Koliko staršev vzgaja šoli prijaznega otroka?
Vem, da ima šola posebno rubriko pa se mi vendarle zdi, da bi lahko to zadevo podebatirali tukaj, ker se mi vseeno zdi to področje vzgoje.
Zanima me, kako vi starši doma izražate svoj odnos do šole-lahko rečem drugega doma svojih otrok. Ker zadnje čase ne morem verjeti kaj se to po šolah dogaja in kako dobesedno pljuvajo po šoli, ki pa jim v večini primerov želi samo dobro. Verjamem, da se krivice dogajajo na obeh straneh ampak v večini mislim, da se za ta poklic odločajo takšni ljudje. ki imajo za to delo posluh.
Nekaj primerov:
-učenec 3. razreda se med šolskim delom sprehaja po razredu, učiteljica ga opozori, verjetno z privzdignjenim glasom; drugi dan pride stariš v šolo in žaljivo napade učiteljico, da si je to dovolila, ker je bil otrok zaradi tega doma žalosten— tako se učenec še naprej sprehaja po razredu in moti delo ostalih, ki bi se radi učili
-tekmovanje na višji stopnji: trije učitelji v komisiji, dva stojita eden sedi; pritožba staršev-njihov otrok je slabo pisal tekmovenje, ker je eden od učiteljev sedel
Torej kje so tukaj meje dobre prakse. Kdaj je recimo čas, da otroku privzgojimo, da je šola 1 ustanova v njihovem življenju, kjer se učimo sobivanja z drugimi. In zakaj veliko staršev po OŠ pljuva pred srednjo šolo se pa klanja? Zakaj je učiteljica v sedmem razredu tista Monika v srednji šoli pa gospa profesor.
Sama nisem ne eno ne drugo. Imam otroke, ki jih imam rada. Me pa moti nered v šoli za katerega smo po moje v eni zdravi meri krivi tudi mi starši.
Imam pač željo , da bi se vsi otroci v šoli počutili enako dobro, in da bi se tudi starši včasih zamislili nad dejanji svojih otrok; učitelji se potem tako morajo pred inšpekcijo.
Lp
Menim, da bi najprej morali vzgojiti šolo prijazno otrokom. Šolo, ki kot vzgojna in izobraževalna institucija v prvi vrsti najprej SAMA spoštuje otroke, njih individum itn., ki spoštljivo obravnava prav vsakega posameznika. Šele potem bi si sama po sebi, kot nekaj najbolj naravnega in normalnega, če hočeš, šola zagotovila spoštovanje otrok in staršev. In to brez posebnega truda ali “posebne” domače lekcije…
Učenci in starši se čedalje bolj zavedajo svojih pravic in jih hočejo tudi uveljavljati, dolžnosti so postavljene bolj na drugo mesto. Otrokom je res dovoljeno zelo veliko, če ne celo preveč, učitelji pa imajo zvezane roke, če starši svojega otroka ne morejo ali nočejo prijeti v roke (v stilu: moj že ne bi nikoli naredil kaj takega). Potem je tu še tipično slovenski sindrom zanikanja krivde ali napake: ko kaj naredimo narobe, namesto da bi to priznali, se skušali opravičiti in popraviti škodo, krivdo prevalimo na drugega (to počnemo tudi v vsakdanjem življenju, spomnite se samo na prometne nesreče). Otrok se je trudil (recimo, da se je), a ni dosegel toliko, kot so bili upali starši, ergo, kriv je sedeči učitelj. Otrok zagotovo ne, saj se je vendar potrudil. In tako naprej.
Vzgajamo otroke, ki vse smejo in jim po drugi strani nič ni treba.
In otroke, ki so tako tesno zaviti v vatko pod mamino perutjo, da prvič, ko stopijo izpod nje (kar je nemalokrat šele v šoli) izkušajo vso svobodo, ki jo imajo in je do takrat niso poznali.
Potem pa so v šoli otroci, ki “doma niso taki” – jasno, saj doma še mrdnit ne smejo. Pa otroci, ki vedo, da ne glede na to, kakšno piz….. bo naredil ve, da bo od nekod prihrumela mama ali ata in “naredila red” – jasno pri drugih, ne pri njem.
In žal je takih vedno več.
Anonimuss,
od kd pa tebi ideja, da je šola neprijazna otrokom? To lahko trdijo le tisti, ki se v otroka niso sposobni vživeti. Večina otrok se v šoli prav fino počuti, celo bolje kot doma. Ampak otroci hitro ugotovijo, kaj morajo doma povedati in česa ne, da bodo starše zmanipulirali. Včasih ne marajo šole zaradi sošolcev tistih iz drugega odstavka.
Otroku, ki so ga starši vzgojili v popolnega egoista in individualista, pa v šoli ni mogoče olepšati življenja. Tak otrok bo tudi sošolcem povzročal glavobole, da o učitelji/ca/h ne govorimo.
Še o obremenjenosti otrok v šoli.
Iz učnih načrtov se je zmetalo že toliko snovi, da bi OŠ uspešno končali tudi tisti, ki so jo pred leti morali zapustiti v 6. razredu. Pa še kar naprej so naša deca preobremenjena. Moji pa kljub temu najdejo čas še za miljon drugih stvari in se mi zdi, da kar naprej premalo delajo za ocene.
Skratka – vse je odvisno od staršev, tudi zadovoljstvo s šolo.
Sem ena tistih,ki o današnjem šolstvu nima najboljšega mnenja.Mogoče imamo samo smolo in smo se pojavili na “napačni šoli” ali pa je preprosto povsod tako.Imam dva fanta:4/8 in 1/9 letke.S starejšim smo imeli v šoli non-stop probleme,čeprav je deček bister,vedoželjen,deloven in komunikativen.V štirih letih letih so se zvrstile štiri učiteljice in za vse štiri je bil oz.je še moteč,ker je veliko spraševal in se hotel pogovarjati.Nobena ga ni znala ai hotela motivirati oz.zaposliti na njemu primeren način.Zadeva se je končala z neskončno dolgimi pogovori med sinom in mano in ker niso obrodila sadov sem mu bila prisiljena zabičati in zahtevati od njega,da naj bo v šoli TIHO!Zdaj ko je že večji razume,da učiteljici ni dobro utrujati,da zaradi sodelovanja pri pouku ni pohvaljen,ampak grajan je lažje.Tako so naši vrli pedagogi naredili iz njega nekoga,ki je pokapiral,da v sivem povprečju dobro skozi hodiš.Ocene ima sicer še vedno zelo dobre,ampak kot osebnost je pa v toku šolanja doživel veliko negativnih sprememb,kar me boli.
Naš devetletkar je pa drugo poglavje:rad hodi v šolo.In ker je popolno nasprotje starejšega je za učiteljici idealen:naredi tisti in toliko kot mu naročijo,nič ne sprašuje,sledi navodilom,skratka pefrect…
Ne zagovarjem nediscipline in lenobe otrok,niti vmešavanja staršev v šolsko delo za vsako figo,še najmaj pa zagovarjam nestrokovno in povprečno delo pedagogov v stilu “da prođe vreme”.Današnja šola pospešeno proizvaja horde povprečnežev,zato ker so tisti,ki izstopajo v razredu moteči,učitelji pa neusposobljeni,kako tako mularijo motivirati…Šola enostavno ne da dovolj:ne znanja,ne splošne izobrazbe in kulture.
Mislim pa tudi,da če smo starši dobrodošli v šoli,ko jo je potrebno okrasiti ali kaj podobnega,potem je prav,da smo dobrodošli in poslušani tudi ko nismo prav zelo prijazni…voditi bi nas morali isti vzgibi tako starše kot učitelje,vsi bi morali težiti k temu,da bo naša mladina imela potencial za življenje,saj bomo vendar na starost vsi gledali,kako nam je poratalo.Ja pljuvam po šoli…
in to zato,ker prelaga name odgovornost za tisto,kar njenu pedagogi ne morejo,nočejo ali neznajo!
:-))))))
Super napisano, Bacilka.
Sama učim v devetletki, v prvi triadi (no zdajle ne, sem na porodniški). uGOTAVLJAM NASLEDNJE;
Vse preveč je staršev, ki doma ne vzpostavljajo reda, ne postavljajo pravil, otrok sme kar hoče. Nasprotno pa svoje potrebe po “avtoriteti” ti starši potem zadovoljujejo v šoli, ko delajo red pri učiteljih. Jasno, saj vendar njihovega otroka učitelji verbalno in psihično nadlegujemo, ko na primer zahtevamo mir v jedilnici (si privoščimo, kaj?), ko pričakujemo, da ne tepejo in žalijo sošolcev…. Disciplina je pogoj svobode. Tvoje (ali otrokove) pravice in svoboščine so omejene s pravicami drugih otrok v skupini. Taki starši (in vse več jih je) težko razumejo, da ni njihov otrok ubožček in nadlegovan, če mora sedeti za mizo, ko je čas za pisanje naloge, da je veliko bolj nadlegovan njegov sošolec, ki zaradi njegovega razgrajanja ne more v miru delati.
Vzgajajte svoje otroke, postavite jim meje, ker to nujno potrebuje za zdrav razvoj. Kar se tiče pljuvanja po šoli, pa le tole; verjamem in vem, da je veliko učiteljev, ki to ne bi smeli biti. Ki so tečni, zafrustrirani itd… Ampak preden učitelja svojega otroka označite za takega, mu dajte možnost, povejte kar vas muči, zadeve so redko črno-bele. Predvsem pa NIKOLI ne pljuvajte čez učitelje vpričo svojih otrok. S tem mu delate medvedjo uslugo.
lp Andreja
Tudi sama imam zelo mešane občutke ob današnji šoli. Sama sem bila lani, ko je šel naš najstarejši v šolo najbolj presenečena nad tem, da so šolo spremenili v nekaj, kjer otrok lahko reče NE BOM, NOČEM, pa se mu učiteljice lepo nasmehnejo in rečejo, ja če nočeš narediti (naloge recimo), pa nič. In mu ni treba, lahko vstane od pouka in se gre igrat v igralni kotiček. Sama sem načelno proti uvajanju prvega razreda tako zgodaj, ker vsaj zame šola pomeni prva stopnja k nečemu, kar MORAŠ, čemur se ne moreš izogniti. Je sicer pametno in koristno zate, ampak takrat tega še ne veš in ker si mali pokovec, ti morajo starši in učitelji to nekako spraviti v glavo. Sam pojem šole se je s tem, ko JIM NI TREBA, za moje pojme izrodil. Samega sistema šole tako tudi večina prvošolčkov ni dojela in vsaj naš pametjakovič je kaj hitro pokapiral, da če ne želi, mu ni treba in zaradi tega smo imeli kar konkretne težave. Za vsako stvar, ki bi jo moral narediti, se je izmuznil, da ne bi, pa mu ni bilo treba. V šoli so mi razlagali, da je še igriv (kar se mi za to starost zdi popolnoma normalno), sama pa sem doma ugotovila, da je nekaj hudo narobe. Ko sem po doooooolgem pogovoru z učiteljico ugotovila, kje ga biksajo, sem ji (mogoče tudi nekoliko neprimerno) povedala, da tega ne odobravam in da če se že grejo šolo, naj to tudi bo šola. Kakšna popotnica za življenje pa je, če lahko 6-letnik s podporo starejšega non-stop pase lenobo oziroma se igra medtem, ko se drugi učijo? Do konca šolskega leta smo mu komaj uspeli dopovedati, kaj ŠOLA predstavlja. Zahtevala pa sem tudi od učiteljice, da NE SME oditi v igralni kotiček, dokler naloge, ki jo dela cel razred, ne naredi tudi on. Drugo vprašanje, ki se je ob mučnem pogovoru pojavilo, pa je bilo tudi to, zakaj se sinu nečesa ne da reševati. Pri vsem skupaj je potrebna tudi dobra motivacija za vse skupaj. Kako zmotivirati 6-letnike? Oh, večina staršev to obvlada, pedagogi bi pa sploh morali. Če ne, se morajo pa zamisliti nad sabo.
Danes – leto po tem mulo blesti, ampak če bi ga lani pustili, da bi delal “po svoji volji”, bi bile danes z njim kar konkretne težave. Kdo je tukaj kriv za nastalo situacijo? V šoli so mu do trenutka, ko sem začela aktivno reševati nastalo škodo, konkretno uničili vse delovne navade, ki smo jih gradili od rojstva.
Ja, krivda je vedno na obeh straneh! Jaz sem bila konkretno huda predvsem na učiteljice. Eno je igrivost, drugo je lenoba! Prvo moramo spodbujati in negovati, dokler se da, drugega pa nikakor podpirati, sicer lahko povzročimo nepopravljivo škodo, ki bo otroka in njegovo okolico tepla vse življenje.
LPM
po moje je še vedno v veliki meri počutje v šoli odvisno od posameznaga učitelja … lahko je šola oh in sploh dobra .. pa so metode enega samega učitleja neprimerne in je že dovol, da se staršem učencev, ki jih pač uči ta učitelj, zdi … da je učni sistem neprimeren … da so otroci bogi in se sploh dogaja tiranija po vseh šolah …
jaz zase lahko rečem da sem kar stroga mama … miškotu sicer veliko pustim … ima ogromno svobode na mnogih področjih … ampak od določenih zadev pa ne odstopam .. te zadeve se predvsem dotikajo nas, ki živimo skupaj in nasplošno ljudi (brez zmerljivk, grdega vedenja, spoštovanje …) in pa njega samega … (higijena, določena samostojnost, odnos do ljudi, predmetov, živali..)
Lahko rečem da si mali pred mano upa veliko in še več (kar mi daje misliti da se me ravno ne boji:) … v družbi pa se nekako drži ‘družbenih pravil’ … spoštuje avtoriteto … kar učitelji so! .. in tako je prav… posluša in naredi tisto kar se od njega zahteva … po moji logiki je 6-letnik pač zrel da dela tisto in tako … kot zahteva učni program .. drugo pa je popoldan … ko je že sit vsega in zmatran .. in mu prav nič ne ‘zamerim’ .. da ima kak izbruh jeze in nesramnosti 🙂
pred časom je bila ena anketa … so spraševali devetletkarje o učnem programu … o teži šolskih torb … o učiteljih …
vsi so bili zadovoljni .. nič niso kritizirali in vsem se je vse zdelo normalno.
Nasprotno pa so starši teh istih otrok pokritizirali vse povprek … od ministra, do sistema, do učiteljev … res vzpodbudno ja!
predvsem se moramo zavedat da otroci poznajo šolo tako kot je … oni ne vejo v kakšno šolo smo hodili mi … njihovi starši … sprejmejo jo pač tako, ker drugačne ni.
res da je naš šele v prvem razredu devetletke … ampak vseeno do zdaj nimam ene slabe besede o šoli … mali je absolutno navdušen … to pa itak največ šteje.
na prvem roditeljskem sestanku je ravnateljica tudi povedala vsem nam staršem … vse tri učiteljice/vzgojiteljice so bile prisotne … da imajo pač vsi učitelji naročeno, da se v razredih vzdržuje red … če ima kak starš kaj proti oziroma na tem področju kaj za povedat … naj pove … vsi smo se strinjali … da je tako edino prav … da pač poskuse nereda in nespoštovanja šole zatrejo že takoj … v kali … naj učenci spoznajo da pač šola ni kraj za divjanje … naj imajo spoštovanje do učiteljev, sošolcev in ustanove…
vsi učenci so zelo lušni … razposajeni … niti en ne kaže znake nasilja in nediscipline … to mi je res ful všeč na naši šoli … je pa zeloooo majhna vaška šolica :)))
kar se pa tiče brihtnih in malo manj brihtnih otrok … spet je vse odvisno od učitelja … kako zna otroke zmotivirat … tabrihtnim naložiti malo več ali bol zahtevnih nalog … in kako manj brihtne vklopiti v sredino … da bi se njihovo znanje in dohajanje/dojemanje snovi izboljševalo … tu ne sistem, ne šola, še najmanj pa država … nimajo nič.
B.
Mojemu sinu manjka še kar nekaj let do vstopa v šolo, vendar se strinjam s tabo, BoNaRo. In to zato, ker je še ne tako dolgo nazaj tudi moja sestra hodila v OŠ in je po karakterju zelo podobna tvojemu starejšemu sinu. In ker se razredničarki na nižji stopnji ni dalo ukvarjati z njo, jo je hotela “zatolčt”. Sestra pa je po naravi zelo pravična, vsaka krivica (tudi, če se zgodi drugemu) jo boli, hkrati pa vedno pove tisto, kar si misli. In zaradi tega je zelooo slabo vozila, ker je postala grešni kozel. Sicer je imela ocene dobre, ampak neprestane živčne vojne, pa starše so kar naprej klicali v šolo,… Tudi kasneje na razredni stopnji se je našlo par takih učiteljskih cvetk, z nekaterimi pa se je super razumela. Doma smo ji neštetokrat rekli, da je velikokrat boljše biti tiho in si misliti svoje, ker si drugače nakoplješ same probleme. Pa še vsi učitelji skupaj držijo…. Žalostno.
Še bolj žalostno pa je to, da se za pedagoški poklic odločajo ljudje, ki zanj niso sposobni in ki jim grejo otroci na živce. Za sprejem na Pedagoško fakulteto pač ni potrebno veliko število točk in tako se tja vpiše tudi veliko takih, ki drugje niso bili sprejeti.
Mislim, da bi za sprejem na tovrstne fakultete obvezno morali uvesti psihološke teste.
Moj sin hodi v 8. razred in vam lahko povem, da sem včasih prav presenečena, kaj si otroci v šoli vse upajo…. Včasih niti pomisliti nisi upal, da bi kaj učitelju nazaj govoril; zdaj pa, se mi zdi, da imajo otroci v šoli preveč svobode govora in obnašanja.
Otroci v šoli zelo dobro in poznajo svoje pravice, žal pa dolžnosti ne….
Svojega sina primerno vzgajam, zato sem toliko bolj presenečena, da si v šoli dovoli , to kar si doma niti pod razno ne upa…
učiteljem je s prejšnjo šolsko oblastjo avtoriteta padla, imajo zvezane roke in nevzgojene barabe, po navadi mamine ljubčke, ne smejo ustrezno kaznovati. še bu jim ne smejo rečt, da ne bodo spljuvani.
kar je težka svinjarija, če mene vprašate.
mularija se ne zna obnašati in se zeza iz teh ubogih ljudi, ki bi jih radi nekaj naučili.
bedast je mislit, da mora biti najprej šola spoštljiva do otrok, najprej naj starši mulcem doma dopovedo, da šola ni štala in da ne smejo in ne morejo tam počet vsega, kar si zmislejo. včasih bi človk kake starše čez koleno vrgel pa jih sam tolkel, tolk podpirajo svoje ljube barabe, da te mine.
jaz imam jasna pravila obnašanja, otrok se mora držat moralnih norm, če pa zaškriple, pa problem osvetlim z obeh strani.
največji problem so pa starši, ki se z mulci nč ne ukvarjajo, pa mu zmečejo v rit vse, kar hoče. pol bi pa ti bli radi pametni.
ma, kaj to sploh pomeni “šoli prijazen otrok”? zveni nekoliko absurdno!
se mi zdi podobno, kot “staršem prijazen otrok”
bolj ključno se mi zdi, da vzgajamo “sebi prijazne otroke”, pa naravi, zemlji, ostalim bitjem prijazne otroke. a hkrati otroke, ki ne dovolijo, da se gre mino/čez/po njih, ki znajo reči ne, ki ne prisegajo na brezpogojne avtoritete,…
Še vedno, navkljub nestrinjanju mnogih, vztrajam na tem, kar sem napisala v svojem prvem javljanju na tvoj post.
Ravno zato, ker se še kako zelo vživljam v čiste in nadvse ranljive duše otrok ter podoživljam z njimi vse zlo in krivico, ki jih je doletela (med drugim) prav s strani enega pedagoškega delavca ali celo več njih, lahko to trdim.
Govorim v njihovem imenu, zavoljo njih!
Verjamem, da ti niso bili vzgojeni po načelu “šoli prijazni otroci”. Srčno upam, da pravzaprav nihče ne vzgaja svojih otrok s tem ciljem. Mar dobra vzgoja pomeni vzgajanje všečnostnih otrok le eni poklicni skupini – šolskim učiteljem?! Namreč, naslov tvojega posta priča ravno o tem.
Drugače pa se kar strinjam s tvojim razmišljanjem – glede tistih otrok, ki so dandanes “vzgojeni” tako, da so pri “vzgoji” prepuščeni le sami sebi, brez opore in nekih “pravih” zgledov ter so jim v vsako poro njihove biti vsajene “vrednote”, ki to niso (vsaj upam, da ne!).
Vendar tudi zanje obstaja možnost, da se izvlečejo iz vrtinca svojega vsakdana. Če ne s pomočjo staršev, pa z ljubečo in skrbno pomočjo pedagogov in ostalih, ki imajo opravka z otroci….
A bolj kot tvoje razmišljanje mi je bližje razmišljanje BoNaRo, Kleopatre1 ter Jasmi.
seveda, otroke naj vzgaja šola, kje pa vidiš njihove nesposobne starše?
mogoč je naslov mal preozek, je pa čist jasno, o čem govorimo, o otrocih, ki niso vzgojeni in vzgajani. pa takih je vedno več.pa ne delajo vsi starši cele dneve za kaso v štacuni. enim se enostavno ne da. potem naj pa učiteljni popravljajo drek.
Ja vidim, da ste se kar lepo razpisali. In vsak ima po svoje prav.Glede individualizacije nadarjenih učencev pa se mi vseeno zdi tako. ne vem več kdo že je napisal, da so zatrli nadarjenega učenca. Mogoče se to res zgodi v veliko primerih in zakaj? Mogoče pa se postavite v vlogo učitelja, ki ima v razredu 25 učencev vseh sort, 20 povprečnih ostalih pa 2 nadarjena pa še ostale nenadarjene( po možnosti še otroka s posebnimi potrebami). Potem jih večina dela normalno, trije uboščki sploh ne vejo kaj se dela in se potem treba tudi njim posvetiti in tu sta še dva nadarjena, ki celo uro bombandirata z vprašanji- velikokrat kljub dodatnim nalogam. Tako, da res ne moremo rečti, da je nek človek totalno nesposoben, če vedno ne obvlada take situacije. Za nadarjene učence in tudi tiste nenadarjene pa potem obstajajo tudi druge oblike pouka kjer se lahko najdejo brez tega, da bi bili sedaj za celo življenje zaznamovani zato, ker učiteljica ni imela časa odgovoriti na vsako vprašanje. Mislim, da je šola timsko delo in bi se ga naj naši otroci vseeno naučili. Saj če smo odrasli na sestanku, tudi sodelujemo, prav tako sodeluje tim medicincev pri operaciji….itd.
Glede fakultete pa prosim brez komentarjev kot so pluvanje na Pedagoško fakulteto, ker to ni pravično. Ne pride vsakdo na to fakulteto in tudi študij ni samo z levo za narediti. Moja sestra je študirala jezike in vem koliko esejev, dodatnih seminarskih itd. je bilo treba narediti, pa še pisni in potem ustni izpit, da je prišla do ene ocene.
Lp
Ne vem, če je tole letelo name, ampak ti bom vseeno odgovorila. Ne obvladati situacije ali zatreti učenca zato, ker razmišlja s svojo glavo sta dve popolnoma različni stvari. Verjamem, da se mnogo učiteljev znajde tudi v situacijah, ko ne vedo, kako ukrepati in da nehote naredijo tudi kakšno napako na škodo učencev. Namerno šikaniranje z namenom dokazovanja avtoritete je pa vredno obsodbe. In to se je na OŠ, kamor je hodila moja sestra, (pre)pogosto dogajalo.
Učiteljici za angleščino v OŠ se je npr. zamerila, ker jo je enkrat popravila, ko je učiteljica izjavila nekaj, kar očitno kaže na njeno nestrokovnost in neznanje (“I pleased you to sit down”) (????)
V srednji šoli se je pa (za moje pojme popolnoma utemeljeno) odločno uprla učenju lekcij iz učbenika na pamet. Ker je isto stvar v kontrolki napisala s svojimi besedami, je prof. celoten sestavek prečrtala, sestra je “znorela” in spet je bila zamera tu. Seveda, zakaj pa bi se prof. trudila in pri vsakem učencu posebej razmišljala, kaj je hotel napisat?
Glede PF. Vsakdo res ne pride gor, kljub vsemu pa mnogo lažje kot na kakšno drugo. Pa nočem nikogar žalit, ampak na žalost tako je. Tudi sama poznam nekaj primerov, ko so se na PF vpisali zato, ker drugam niso bili sprejeti, veliko pa je tudi takih, ki so falirani študentje s težjih fakultet (npr. matematika, fizika, kemija, …) in grejo potem na PF študirat iste predmete, ker je seveda matematiko na PF veliko lažje narediti kot pa na Fakulteti za matematiko.
In ne vem, kako je lahko tvoja sestra na PF študirala jezike, ker kolikor vem, vsaj v Ljubljani ta opcija ne obstaja.
iz tega se pa prav lepo vidi, kater otroci bodo (kot njihovi starši) samo čakali na to, da bo šola oz. njeni učitelji naredili kakšno napakico … pa hop po njih!
saj včasih, ko so pretepali otroke, ni bilo prav. ampak kar se pa danes dogaja, je pa že preveč. in za to so v največji meri krivi starši. šola se trudi biti prijazna in pravična, pa čeprav ji vedno ne uspeva.
pa da ne bo kdo mislil, da sem učiteljica.
sploh pa – kljub imenu – nisem niti biologinja. pa bi bilo kar fino, če bi bila :)))))))))))))