnih starosti. In glede na prebrano bi včasih rekla, da sem v klubu najstnic, ne pa enih odraslih žensk. Torej?
Morda katere ne samo po videzu označujejo za deset let mlajše- morda je tudi razmišljanje takšno; nezrelo…….[/quote]

Sem že razjasnila, zakaj vprašanje – ker matere večinoma kot razlog navajajo napornost.
Tudi jaz namreč ne razumem, odkod ideje, kdaj naj bi neka ženska rodila, zato pa sprašujem. Ker spodnja tema je polna idej o tem, do kdaj je še “primerno” in od kdaj dalje ne. IN me zanimajo razlogi za mnenja “do takrat primerno”.
Praviš, če se moraš pred kom zagovarjati. Pred mano sigurno ne. Se pa jaz pri skoraj 40-ih počutim skoraj kot da se moram zagovarjati, ker sem spet noseča, to pa ja. Glede na splošna mnenja lahko vidiš, da je to precej sporno, bolj kot tvoja odločitev, da otrok ne boš več imela.

Tega o nezrelosti ne bom komentirala, ker me niti ne poznaš in več pove o komentatorju kot o meni.[/quote]
Odgovarjala sem tebi, zato sem citirala tvoj post. Ne vzeti to kot grajo. Tudi sama samo razmišljam; na splošno.

Sicer pa kot si lahko opazila obstajajo tukaj na monu neka pravila in prav tako v naši okolici. Razmišljanje slovenceljsko….kdaj naj ženska rodi, koliko naj bi imeli otrok, kakšen familjarni avto mora bit, pa kakšnega psa pri bajti, pa kakšna naj bo slovenceljska hiša, pa vrt…..
Mislim bedno do konca. Saj si sama ugotovila.
A sploh znajo ljudje živet, sprejemat kaj jim življenje ponuja. Tale ihta, tempo, pa favšija….

Vsak naj živi po svoje. Vsaj tisti del v življenju, ki si ga lahko izbiramo sami. Imamo pravila in predpise: torej čez cesto grem pri zeleni, v trgovini se postavim v vrsto, za vožjo avta potrebujem vozniško, v službo ne zamujam…..to so pravila, ki jih ne bom naštevala dalje. Vse ostalo je moja odločitev in jaz sem tista, ki živim svoje življenje.
In če ena ženska rodi pri 40+. Pa naj. Če se dobro počuti, če se je tako odločila, če je bil splet okoliščin takšen, zakaj pa ne. Kaj sem pa jaz, da se bom zgražala in pametovala?

Mislim, da sva obe dovolj stari (mimogrede tudi jaz zgledam mlajša, da te potolažim), da se zavedava obe, da je vsaka odločitev odvisna od posameznika, njegovih sposobnosti in okoliščin.

Jaz sem mama; to je najlepše poslanstvo v mojem življenju. Nekoč bom babica, tudi to bom sprejela z največjim veseljem. Sedaj v tem obdobju žanjem sadove vzgoje. Hkrati spoznavam še druge radosti in izkušnje v življenju. Živim.

In mimogrede; nič ni narobe, da na glas razmišljaš, se sprašuješ in celo vprašaš tukaj na monu. Sedaj si brala odgovore in ti je lahko marsikaj jasno. Kaj si misliš ob vseh komentarjih. Hehe. Saj ne rabiš povedati na glas.
Lepo pozdravljena

Če jih do 40. ne bi imela, bi se počutila še dovolj mlado za otroke ( se počutim ).

Ampak jih že imam in jih ne bi več imela. Prvega sem imela pri 27, zadnjega pri 32 in se je že čutila razlika, manj potrpežljiva sem, ne ljubi se mi več toliko ipd.

Sem že razjasnila, zakaj vprašanje – ker matere večinoma kot razlog navajajo napornost.
Tudi jaz namreč ne razumem, odkod ideje, kdaj naj bi neka ženska rodila, zato pa sprašujem. Ker spodnja tema je polna idej o tem, do kdaj je še “primerno” in od kdaj dalje ne. IN me zanimajo razlogi za mnenja “do takrat primerno”.
Praviš, če se moraš pred kom zagovarjati. Pred mano sigurno ne. Se pa jaz pri skoraj 40-ih počutim skoraj kot da se moram zagovarjati, ker sem spet noseča, to pa ja. Glede na splošna mnenja lahko vidiš, da je to precej sporno, bolj kot tvoja odločitev, da otrok ne boš več imela.

Tega o nezrelosti ne bom komentirala, ker me niti ne poznaš in več pove o komentatorju kot o meni.[/quote]
Odgovarjala sem tebi, zato sem citirala tvoj post. Ne vzeti to kot grajo. Tudi sama samo razmišljam; na splošno.

Sicer pa kot si lahko opazila obstajajo tukaj na monu neka pravila in prav tako v naši okolici. Razmišljanje slovenceljsko….kdaj naj ženska rodi, koliko naj bi imeli otrok, kakšen familjarni avto mora bit, pa kakšnega psa pri bajti, pa kakšna naj bo slovenceljska hiša, pa vrt…..
Mislim bedno do konca. Saj si sama ugotovila.
A sploh znajo ljudje živet, sprejemat kaj jim življenje ponuja. Tale ihta, tempo, pa favšija….

Vsak naj živi po svoje. Vsaj tisti del v življenju, ki si ga lahko izbiramo sami. Imamo pravila in predpise: torej čez cesto grem pri zeleni, v trgovini se postavim v vrsto, za vožjo avta potrebujem vozniško, v službo ne zamujam…..to so pravila, ki jih ne bom naštevala dalje. Vse ostalo je moja odločitev in jaz sem tista, ki živim svoje življenje.
In če ena ženska rodi pri 40+. Pa naj. Če se dobro počuti, če se je tako odločila, če je bil splet okoliščin takšen, zakaj pa ne. Kaj sem pa jaz, da se bom zgražala in pametovala?

Mislim, da sva obe dovolj stari (mimogrede tudi jaz zgledam mlajša, da te potolažim), da se zavedava obe, da je vsaka odločitev odvisna od posameznika, njegovih sposobnosti in okoliščin.

Jaz sem mama; to je najlepše poslanstvo v mojem življenju. Nekoč bom babica, tudi to bom sprejela z največjim veseljem. Sedaj v tem obdobju žanjem sadove vzgoje. Hkrati spoznavam še druge radosti in izkušnje v življenju. Živim.

In mimogrede; nič ni narobe, da na glas razmišljaš, se sprašuješ in celo vprašaš tukaj na monu. Sedaj si brala odgovore in ti je lahko marsikaj jasno. Kaj si misliš ob vseh komentarjih. Hehe. Saj ne rabiš povedati na glas.
Lepo pozdravljena[/quote]

Ja, saj se v glavnem strinjava. Kaj si mislim, hja. Lahko povem na glas, zakaj pa ne.

Kot prvo, vsekakor ne obsojam nobene, ne tistih, ki imajo predstavo o primernosti do x let, ne ostalih, ker kot praviš, moje življenje moja odločitev, poleg tega ni vse v življenju matematično, da bi se izšlo, kot planiramo, če planiramo – pogosto gre življenje svojo pot, medtem ko mi planiramo 😀 Ali kako je že rekel John Lennon.

Kot drugo pa vedno bolj ugotavljam, da se vsaj meni nikoli ali skoraj nikoli v življenju ni izšlo tako, kot je družba pričakovala 😀 In sem dokaj zgodaj začela razmišljat s svojo glavo, nosit posledice svojih odločitev sama in zanje prevzemat polno odgovornost, pa ne iskat izgovorov in ne bit fovš drugim, ker delajo ali imajo to in to ob tem in tem času.

Kot tretje, če mi v življenju ne gre vse tako, kot gre večini, si raje poiščem zglede drugje. Recimo glede teh menda iztrošenih 60-letnikov, pa pismo, ne vem no, meni vedno na pamet pade Mick Jagger in ne en, ki pri teh letih res že zgleda in se tudi počuti deda :))) V okolici imam še nekaj manj znanih zgledov, ki so podobni maherji, pa se raje po njih zgledujem.

Kot četrto, nova mi je pa ugotovitev, da nekatere povezujejo otroke s konceptom “frej bit” ali “privezan bit”. To mi je pa res novo, doslej še nikoli nisem v takih kategorijah razmišljala, pa prisežem, da pri živahnih nespečih dvojčkih dolgo ni bilo prav na izi.Ampak mi na pamet ni padlo, da sem kam privezana, sta me tako pomladila, da je kaj. Nisem razmišljala, koliko sem zaspana in izčrpana, ampak da kako je fino, ker se po dolgih letih spet lahko igram v peskovniku in zajaham konja na vrtiljaku 😀

Na misel mi je prišlo tudi to, da sem, tako kot so nekatere druge srečne, da so imele otroka mlade, sama srečna, ker sem do prihoda otrok res dozorela in ker sva z možem res imela možnost veliko doživet pred njimi – morda zato nimam take potrebe po “biti frej”, sem bila dolgo dolgo “frej” oz. imela ves čas na svetu le zase, pa tega zdaj ne pogrešam več.

Pa na misel mi je prišlo tudi to glede najstnikov potem v kasnejših letih – sama sem porabila mnogo let, da sem dodobra razmislila o mnogih življenjskih vprašanjih, ki so jih ravno najstniki polni, in prišla do lastnih odgovorov; tistih, ki mi jih je družba trpala v glavo, nisem sprejela na prvo žogo. Zato se nekako ne bojim, da najstnikov ne bi znala “krotit” ali kako temu rečete, ker z njimi se že zdaj precej družim in moram reči, da so mi zelo zelo simpatična bitja, tudi če so kdaj malo “ponoreli” 😀 Zgleda, da tudi jaz njim nisem neka stara baba, ker radi prihajajo na čvek. Glede na to, da sem bila vedno malo odbita, tako kot oni, se teh let nekako ne bojim 😀

No to je to, na dolgo 😀

Hvala za vs eodogvore in lep pozdrav.

Čist isto.

Od Matere Narave, ki je ženskam v nekem določenem starostnem obdobju omogočila plodnost, prej in potem pa ne.

Lahko pljuvate po grdi, grdi družbi, ki ustvarja kalupe, ampak biološka dejstva so pa jasna. Nosečnost po 40 letu je veliko tveganje tako za mamo, kot za otroka.

Od Matere Narave, ki je ženskam v nekem določenem starostnem obdobju omogočila plodnost, prej in potem pa ne.

Lahko pljuvate po grdi, grdi družbi, ki ustvarja kalupe, ampak biološka dejstva so pa jasna. Nosečnost po 40 letu je veliko tveganje tako za mamo, kot za otroka.[/quote]

No, Mati Narava je ženskam omogočila plodnost do mene.

Tveganje je morda res večje, moja poanta pa je, da niso vsa telesa pri 40 tudi res enako stara. Kar malo glej tale forum, ene se počutijo čisto zmozgane od povsem navadnih življenjskih opravil,kot je vzgoja, ene lahko hkrati vzgajajo, delajo doktorat in plezajo po hribih. Kaj je torej ta famozna številka 40? Za ene groza, za druge šele začetek. Kdor dela jogo, tajči ali kaj podobnega, ve, da je telo lahko še dolgo v starost prožno in gibko. Malo poglej po netu kakšnega mojstra pri 70, ni takih mladeničev v 20-ih in 30-ih pri nas, ki bi zmogli njegove gibe. Kdor se zasedi, je pa puklast in ves betežen, Kromosomi slednjega se seveda starajo hitreje.

Današnja 40 tudi ni več enaka 40 pred 100 leti, ko so bili ljudje pri 50 dejansko že starci in pri 60 umirali.

SPrašujem se zakaj iz večine postov veje prepričanje, da so otroci breme in napor?
SPloh mi ni jasno zakaj jih potem imate, če samo jamrate.

Od Matere Narave, ki je ženskam v nekem določenem starostnem obdobju omogočila plodnost, prej in potem pa ne.

Lahko pljuvate po grdi, grdi družbi, ki ustvarja kalupe, ampak biološka dejstva so pa jasna. Nosečnost po 40 letu je veliko tveganje tako za mamo, kot za otroka.[/quote]
leelee….malček si kiksnila tole citiranje. Namreč to niso moje besede.

Sicer pa kar se tiče “Matere Narave” imaš prav. In torej tudi drži,da Mati Narava omogoča, da so ženske plodne tudi po 40+.

Meniš, da gre za tveganje po 40 letu. To je rečeno na splošno. Nosečnost je lahko tvegana že pri 20. Sem se pogovarjala z ginekologinjo kar tako iz ženske radovednosti. In tudi ona je mnenja, da je vse odvisno od posameznice in niso ravno leta tista, ki postavljajo mejo. Če se ženska dobro počuti, je zdrava in fit kot pravi frkolinka v uvodnem postu potem je tudi telo pripravljeno na stanje nosečnosti…i
Kar se pa same vzgoje otrok tiče ali “napora” kot je omenila marsikatera pa je težko napovedati vnaprej. Kje piše da je ena ženska srednjih let manj prilagodljiva kot 25 letnica. Nikjer. Spet je odvisno od vsakega posameznika.

Ne mislim pametovati. Še zmeraj pravim, da vsaka zase ve najbolje. Zakaj se pa nekdo odloči za samo enega ali pa druga spet za četico otrok so pa različni razlogi. O tem ne mislim razpravljati.

Mimogrede naj omenim. Moja babica je imela 12 otrok. Vzgojila in vzgajala še dva tuja in na koncu tudi prevzela vlogo mame zame. Bilo je točno 30 let razlike med nama.Nisem bila za nič prikrajšana. In mirne duše lahko rečem, da je imela dovolj energije še pri 80 letih.
Vendar to je volja do življenja, veselja do dela. Ona je bila pač takšna. Vedno sem jo spoštovala. Ampak to je bila ona. In tudi njeno življenje ni merilo do kdaj roditi, do kdaj vzgajati, do kdaj delati. Vse je odvisno od posameznika (ponavljam se kot lajna).

In ko poslušam danes v službi sodelavke, slišim samo jamranje in stokanje. Pa so to mlajše in srednjih let. Pa spet razmišljam. To so sodelavke, to je njihovo življenje.

Jaz živim po svoje. To so moje odločitve in to je bistvo vsega.
Zakaj, če bi, to ni prav, to je neumno…….pa so le razlogi, da lahko debatiramo, kritiziramo….

Lp