Koliko staršev vzgaja šoli prijaznega otroka?
Pa Še jaz zapišem par stvari, ker sem ravno v šolstvu…kdor ne uč, ne more vedeti, kako je v šoli.Nikakor.
Vidim, da starši pač razmišljate le v dobro svojih otrok, nikakor pa ne več v celotno, skupno dobro. Tako se npr. pritožujete,da VAŠ otrok sodeluje nonstop, sprašuje, je prizadeven, zagnan…ja, kar vidim ga. V vsakem razredu je kakšen tak dijak. AMPAK, on dela le ZASE, ne za cel razred. ON vpije rezultate, preden vsi ostali rešijo, ON hoče odgovsarjati na vsa vprašanja, ki jih zastavi učitelj, On bo pisal na tablo, vse je On…FINO????
Predstavljajte si cel razred, 30 komadov. ALi je VAŠ sin res tako nemoteč, tako ”priden” in prizadeven? NE, on je le razvajen, zakaj? Ker mora vedno imet prvo besedo, ker ne razume bistva skupnosti, noče razumeti, da uč želimo, da se VSI kaj naučijo in če en nonstop kriči odgovore že vnaprej…
Ja, veliko je takšnih, pametnih, a obenem so zelo moteči, ker so preveč egocentrični. Ne razumejo, da morajo biti TUDI tiho. Da rešijo vaje TIHO, da sodelujejo, ko je čas za to, ne pa nonstop…Saj učitelji vseeno vemo, kdo je brihten in kdo bo KO BO ČAS če 100 stvari vprašal. AMPAK tudi vsi ostali so v razredu!!!
Ne vem, če ima sin težave pri 4 RAZLIČNIH učiteljih, NISO krivi učitelji, če razmišljate logično…A ne?? Ja, to so učenci, ki potem zrastejo v tiste pametnjakoviče, pri katerih so učitelji krivi za vse.
Malce se raje zamislite!!! Ali res naj učitelj vzgaja, če pride otrok domov, kjer se mamica in očka vsak dan strinjata z otrokom, da je uč. čuden, tečen, da ne zna motivirati VAŠEGA pametnega otročka…ki KAR NAPREJ IN NAPREJ sodeluje. Revež mali.Pa ga ućitelj zato ne mara…???
Se kar podpišem pod tole.
Tudi pri hčerki v razredu je tako, da imajo nekega fanta, ki vedno, še preden je zastavljeno vprašanje do konca, že vpije odgovor. Tudi on ne more počakati, da je kdaj kdo drug vprašan, ali da prebere rezultat.
Tudi ko je malica, ko se gre v telovadnico, … mora biti prvi v vrsti, če ne …
Otrokom, ki mu “upajo” reči naj počaka, pa grozi: Boš že videl,… Te bom ubil, …
Tudi taki otroci so v šoli. Ne rečem, da je vaš takšen, a tudi zaradi takih otrok so potem vsi učitelji čudni, tečni, …
Ne verjamem, da zlezeš skozi katero koli šolo, ne da bi naletel na učitelja, ki ni “pravi” za poklic ali pa na tekega, ki se z njim ne ujameš. Ampak generalno vzeto je vic verjetno bolj v tem, kar ste zapisale nekatere, da je razred kolektiv in da ima ali naj bi imela šola neka pravila in če otroci tega ne poštekajo (ker so ali razvajeni, ali egocentrični, ali preprosto nobenega reda vajeni), je hudič. Otrok, ki ima z več učitelji problem, ima verjetno sam probleme. V vseh šolskih sistemih je tako.
Današnje stanje pa je verjetno odraz permisivne vzgoje in tega, da veliko otrok nima dovolj jasno postavljenih mej in vcepljenega občutka, da pravila so zato, da vse skupaj funkcionira in ne zato, da bi te kar a priori zatolkla.
Pa imam sama kakšno težavo s svojima šolarkama, ampak grem v šolo in vprašam kako delata, kako funkcionirata v kolektivu, ne pa “kakšna krivica se jima je zgodila”. Doma zadeve premlevamo in to pogosto z zornega kota učiteljice, drugih otrok. Hočem, da dojameta, da sta v šoli in tudi v življenju del zgodbe in ne zgodba sama in da se njuna svoboda konča na meji svobode sočloveka (učitelja in sošolca).
No,ker večina tvojega pisanja leti name,ti bom odgovorila.Moj pametnjakovič v razredu ni več moteč,razen občasno tako kot vsak drugi otrok.Že dve leti se več ne grebe,da bi v razredu karkoli naredil,ker je pametnjakovič pokapiral,da ima potem manj problemov z mano in tudi z učiteljico.Sijajno se je prilagodil,sposobnosti in pripravljenosti učiteljic in postal lenuh,ki skozi šolo hodi z malo truda.Verjetno mi boš lahko pritrdila,da to verjetno ni cilj šolanja.Nikoli v zvezi s to problemetiko nisem posredovala v šoli.Tam sem lahko le poslušala kako zahteven da je in kako veliko ve za svoja leta.Le kaj so mi hoteli povedat?Ali niso strokovno usposobljeni za obdelavo takih primerov?Ali na šoli ni psihologa,specialnega pedagoga ali pač nekoga,ki bi poleg staršev še lahko pomagal ublažiti zadevo?
Problem smo rešili tako,da smo dopovedali,da naj se kontrolira in naj bo tiho,da naj bo tiho,tudi če nekaj ve.Hodila sem na govorilne ure,pozorno poslušala in doma oblikovala otroka po merilih učiteljice:na prenese tega,noče slišati onega,na mara oglodahih svinčnikov itd. …Zdaj je mir,otrok je drugačen in meni sprememba ni všeč.Vsa iskrivost otroškega uma in iskrenost sta ubiti,na žalost za vedno.Hvala bogo za knjige,predstave,krožke in obšolske dejavnosti,kjer lahko zaživi.
UČITEJI PRI VSEM TEM RES NISO NIČ KRIVI,saj niso nič naredili,nobenega predloga,nobenega namiga,samo jamranje….Če bi mi kdo ponudil pomoč,pokazal drugo pot bi šla po njej in bi bil otrok mogoče drugačen,bolj “živ”.Problema sem se lotila tako,kot se mi trenutno zdelo prav,pa danes vidim,da ni bilo v redu.Šolska svetovlna služba,psihologinja pa nič…
Želela bi pokomentirati še to o razvajenosti,pa se mi zdi škoda besed,ker otroka ne poznaš,niti ne poznaš okoliščin.Zaradi takih obsodb v naprej je imel moj pametnjakovič probleme:v roke ga je namre dobila učiteljica,ki v vsej svoji popolnosti in vedenju o tem kdo je BRIHTEN,ni zmogla preko osebnih zamer – potegovali sva se namreč za isto delovno mesto.Uspelo ji je,da mu je dala najslabšo možno popotnico za življenje.In pri nas v šoli je pač tako:kar ena kura misli,druge kokodakajo in otroku otroku pakavsajo štiri leta življenja.Mogoče bo tole za tvoj okus malo prevulgarno povedano,ampak sklada se s tistim kar občutim.
Zdaj grem pa mojega pametnega otročka odpeljat v hram učenostiin s potjo še malo v rit lest vsem tistim vsevednim učiteljem,ki jih bom srečala po poti in v avli,da bo imel moj čudoviti otroček ,kakšen problem manj.To slednje pa res čudežno pomaga.Sluzast nasmešek,še bolj sluzast pozdrav….
ne mislm, da moreš otroka zatolčt do zemle, včasih se da brihte še posebej dobro izkoristit kot pomočnike al pa jim dat druge naloge.
neki pa mamke briht čist pozabljate – da je v razredu več kot 1 otrok. pa da se moraš v šoli vseen mal prilagodit skupini. da tam ni individualnega pouka. pa da mogoče tud kakšen drug otroček kaj ve. in da mogoče ne vemo čist vsega, kar mularija v šoli pučne. pa da je taka brihta čist lahko moteč faktor, zarad ktere ne moreš ostalim manj brihtnim odpredavat snov.
v razredu je 20 povprečnežev, 3 podpovrečni in 2 nadpovprečna. komu boš prilagodil pouk?
brihte pošlem na dodatni pouk in jim dam nekaj delovnih listov, da je gmah in večini lahko raztolmačim snov. ta počasni je tako ne dojamejo na prvo žogo. a naj zdaj zarad ene prepotentne mame, k misle, da otroček zlat nekoga za neki drži ves pouk posvetim enemu mulcu?
če bi blo takim mamam mal jasno, da moramo naučiti vse, ne bi bile tko zamerlive. specialnih pedagogov pa je na šolah čist premal, da bi se lohka kvalitetno ukvarjali s posebnimi kadri.ampak to ni moj problem.
moja naloga je čimveč mulcev čimveč naučit. z nad in podpovprečnimi morajo doma delati tud starši. kar je meni logično. vsem pa ne.
v razredu sem sama, tko kot vi doma. samo mene čaka 28 otrok, vas pa eden. čist majhna razlika, ne?
Jaz bi pa tako rekla na to temo:
Starši se res obnašamo malo preveč zaščitniško in včasih že v škodo otroka.
Vedno vidimo samo njega in vedno so drugi krivi. V svoji ljubezni do njih smo slepi.
Imam dva otroka sicer še ne šoloobvezna vendar nekako prakticiram tako:
da jih imam rada in da sta mojai svetli zvezdici o tem ni dvoma, vendar si ne zatiskam oči in ne iščem drugih krivcev če ga kdaj kaj “polomita”. Vsi se učimo vsi raziskujemo svet in si tudi ne želim, da bi bila brez napak kot kakšna angelčka….
Mislim da sem objektivna kar se tiče otrok in da spoštujem vzgojitelje in cenim njihove odločitve. Reagiram pa če se otroku godi krivica vendar to z pogovorom obeh strani.
Res vzojitelji so premalo cenjeni in izgubljajo spoštovanje kar pa po mojem mnenju ni prav.
Glej,če bi bila prepotentna mama bi moj otrok še vedno delal nered,pa ga ne!Pedagogi pa smo in ste usposobljeni(bolj ali manj) za poučevanje tako podpovprečnih kot nadpovprečnih otrok ali pa smo sposobni učiti samo povprečne in tiste,ki štrlijo v katerokoli drugo smer spraviti v povprečje!!!
Saj veš:Ni tako slabega vremena,da ne bi mogli na sprehod,slaba je samo obleka.Asociacijo prepuščam tebi.
Marsikaj se da.Tudi ustreči prepotentnim mamam in njihovim brihtam,če je človek s srcem pri delu.Če pa samo čaka,da se oglasi zvonec je pač tako kot je.Sama sem poučevala dobrih deset let,zdaj pa …ah saj je vseeno ,še vdno sem v šolstvu in še vedno v družbi učiteljic,ki jim je vrhunec pedagoške kariere pitje kave v zbornici,medtem ko povprečneži,podpovprečneži in nadpovprečneži divjajo po šolkih garderobah,kar jih (UČITELJICE NAMREČ)globoko nervira,ampak toliko pa ne,da bi ena od njih stopila na hodnik…Tam samevamo dve ali tri čudakinje,prepotentne in bolestno ambicozne na vseh področjih,tudi v službi.
Podpišem se pod post lokice in decemberke.
Naš mulček sicer hodi šele v drugi razred devetletke a v šolo hodi rad. Tudi če se kdaj ne strinjam z delom učiteljice (po pripovedovanju otrok rada vpije) nikoli pred otrokom ne kritiziram ampak se postavim na stran učiteljice. Otrok mora v življenju spoznati dobre, manj dobre in slabe stvari, naučiti se mora prilagajati kajti tako bo zanj življenje lažje in bolj znosno, kot če bi vedno hotel ali v dobrem ali v slabem izstopati. In otroka učim spoštovanja do vseh in tudi do učiteljev. Moram pa reči da ima otrok mogoče srečo ker je res v zelo prijetnem razredu, tudi na konferenci pohvaljen kot eden najboljših razredov, otroci še niso individualisti ampak kot ena velika družina. Nihče ne izstopa pretirane ne v + ne v – in vsi so med seboj zelo prijatelji, tako dečki kot deklice. Mogoče je temu tako tudi ker živimo v manjšem kraju, otroci se med seboj poznajo v bistvu skoraj od rojstva in se tudi v prostem času radi družijo. Upam da bo tak razred ostal do konca devetletke.
LP A.
Predvsem se moramo zavedati, da današnje generacije otrok niso takšne kot so bile naše. V naših časih je bila šola pojem. Marsikaj si mi ne bi upali, kar otroci zdaj delajo.
Moja kolegica je učiteljica, tako poznam tudi en del iz strani učiteljev.
In roko na srce, današnja šola je taaaaaaaaaaako zadaj. Sploh se ne prilagaja potrebam današnjih otrok. Ne moremo jih vkalupiti in jih uniformirati, da bodo vsi enaki (torej čim manj odstopanj).
Res pa je, da vsi današnji otroci ne poznajo mej (opažam pri marsikateri prijateljici-mamici, ki najprej reče ne, po moledovanju pa popusti).
Pa pri sebi? To verjetno opazijo drugi, čeprav se po najboljših močeh poskušam držati izrečenega (kar je včasih precejšnja muka, ko pa je tako enostavno popustiti).
torej – suma sumarum -> sta krivi obe strani (starši in sistem v soli)
Staršem predlagam da preberejo kakšno dobro knjigo o vzgoji in se jo poskušajo držati, šolski sistem pa je en veeeeelik dinozaver, ki se ne bo tako hitro spremenil.
Pa lep dan vsem skupaj, moi
ljuba duša, ni treba biti tako zamerljiva.
vzrok veš sam ti, meni pa precej pove to, da po 10 letih poučevanja ne učiš več. pa ne, da nisi zmogla tistga, kar očitaš kolegom?
jaz rada učim, za cilj pa imam to, da čimveč učencev čimveč dobro naučim. mogoče mislš da to ni prav? bi morala čimveč naučit eno brihto?
pedagogi smo v glavnem usmerjeni v sredino, ker drugače težko sfolgaš. pa sredinskih otrok je največ. z pod in nadpovprečneži se v glavnem ukvarjajo specialni pedagogi, imajo na faksu tud precej ur teorije in prakse za tako delo.
Sin hodi v 2. razred devetletke. Samo nekaj izjav njegovih sosolcev:
– nabil te bom na k…. (uciteljici)
– ti si prf……. (uciteljici)
– j…. ti bom mater (uciteljici)
– jajca ti bom utrgal (uciteljici)
– peder pof…. (sosolcem)
itd.
In to niso besede enega sosolca, ampak vsaj petih. Glede na to, da je v razredu 16 otrok, se mi zdi kar velik procent.
Sprasujem se, kaj bo, ko bodo vecji.
Mene je že sedaj strah trenutka, ko bo šla moja pika v šolo… Vem pa, da je težko najti mejo med tem, kako pripraviti razred, da deluje kot celota in pri tem ne zatreti otrokove individualnosti… Zato pa je nekaj slabih učiteljev, velko povprečnih in malo tistih, ki so res rojeni za ta poklic.
Vsem priporočam v branje knjigo Otrok in samozavest (Tony Humpreys), ki je zame ena najboljših knjig s področja vgoje.
S.
Otroci avtoriteto, tako kot povsod, podeljujejo tistemu, ki si jo zasluži. V pozitivnem ali negativnem smislu. Hvalabogi so mimo časi, ko so se starši avtomatsko postavljali na stran polpismenih učiteljev brez vsakršnega pedagoškega smisla. Učitelj, ki je v poklicu s srcem, z dovolj strokovnega znanja in je pedagog (česar se NE DA NAUČITI) z učenci NIMA problemov.
O kakovosti slovenskega osnovnega šolanja pa sploh ne bom izgubljala besed. Res je, da so tudi zelo dobre šole, samo jih je treba iskati z lučjo pri belem dnevu. Nihče me tudi ne bo prepričal, da se otroci ne učijo radi. Evolucija sama jih sili v to! Saj je od sposobnosti učenja vendar odvisno, kako kakovostno bodo opremljeni za življenje!
Pa da je študij na PA zahteven? Dajte no! Mnogo let nazaj je bil moj takratni fant študent PA in se je izpit ponavadi moral naučit vsebino enega zvezka a4. Halo!? Sama sem za vsak kolokvij morala predelat trikrat več, da o izpitih sploh ne govorim.
In ali ste že kdaj slišali, da je kakšen od učiteljev sprejel odgovornost za svoja dejanja? Vam je že kdaj kakšen priznal, da so otroci test slabo pisali, ker jim ni dobro razložil? Kolikokrat pa ste imeli izkušnjo, da se je otrokovo znanje zgolj po VAŠI razlagi za 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} spremenilo? Pa je to res vaša (naša) naloga? Kaj pa tisti otroci, ki jim starši NE MOREJO pomagat, ker ne znajo? Pa ne govorim o učenju v smislu treniranja spomina, ampak o razumevanju, ki je bistveno pri ma, fi, ke, ang, slo…
citiram:
“Sama sem poučevala dobrih deset let,zdaj pa …ah saj je vseeno ,še vdno sem v šolstvu in še vedno v družbi učiteljic,ki jim je vrhunec pedagoške kariere pitje kave …”
do kave jest skoraj ne pridem, veš.
veš, tko kt v postojni se tud na gurenskem ena mama na položaju trud prevzgajat učitelje. pa veš kaj- glih tko mamo z njenim otrokom največ dela. reva pač povsod ne more reda narest.
preklet dobr ve pokovc, kere so njegove pravice, sam za dolžnosti pa še ni slišal. pa ne vem če bi temu glih slučajnost rekli.
Mogoče je pa vprašanje potrebno zastaviti takole – koliko staršev vzgaja otroke, prijazne do sošolcev, učiteljev, sosedov, starejših … da ne rečem do drugačnih, pa naj gre za invalide, druge narodnosti, …. Torej koliko staršev vzgaja nasploh prijazne, nesebične, strpne otroke? Seveda vsi, boste rekli. Ampak praksa pokaže žal kaj drugega. Pri nas so že v prvem razredu devetletke sošolci izločili enega od fantov, “ker smrdi”, “ker je čuden” … pa mu po moji presoji prav nič ne manjka. Mojemu sinu so grozili, da ga bodo pretepli, če bo z njim prijazen. Da ne omenjam vsakodnevnega zmerjanja sošolcev, učiteljic, snažilk, … Starši? Ja, naš pa že ne. In kolikokrat pouk trpi, ker se mora učiteljica ukvarjati z egoističnimi posamezniki, ki mislijo, da je ves svet njihov in jim vcepljati osnove kulturnega vedenja, ki bi jih morali prinesti že od doma…
Mislim, da bi starši pogosto morali malo manj idealizirati svoje otroke in se zavedati, da jim s tem ne koristimo. Pa nikakor ne mislim, da jih je treba potisniti v sivo povprečje, ravno nasprotno. Ampak jaz od svojih otrok, ki ju imam ravno tako za zelo sposobna, brihtna, itd. prav zato, ker to zmoreta, zahtevam, da se obnašata odgovorno do sebe in ostalih. Seveda nista idealna, prav tako ga kdaj polomita, ampak takrat se o tem pogovorimo in ne prevaljujemo krivde na cel svet. Konec koncev se otrok enkrat mora socializirati, pa mislim, da je lažje, če mu starši pri tem pomagamo.
Lep pozdrav,
leni
Oprosti Bo na Ro, ampak malce si zašla s svojo domišljijo. Sigurno. Prepričana sem, da TI ne moreš biti ravnateljica, nikakor. Kajti tvoj odnos do učiteljic, do dela v šoli, do pozdravov kot praviš ”sluzastih” nasmehov…NE, ali nisi ravnateljica (ker vsak ki se vsaj malo spozna na šolstvo, tako da JE delavec šole, tako ne more govorit oz. pisat. Ves tvoj način kaže, da nisi ravno ”ta prava” . Možna je le še druga varianta, da si , nevemkako bi rekla lepo, bolna, mislim psihično, kaj ni v redu s tabo, pa se v šoli skrivaš za fasado nasmeškov…pa v bistvu kar vse po vrsti sovražiš…no, le to je druga varianta, kajti v takem primeru se mi res smilijo vsi učitelji pod tvojo diktaturo…no, pa mislim, da to nikakor ne more biti res. KAJTI, kakšen ravnatelj bi pa sam dežural, učitelji pa ne…???(Razen če nima nič avtoritete in ga nihče ne upošteva..)Pri nas dežuramo vsak odmor , po 2 učitelja se ves čas sprehajata po hodniku..in to je zdaj že na vseh šolah!!! Da ne govorim o tem, da so na skoraj vseh šolah varnostniki…
Ne, Bo na RO ne zmišljuj si zadev! Če hočeš podkrepiti svojo zgodbo tvojega pametnega fantka, ne delaj to na tak beden način.
Pa nisem še srečala učitelja, ki bi mu sluzasti pozdravi in nasmeški pomagali, tako, da je bolj prijazen do učenca..Ni variante. Učitelji NISMO tako neumni, kot si ti misliš. Tako mislijo le učenci, ki jim resnično lahko že kar ”curlja” iz ust od prijaznosti in slinavosti…AMPAK to nas učitelje ne gane niti malo. Saj je VSEM jasno kaj kdo hoče…Tako, da mislim , da nasmeški ne pomagajo tvojemu sinu prav nič, in lahko se nehaš slinit…
Ker vas je tukaj kar nekaj učiteljic,,,,, bi vas prosila za en nasvet. Namreč imam sina, ki se v šoli med odmori skoraj vedno pretepajo,brcajo,spotikajo itd. Z pogovorom, da se s pretepi ne reši ničesar ne pridem nikamor, ker mi odgovori ali naj se pustim zafrkavat , se naj nastavim in pustim ,da me tepejo, brcajo,,,NE!Mahne nazaj.
Kaj mi je za narediti? Na rezrednih urah se venomer pogovarjajo o tem, smo ni nič bolje, ker oni oz. vsak posameznik ni nikoli nič kriv , nikoli ne “začne”
KAJ?
LP Tinka
Četudi te boli,je res…tisto o nasmeških namreč…Vseeno mi je kaj si misliš.Dežuram po hodniku zato,ker se mi zdi potrebno.Do mojega prihoda tega niso počeli,saj je šola majhna in varnostnikov tudi ne potrebujemo,smo pač na podeželju.
Povej mi en pameten razlog zakaj naj bi imel moj otrok v šoli probleme,če njegova učiteljica ne mara mene?
O mojem delu in zdravju pa bodo sodili tisti ,ki so zato poklicani.
Kar se pa učiteljev pod mojo diktaturo tiče lahko rečem samo to :tudi z lepo besedo,pogovorom,pomočjo in izobraževanjem se daleč pride,pot pa je seveda daljša,zato pa je uspeh trajen in večji.
Čeprav ne verjameš,da sva obe učiteljici ti želim veliko uspeha in mnogo pridnih in neproblematičnih učencev.DELO ME KLIČE,a ti si pa danes prosta?
Mogoče se kdaj srečava?
Prijazno se oproščam,ker debate v takem stilu ne nameravam nadaljevati.
Res imam premalo moči za neplodne debate Res moram poskrbeti,da moj otrok ne bo največji gnoj na šoli.Svetujem pa ti da malo osvežiš znanje
slovenščine,tole je bilo res hudo težko prebrat.
Veliko lepih trenutkov pri vzgoji otrok ti želim…
Drugih nisem brala, ker je odgovorov enostavno preveč. Imam glede tega itak svoje mnenje… Res so otroci v šoli zaščiteni kot kočevski medvedje, učiteljice pa stalno na udaru. Da se razumemo – nikakor ne podpiram kakih težkih vzgojnih s strani učiteljic. Vsekakor pa je čisto mimo, da otroku ne smejo reči ama nič, ker imajo takoj za vratom zgrožene starše. Pa tu ni problem v otrokih, ampak v starših, ki jim dajejo potuho. Otroci pač pridno izkoriščajo prilike. Se mi zdi pa mimo, da starš ve, da ga je otrok polomil, pa ga vseeno zagovarja, le da ima prav in zadnjo besedo.
In res – zakaj otroci ne spoštujejo učiteljic in profesorjev? Ker so se tega naučili od staršev. Ker jih starši ne spoštujejo. V družini imamo nekaj učiteljic in lahko rečem, da nimajo slabih izkušenj (ena je tudi ravnateljica), je pa res, da učijo izven mesta (če to kaj pomeni). Po drugi strani pa ima nečak razredničarko, ki se ji ne zdi vredno popustiti, ko otrok doma pozabi copate in mora tako hoditi bos cel dan. S tem, da je stopil v lužo, ki je bila od rože in je imel mokre nogavice, pa je sezul še te in bil čisto bos. Ne, v čevljih pa mu ni dovolila biti. :((( Saj pravim – ni vse belo in črno. So ovce tudi med učitelji. Vsekakor pa bi bilo potrebne veliko tolerance tudi s strani staršev.
LP