Koliko staršev vzgaja šoli prijaznega otroka ?

Šola mora biti prijazna otroku. To piše v Ustavi RS in v Konvenciji OZN o otrokovih pravicah.

V ospredju odnosa šola – otrok – starši je samo en cilj pravica otroka do kvalitetnega njemu prilagojenega izobraževanja. Kako bo šola to omogočila mojim otrokom sploh ni moj problem, to je problem šole.

Sami učitelji pišete, da je menda blazno težko učiti nadpovprečne, povprečne in podpovprečne otroke. Kako težko je šele meni 12 let ( mati treh otrok) poslušati nadpovprečne, povprečne in slabe učitelje in sočasno ščititi otrokove z ustavo opredeljene pravice ?

Da ne bo kake pomote skrbim in vzgajam nadpovprečnega sina (zlati maturant), podpovprečnega sina (tako ga ocenjujete učitelji = otrok s posebnimi potrebami) in povprečno hči.

Slaba šivilja izgubi službo ( tudi, če se zgovarja na previsoko normo, slabe mašine ali nekvalitetno blago). Koliko je učiteljev, ki so jo izgubili ?

Zakaj so učitelji , ki kritizirajo starše in otroke, običajno ravno tisti, ki jih otroci in starši opisujemo kot slabe (niso pošteni, ne znajo razložiti snovi, s kaznijo poiskušajo vspostavljati avtoriteto, na govorilnih jim ne moreš dopovedati, da si se opismenil pred 32 leti in, da usklajuješ delo kolektiva z 50 zaposlenimi…) ?

Saj starši ne kritiziramo kar vseh od kraja – gre za 1-3 učitelje na šoli. Tudi med učenci so razmerja podobna. Značilnost šolnikov je posploševanje – vsi mi smo dobri, vsi vi ste prepotentni, vsi otroci so nevzgojeni. Vzgojen je samo tisti povprečnež, ki se z vsem že vnaprej strinja. To ne gre !

Vprašanje iz naslova bi obrnila !
Kaj dejansko naredijo učitelji za Šolo prijazno učencem ?

PS: X meče petarde pred vrati OŠ. Nihče ne ukrepa ! 5 petarda povzroči raztrganje bobniča pri Y. Mati v zelo blagem telefonskem pogovoru naslednji dan obvesti ravnateljico, da y ne bo prišla v šolo zaradi poškodbe. Mine dan, brez vseh komunikacij. 3 dan na duri Y potrka miličnik. Šola je sprožila kazenski pregon proti X. Brez kakršnega koli pogovora z y,x ali starši. Koga pravzaprav s prijavo ščiti šola ? Samo sebe ! Zakaj niso ukrepali, ko je x začel metati petarde ???? So gluhi ( odmevale so po polovici šole), nesposobni, jim preprosto ni mar za naše otroke. Panika je nastala tisti trenutek, ko so se vstrašili odgovornosti za poškodbo. Pa so odgovorni – bolj kot oče X, vse skupaj se je dogajalo v času proste ure v devetletki. Morali bi poskrbeti za varnost, pa niso. Ponavljam x je vrgel 5 petard ( pokale so mvsaj 10 minut ), pa to ni zmotilo nobenega učitelja. Tu je njihova odgovornost in tudi kazenska odgovornost-

Zakaj šola ni ukrepala v primeru pokanja petard?! Verjetno so poznali otroka in njegove starše, ki bi ob prvi besedu otroku naj z metanjem peterd preneha z odvetnikom prileteli v šolo in tožili šolo in učitelje ker so prestrašili njihovega pridnega otročka ko se je pač igral z njemu najljubšo igračko, pa saj nikomur ni hotel nič hudega ta naš pridni fantek….
To je sicer karikiran odgovor vendar se podobne zadeve (starši ki pretirano zagovarjajo svoje “pridne” otročke) na naših šolah prepogosto dogajajo.
Jaz osebno (razen tega da starejši sin hodi v šolo) s samo šolo in učitelji nimam nič, vendar po vsem kar slišim da se v šolah dogaja držim z učitelji.
Ja in upam da bo moj otrok prijazen do sošolcev, učiteljev, šole, sistema, drugačnih, enakih, vernih, nevernih, drugače vernih…….
LP A.

Ko sem pregledala niti, sem ugotovila, da se nekaj odgovoov nanaša na moje mnenje. Sicer se nisem več nameravala vključevati v debato, saj imajo še drugi svoje mnenje, pa naj bo.
Vsak pač gleda to problematiko iz svojega zornega kota. Vsak išče napake v šitrikotniku otrok – starši – učitelj – šola. In običajno so krivci ostali trije, ali pa vsaj tista dva, ki jih ni zraven.
Najbrž ste zaslutili, da sem bila pedagoška delavka. In sem mama, teta, prijateljica mam z otroki in imam – verjemite – bolj širok vpogled v problematiko. Tudi dovolj dolgo sem “hodila v šolo”, da sem videla spremembe, ki so v naši šoli v zadnjih 40 letih ogromne. Še vedno pa trdim – in težko bi me kdo prepričal, da temu ni tako – da se VEČINA otrok v šoli prav fino počuti. Vem tudi, da je šola nekaterim EDINO zatočišče, ki ga imajo. In da je za največ težav posameznikov kriva zavist ali katera od fobij in izmov, ki jih otroci prinesejo … od doma!
Da učiteljica ne zaposli vedoželjnega fantka. Hm, ta je pa močna. In kar štiri učiteljice zapored so bile tako nemarne! Mame, bodite no vsaj malo kritične tudi do svojih otrok. Sploh si ne znate predstavljati v kako brezobzirnega motilca vzdušja se lahko prelevi otrok, ki je “doma vedno priden, ubogljiv, ustvarjalen, vedoželjen, …”, ko pride med vrstnike. Če je res tako bister, kot misli mama, …
Zdaj pa moram končati. Vidim, da sem preveč pristranska. Morda pa bi imelo smisel napisati knjigo o otrocih v naši šoli?

Res je, šola mora biti prijazna otroku.

V Pravilniku o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli:

pa piše marsikaj tudi o dolžnostih učencev. Toplo priporočam v branje in obravnavno doma psoebej 3. člen!

Včasih imam občutek, da nekateri starši želite, da bi učenje vašega otroka potekalo individualno. In bil pouk prilagojen zgolj njemu.

Ko človek prebira razmišljanja, je bolj jasno, čemu so dandanes otroci tako zelo egocentrični in ozki. Egoistični in čemu jim je neznan pojem tovarištvo…

Kroki

Se strinjam s tvojim pisanjem.

Naš je letos v 1.razredu in mi to: če nočeš pa ni treba ni všeč. Poleg tega nam je bilo na 1.rod.sestanku rečeno, da šola že ne bo vzgajala otroka. No saj ga ni treba, pa vendar tam preživi veliko časa in nevem zakaj bi bila potrebna dvojna merila (npr.če učiteljica pravi, da mi nekaj ni treba, mi ni treba in zakaj potem doma to recimo moram).
Meni je bila “naša” šola bolj všeč, morda ker nisem bila problematična in sem dobro prišla skozi, kaj pa vem.

Jaz pa ne bom držala z učitelji. (OK, razen v izrednih situacijah, ko bi npr. moj otrok naredil kaj res hudega, ampak to so izjemni primeri). Govorim o vsakdanjih problemčkih, npr. klepetanje med poukom itd.

Doma mu jih bom že napela, brez skrbi, obljubila sem si pa, da NIKOLI ne bom vpričo učiteljev govorila čez svojega otroka!!! Kdo se bo pa postavil zanj, če ne jaz kot mati?!

Ja, in močno se strinjam z m. Dobro povedano!

Vpričo učiteljev ne čez otroka, vpričo otroka pa ne čez učitelja! Jaz nisem pristaš tega, da bom vedno na otrokovi strani! Zakaj? Zato, ker če ga je polomil, ga je polomil in mora za to prevzeti “odgovornost”. Če je klepetal in bil nadrt, je imela prav učiteljica in ne on – a ni tko? In to mu bom tudi povedala. Zame se je mama samo 1 x šla kregat v šolo, v 2. letniku gimnazije, ko mi je po veliki krivici grozil šus iz biologije. Pa ni rekla, da znam in da zahteva pozitivno oceno, pač pa, da zahteva, da odgovrajam pred komisijo. Naslednji dan sem bila izredno vprašana snov celega letnika ob prisotnosti ravnatelja in še ene profesorice. Iz skoraj šusa je ratala trojka, pa samo zato, ker sem bila izprašana ustno in ravnatelj ne bi imel dokaza ob morebitni inšpekciji, na kakšen način sem popravila oceno. Sicer bi mi dal 4.

Za fore, ko sem bila “kao” po krivici kregana za klepetanje, odgovarjanje…ji na kraj pameti ni padlo, da bi lazila v šolo. “Tih bod pa poslušej, zato v šolo hodiš!” Ja, preveč imamo otroke v vato zavite in ne samo, da jih ne vzgajamo šoli prijazne, veliko jih sploh ni vzgajanih. Še več pa jih je vzgajanih v velike egoiste brez meja, brez mere.

Skr bna, malo neumestno vprašanje, ampak me firbec matra… katera te je pa učila biologijo? Saj si hodila na jeseniško gimnazijo, ane? (Oz. takrat še CSUI)

Lep pozdrav! Še jaz sem se vrnila-iz službe, namreč, za razliko od naše ”ravnateljice” Bonaro, ki je doma ob 9.35, pa 9.58, pa 11.24…ali pa je tudi ta v službi le da ”prođe čas”.kot si napisala, Bonaro?!!

Kajti učitelji nimamo računalnikov in delamo, poučujemo po 7 ur na dan..Ja, imamo odmore, v katerih prilezeš po vseh stopnicah, greš na wc (če imaš čas) in se pripraviš na naslednjo uro. Če pa si dežuren, pa hodiš po hodnikih med odmori. Čas za kavico? Hm, ga ni, razen če imaš prosto uro.

Pa naj malce kometniram tvoje pametne odgovore, ker imam ravno čas…Pišeš, da si učila 10 let, in si torej pedagog; obenem pa praviš da, ko si rabila pomoč, citiram:” Če bi mi kdo ponudil pomoč, pokazal drugo pot bi šla po njej in bi bil otrok mogoče drugačen, bolj ”živ”.” Zanimivo, če si pedagod, pa nisi našla pomoči za svojega otroka. A da NISI VEDELA kaj storiti???? Saj smo pa pedagogi USPOSOBLJENI da znamo motivirati vse, tudi nadpovprečne in podpovprečne..In TI si še vedno pedagog, menda, ne?

Druga stvar pa je tvoje :” Povej mi en razlog zakaj naj bi imel moj otrok v šoli probleme, če njegova učiteljica ne mara mene?”
A morda nisi razumela mojega odgovora??? (Če bi bila učiteljica, bi vsaj brati znala). V odgovor tvojemu slinjenju…ker pač meniš, da sluzast nasmešek in sluzast pozdrav ”pomagata” tvojemu pametnjakoviču, da ima lepše ocene..sem napisala, da menim, da to ne pomaga. Da se toraj lahko nehaš slinit…še enkrat, razlaga samo zate, drugi so verjetno razumeli.
Zdaj pa res, lep pozdrav, in UPAM da se nikdar ne srečava.
p.s: Ponavadi so bile na podeželju tako luštne učiteljice, ki so se še posebej rade trudile z otroki In dobre ravnateljice..sicer pa, Bonaro, včasih so rekli ”Sanja svinja o koruzi.” (če MORDA veš, kaj to pomeni, drugače pa vprašaj kakšno učiteljico.

Sama sicer otrok še nimam v šoli, imam pa moža, ki uči na osnovni šoli in imam tako kar nekaj vpogleda v tamkajšnje dogajanje.

Ena izmed glavnih stvari, ki jo opažam v moževi šoli je ta, da otroci enostavno nimajo postavljenih nobenih meja. Pa ne zato, ker jih učitelji ne bi postavljali, temveč zato, ker so od doma naučeni, da smejo vse narediti, da pravila zanje ne veljajo, da se svet vrti okoli njih, da mora vse biti tako, kot si oni želijo. Ogromno jih je povsem nevzgojenih, brez kakršengakoli spoštovanja do soljudi (pri čemer mislim tako na sošolce, učitelje, delavce na šoli, ljudi, ki jih otroci srečujejo na cesti in ja, tudi na njihove lastne starše…).

Nikakor ne želim zagovarjati učiteljev, daleč od tega. Žal poznam nekaj “cvetk” med učiteljicami – moževimi sodelavkami, ki si po mojem mnenju naziva učitelj = pedagog nikakor ne zaslužijo (čeprav bi naj bila ta šola “elitna” in ima na splošno zelo dober sloves).
Moram pa reči, da so po mojem mnenju glavni krivci za tako obnašanje otrok njihovi starši, ki ob vsakem neuspehu, konfliktu oz. sploh kakršnemkoli problemu pridrvijo v šolo in za vse težave svojih otrok krivijo učitelje. Učitelji po njihovem mnenju ne učijo dobro, nimajo pravih pedagoških prijemov, so krivični… in vsa ta svoj “opažanja” jasno in glasno povedo tudi pred svojimi otroci. Seveda se starši (v glavnem) kot popolni laiki na tem področju bistveno bolj spoznajo na delo učiteljev kot učitelji sami. In njihov otrok ni NIKOLI nič kriv.

Poznam primer, ko je učenec učiteljici vrgel v glavo košarkarsko žogo in jo pri tem precej poškodoval (pa ni šlo za nesrečo). Mama je bila seveda naslednji dan v šoli in njem sine seveda spet ni bil nič kriv. In nikakor ni on sam kriv, da se ga njegovi sošolci izogibajo, ga ne marajo, se nočejo družiti z njim, ker jih pretepa, ščipa, izziva, zmerja, je nesramen do njih…

Malo me je zaneslo, ampak si ne morem kaj. Ponavadi iz moževe šole prihajam slabe volje in zakrbljena, ker vedno pomislim, kam bom poslala otroka.
Nikakor se ne strinjam z m, ki pravi, da “Otroci avtoriteto, tako kot povsod, podeljujejo tistemu, ki si jo zasluži.” Otroci v glavnem dandanes sploh ne poznajo avtoritete.

Nočem posploševati in trditi, da so vsi otroci taki, kot sem opisala zgoraj, ampak zdi se mi, da velikokrat še “ta pridne” potegne za ostalimi in res se čudim učiteljem, da jim uspe zdržati v razredu in v šoli na sploh.

Se pa strinjam glede študija na Pedagoški fakulteti – v glavnem kar drži kar pravi m in mislim, da še ena. Kadar možu omenim kaj takega, je seveda nadvse užaljen, čeprav sam ni študiral na pedagoški, ampak gre pač za njegove sodelavke in sodelavce, pa ne mara, če govorim take stvari. ;)))

Lep pozdrav,

N. A.

Ojla!

Glede OŠ ne bi dodala ničesar, ker je že Skr bna vse lepo povedala. Je pa nekaj drugega. Pozabljate, da bodo otroci enkrat v srednji šoli in na fakulteti in s tem posledično tudi v internatu ali študentskih domovih. Joj, tam je pa hudo. Otroci pridejo v internate oz ŠD, se znebijo pretirane posesivnosti in okupacije staršev ter želijo zaživeti v “odraslosti”. Kaj dogaja? Meče jih, da ne moreš verjeti. Pa prav prikupni so v tem. V internatu je kontrola in nadzor vzgojiteljev ostrejši, ker gre za mladoletnike (večinoma), v ŠD je pa drugače. Tam se pa žura in žura, na predavanja in izpite pa pozablja (ne vsi). Se zgodi objestnost, ampak se moj mož na srečo ne rabi več ukvarjati z njihovi “prikrojenimi” resnicami, temveč mirno pokliče policijo, ker se je kršil VSEM POLNOLETNIM znan HIŠNI RED. Na 120 teličkov se dnevno zgodi kakšnih deset hujših in lažjih kršitev. Posledično pomeni tudi motenje ostalih prebivalcev, ki tam živijo in se trudijo študirati. Pa se pojdite detektiva, psihologa, sociologa, policista, …. Ko starši (ki itak po večini ne verjamejo, da je njihov otrok tega ali onega sploh sposoben, ker on-a pa že ni tak-a), preberejo takšen policijski zapisnik, pa osupnejo. Zakaj? Ker se ne morejo spravljati na mojega moža, da laže, ima koga na muhi, ker mu ta in ta ni nekam lezel, …. , ker se malce spregledajo in že to je ogromen napredek. Ta malce, namreč.
Potem se pa zgodi, da starši kličejo moža, da jim naj malce pove, kako in kaj njihov otrok živi v domu. Če je priden, če ponočuje, če uživa alkohol, če kadi, hodi na predavanja, …. Pa jim moj mož odvrne, da teh podatkov NE SME dajati, ker so otroci polnoletni, čeprav daleč od tega, da bi bili odrasli. To velikokrat še njihovi starši niso. Ja, starši, ki se borijo za pravice svojih otrok doleti enkrat to, da zavoljo njihovih pravic, ne smejo zvedeti nič o otroku, ki ga vzdržujejo, ker on je polnoleten. Otroci so zaščiteni pred svojimi starši. In jih pač nič ne briga. Hudo, a ne?

Sem mnenja, da kolikor je obsega pravic, mora biti obsega dolžnosti. Res je, da ne gre primerjati ” našega šolskega sistema” s sedanjim, pa vendar. Čisto različna si pa vendar nista. Še vedno gre za kolektiv, še vedno gre za razred, skupino. Za nekajurno sobivanje, druženje. Še vedno bi moralo prežemati to skupino tovarištvo in solidarnost.
Ne vem, zakaj bi se morale z vsako spremebo sistema pokopati in izkoreninjati tudi vrednote. Nekatere so TEMELJ in temelja se ja ne izjeda.

Sodelujte raje, ne pa da se borite drug proti drugemu. Pri tem imajo največjo korist ali pa zgubo samo otroci!

LP

Odlično napisano, Lola!!

Da bi bilo še več takih staršev. Kapo dol. Pa upam, da ti res uspe ko Žuži zraste.

Lp Andreja

Strah in trepet medicink in gimnazijcev na sploh, velecenjena ga. prof. Kuhelj ali po domače Kuhla. Ko jo zdaj srečam, se mi izpod popka prikloni, po mojem ima vsaj 90 let, šiba pa kot 20-letnica. V šoli sem bila pa “vi tele”, “vi osu”, “vi lenoba zanikrna” – res mi je zagrenila spomin na gimnazijo. Še sreča, da smo takrat ravno dobili zdaj že pokojnega ravnatelja, ki je bil zame res pedagog in človek na mestu.

Spomini na šolske klopi so tipičen dokaz, da imajo vsake oči svojga malarja.

Prof. Kuhljova mi ni nikoli rekla osu, tele. Tudi sošolcem ne. Vi lenoba zanikrna je običajno uporabila ob točno določenem kriteriju, ki smo ga vsi poznali. “Mlečna restavracija” je velikokrat imela slab upliv na naše psiho fizične lastnosti, predvsem je zaradi špricanja povzročala hude spominske motnje. Sama se biologije nisem kaj prida učila, zadostovalo je, če sem poslušala zelo dobro razlago. Tudi tebi ni bilo treba dosti, v enem dnevu si se lahko naučila snov cele konference za komisijski zagovor in to za oceno 4. Bravo ! Lahko bi svoje znanje nadgradila na fakulteti, meni tudi tam, ravno zaradi znanj, ki sem se jih navzela pri dotični profesorici, biologija ni povzročala težav.
O pokojnikih vse dobro, res je bil menda dober ravnatelj. Športni pedagog -stvar spominov. Moj obsega samo igranje odbojke, ker je nisem marala sem požrla nekaj poštenih doz rjovenja in hudo neumesnih komentarjev. Ne spominjam se nobene druge oblike telovadbe pri njegovih urah.

V šolo moji niso hodili, v gimnazijo sploh ne !
Midve pa hodiva, redno in vestno. Zato, ker popisujejo udeležbo – tudi v srednji šoli. Vestnost staršev se meri s količino kljukic na roditeljskih sestankih in govorilnih urah. Priporočljivo je tudi strinjanje z vsemi predlogi in pobudami s strani učiteljev. Ah, saj res ! Vsi učitelji so danes dobri, vsi otroci razen najinih pa seveda slabi.

40letnica, tako pač danes je. Šola se s takšnimi in drugačnimi incidenti ne bo več ubadala, saj starši stopijo na stran otroka (moj že ne bi naredil kaj takšnega), zavrnejo vsakršno plačilo škode in ščitijo otroka do konca. Šola primer preda policiji, naj se oni ukvarjajo s tem, navsezadnje gre pri takšnih primerih in poškodovanju lastnine za kazniva dejanja. Če se zgodi na območju šole, bi lahko starši terjali odškodnino od šole, zato pač šola raje išče krivca.
Vem za primer, ko je šola morala izplačati odškodnino deklici, ki je lezla tja, kamor ne bi smela, in ki sploh ne bi smela biti tam brez nadzora staršev (ti so klepetali z drugimi starši in jih ni dosti zanimalo, kaj dela hči), kar je bilo tudi izrecno povedano.
Starši otroke ščitijo tudi pri prometnih nesrečah (mati napade policiste, ki si drznejo obravnavati njenega sina, ki vozi brez izpita in povzroči nesrečo), fant, star nekaj čez 20 let, živi pri starših, izpit so mu vzeli, a avto veselo vozi naprej – za kar so starši ZAGOTOVO morali vedeti. Takšni smo sodobni starši, šola nima velikih pristojnosti, pa mora zadeve predajati policiji.

Lokica, vem, o čem govoriš in kaj hočeš reči. Starši vzgojo izpustijo iz rok že v vrtcu (primer: smo na srečanju v vrtcu, eden od fantkov skače naokrog in razmetava igrače med nastopom drugih, mati ga mirno gleda, oče ne reče nič, fantek se umiri šele, ko ga opozori vzgojiteljica). Mislim, da je “moj že ni tak” kar standarden odgovor. Eden od očetov je gladko priznal, da hčere doma pač ne “vzgajajo”, ker so tako malo skupaj, da jim je smotano, da bi ji še takrat težili… Z leti se potem vse skupaj samo še stopnjuje. Starši smo tako malo z otroki, da očitno tiste dve ali tri ure na dan že nekako potrpimo. Če bi nam pa cele dneve skakala razvajena deca po glavi, bi jih pa verjetno vzgajali z malo tršo roko.
Moja hči je tudi ena taka grebatorka in me to moti. Ko vidim, kako doma povozi mlajšega bratca, me kar zazebe pri srcu. Ampak učiteljica je očitno našla pravi način, ker v šoli teh težav ni (sem bila ravno na govorilnih urah). Zavedam se tudi, kje so njene pomanjkljivosti in jo ne hvalim kar vse vprek. Včasih se je treba tudi potruditi. Če pa vem, da je naredila, kot zmore najbolje, je seveda pohvaljena – za trud, ne za dosežek.
Sestričin sin je bil tudi pameten za tri in je motil pouk, ker se je blazno dolgočasil. Težavo so rešili tako, da je med samostojnim delom pomagal drugim učencem ali prepisal kaj na tablo za kasneje, medtem ko so drugi še delali naloge, ki jih je on že davno rešil. Ampak sestrična je razumela problem in je bila pripravljena sodelovati pri iskanju rešitev. Do takšne so prišli skupaj z učiteljico.

Skr bna, mene Kuhla ni nikoli učila, se je pa še dobro spomnim z ŽICa, ko je paradirala naokrog v tisti svoji modri halji. Mene je biologijo učila Kuraltova, ki po svoji strupenosti in zahtevnosti ni kaj dosti zaostajala za Kuhljevo. Kljub temu, da pri biologiji nisem ravno blestela (enkrat me je doletel celo popravni izpit), pa nimam grenkega priokusa, ko se spomnim nanjo. Ker je bila (relativno) fer. Sta pa obe omenjeni biologinji zelo cenjeni tudi na lj. univerzi, saj baje predavatelji na faksu takoj pogruntajo, kdo je z jeseniške gimnazije.

Je pa Kuhla učila še mojo mami, potem pa računaj, koliko generacij je že bilo vmes. In ko je bilo pred leti v hali Podmežaklo srečanje maturantov vseh generacij, je baje Kuhljeva še vedno vse poznala in za vsakega vedela, kdo je kdo. Je rekla mami, da se je tudi pri njihovi mizi ustavila in spraševala “Aha, vi ste pa ta in ta, kajne?”. (mojo mami je še vprašala po njenih dveh sestrah, ki sta tudi hodili na gimnazijo)
Bivši dijaki so pa seveda samo debelo gledali. :))))

Nisem se je naučilav enem dnevu (glede na to, da smo imeli za 2. letnik 4 -štiri – knjige, tri tanjše iz genetike -rastline, živali, človek – po cca 80 strani, poleg ene “redne” s kakimi 150 stranmi) pač pa sem jo znala, ampak ker nisem sodelovala pri enem “prostočasnem” projektu po njenem diktatu, na ustnem spraševanju nikoli nisem dobila več kot 1/2. Prfoks vedno lahko vpraša tako, da učenec “nič” ne zna. Biologija me je veselila in zanimala, razlagala je krasno in zelo zanimivo, imela je pa svoje ljubljence in svoje “črne ovce”, kakor ljubljencev nikoli nič ni sklatilo z oblakov, tako “črnih ovc” nikoli ni nič potegnilo iz te kategorije. Mlečne v mojih časih ni bilo več, pa tudi če bi bila, jaz nisem imela denarja niti za malico, še manj za lokale. Z vzdevki pri nas ni skoparila, na spisku je imela tudi teslo, buhtel, afna, trdonja, “vi ste pa tolk tumpasti, da bi vas lahko človek jahal” in še kaj. Znala je bit zelo nizkotna in zelo krivična, poznam kar nekaj medicink je zaradi njenega šikaniranja obupalo in se prešolalo drugam, kjer so brez težav uspele. Več kot ona jih je “odžagal” samo še prof za fiziko. Pa na iste fore.

Kako cenjena je bila jeseniška gimnazija, mi je dobro znano in sem sama preizkusila na sprejemnih. Vsak pa po svoje daje skoz šolska leta in vsi nismo z vsemi “kompatibilni.”

UF se pa je razvila debata. Sama sem predmetna učiteljica na oš inmoram reči, da sem do zdaj s starši odlično sodelovala. Se pa je našlo nekaj primerkov, ki še dobro niso stopili v razred in že nekaj mahali po zraku s pravilniki ipd. Dobro mi je znan starševski odnos a la “moj pa tega ni naredil”, “šola je preveč storilnostno naravnana”…. Jaz imam na take izjave vedno pripravljene kontra izjave, kot na primer
– skupaj se usedimo inpogovorimo, naj učenec pove svojo zgodbo, jaz svojo, starši pa naj poslušajo in šele potem komentirajo (še vedno smo prišli potem do skupne besede in rešitve problema). In marsikaterega starša je bilo potem sram, ker je se je prej napol drl name, potem pa pogruntal da je sin/hči ravnokar priznal/a, da je pa res bilo tako in tako.
– šola ni storilnostno naravnana, ampak so to ponavadi kar starši. Kdo pa je rekel, da morajo vsi učenci imeti najboljše ocene. Za marsikoga je lahko tudi dvojka največji uspeh. Ampak veliko oziroma vse več staršev danes zahteva od otrok nemogoče, jih silijo na gimnazije, čepraj je otrok recimo rojen za vzgojiteljico ali mehanika.

Res je veliko odvisno od učitelja in njegove sposobnosti, kako mu uspe vzpoztaviti disciplino. Ampak jaz vedno pravim učencem, ki sem jim razrednik, da tudi, če učitelj ni ravno najboljši v delanju reda, to ne daje učencem pravice, da mu skačejo po glavi. Ravno tu se pokaže, koliko si zares človek. In ravno tu se pokaže, kako se doma starši lotevajo te teme. Na primer: otroci tistih staršev, ki so prišli k meni na govorilne in jamrali, kako pri tej in tej sploh ni reda, so ponavadi tisti in tisti najbolj skakali po glavi. veste, otroci so kot gobe. Tisto kar se boste pri kosilu pogovarjali, bodo naslednji dan otroci ponucali v šoli med malico ali pa stestirali na ubogi učiteljici.
Da končam ker sem predolga. Otroci so zaščiteni (res da se najdejo tudi priemri, ko gredo učitelji grdo preko meje), starši hudo pritiskajo na učitelje in klicarijo na pop tv ob vsakem ostrejšem pogledu, ki ga je učitelj namenil njihovemu otroku, šole pa postajajo leglo slabih navad, nasilja nad sošolci, da ne omenjam še kaj hujšega.

lp

Šoli prijazen otrok ali šoli prijazen učitelj(ica)????

Po mojem mnenju “šoli NEprijazen otrok” ne obstaja. Obstajajo le “šoli prijazni ali neprijazni” učitelji ali učiteljice.

Zanima me, koliko učiteljev se res posveti motivaciji učencev. Koliko učiteljev se vpraša, če so učence dovolj naučili.
Mislim, da je vse preveč takšnih pedagogov, ki hodijo v službo le delat in ne učiti.
V razredih je nekaj čez dvajset otrok. Od teh je snov dojelo približno polovica. Je ostala polovica otrok “neumnih”???? Se je ostala polovica otrok dolgočasila????
TU je naloga učitelja, da se vpraša:
– Kaj delam narobe, da ne morem motivirati vseh?
– Kako naj razložim snov, da jo bodo dojeli VSI otroci, ne samo polovica??

Toda naš sistem je na žalost takšen, da učitelj oddrdra svoje, če so otroci dojeli ali ne. On je naredil tisto, kar v programu piše. O kvaliteti bi se dalo razpravljati.

In to je tisto, kar otroke (in starše) obremenjuje. Učenje doma – in to učenje snovi, ki je v šoli niso razumeli. Seveda se morajo(mo) tu izkazati starši kot “učitelji” in opraviti delo namesto tistih, ki jim za šolanje in izobraževanje otroka plačujemo. Ponavadi se to dogaja v tistih dveh urah pred spanjem, ko je otrok že utrujen in naveličan vsega – ravno tako tudi starši.
Posledično otrok ne obvlada snovi in tako ne more razumeti nove, ker nima podlage za nadgradnjo. Zato se potem pri pouku dolgočasi, je nemiren ker ne razume, ter postane “šoli neprijazen otrok”…..

In temu sledi neuspeh ….

Nataša

Kaj pa vem, če so res vse krivi samo učitelji. Ok, priznam, da so bili tudi meni redki všeč in so naredili snov zanimivo, ampak tako je pač bilo in tako še bo – eni so boljši drugi slabši. S sestro sva deset let razlike in sem spremljala tako njena osnovnošolska leta kot trenutno srednješolska. In tako kot se sedaj teli njeni sošolci in sošolke obnašajo (z njo vred), ni čudno da učitelj znori. Ko nam je že v osnovni šoli razlagala kaj vse oni delajo učiteljem in kaj jim delajo tudi sedaj v srednji šoli, se sploh ne čudim da se komu film strga. Pa moja sestra drugače velja za tisto bolj pridno, brez problemov v šoli. Jaz vem, da je današnja mularija čist drugačna kot ko sem jaz odraščala in da se dosti več upa kot smo si mi in da tudi sučajno niso tako nedolžni kot nekateri starši mislijo. Glede nalog:ok, res je ful neke snovi, ki je nikoli ne bomo rabili in polno enih podatkov, ki jih pozabiš že naslednji dan, ko si vprašan, ampak prej ali slej se bodo morali otroci naučit tudi nekaj samostojnega vlaganja v svoje znanje . Če hočeš pač tisto dvojko, pač doma ne delaš in butneš bukle v kot, če hočeš kaj več pa pač študiraš in se učiš snov tudi malo bolj poglobljeno. Pa kaj misliš, da mu bo v življenju vse pred noge padlo brez truda. Se mora pač malo pomujati, če bo hotel kam priti naprej ali v srednjo ali pa kasneje na faks. Žal smo trenutno v takem svetu, kjer velja samo znanje in iznajdljivost, konkurenca je pa velika. Nimaš kaj, tako pač je od osnovne šole naprej, pa če nam je všeč ali ne. Ali kaj narediš zase ali pa te sistem pogoltne. Ok, jaz imam sočutje samo do tistih otrok, ki imajo res kake učne težave in tudi sama delam kot prostovoljka za učno pomoč. Večina mularije pa nima nobenih učnih problemov, samo ne ljubi se jim vsest dol in preštudirat stvari, ki niti ne zahtevajo ne vem koliko časa. In za ta stavek dam roko v ogenj, ker prostovoljno instruiram že od srednje šole naprej in točno vem, kako se večina mularije pripravlja na šolo in me ne bo nihče prepričal v nasprotno. Tako da tudi starši vzemite en del svoje odgovornosti in vzemite mularijo v roke ali pa jih naučite samostojnosti, ne pa da za vsak neuspeh krivite šolo in učitelje.

Tale moj post ne leti samo na Natašino sporočilo, ampak na splošno na celotno temo,ki pa je res da nisem brala čisto od začetka. LP

Joj , joj Nataša!

A misliš, da mi učitelji in pedagogi nimamo svojih otrok? Zakaj je tako? Starši bi se morali malo poglobiti v šolski sistem v celoti, kar pa se seveda ne morejo, ker jim manjka znanje, ki smo si ga eni pridobili na fakulteti. Pa nič zato. Malo se vprašaj, kaj je učni načrt? Ja to je tista stvar, ki si jo učitelj na podlagi države, torej njemu višje ustanove mora pripraviti in jo izpeljati. Torej se dobesedno metati na zobe. Mogoče pozabljate, da v istem razredu sedijo bodoče čistilke, mahaniki, učiteljice, zdravniki itd. ali pa če primerjaš eno tovarno na sestanku, vsi delavci sedijo za eno mizo-pa se morajo vsi v enakem času naučiti enako. A je to res odvisno od tistega , ki jim bo snov podajal. Kaj je pojem učitelj— učitelj uči to pomeni podaja snov in jo razlaga; ne more pa naučiti vseh, ker eni pač potrebujejo več drugi manj. Je zato res zanič. A se starši zavedate, da smo učitelji druge mame in očetje, da pazimo na vaše otroke, da bedimo z njimi če zbolijo v šoli v naravi itd.; da se včasih prva menstruacija zgodi ravno v šoli itd.
Kdo pa je razvrednotil znanje? A mislite, da smo si mi zmislili toliko učbenikov, toliko predmetov? Vete tisti časi, ko smo mi imeli eno berilo in smo v njem brali in brali so mimo; pa v enem delovnem z6vezku računali se učili poštevanko na pamet…vse to je mimo dragi moji. Novi sistem je bolj odprtega tipa in je bolj naravnan na iskanje informacij, kot njihovo učenje. A mislite, da mi ne opažamo, da otroci v sedmem razredu ne vejo brati ali računati in so potem težave pri zgodovini ali fiziki, da o srednji šoli sploh ne govorimo.

To, da učitelji teramo svoje sploh ni re? Snov moramo podati, jo utrditi, jo preveriti in šele potem oceniti. Torej pred testom se piše še en test, ki je skoraj identičen s pravim. Ampak koliko vaših otrok si doma pogleda doma svoje napake in jih poravi? Malo dragi moji zelo malo. Ponavadi še najdeš ta test zmučkan na ulici. Pa si misliš komu si celo popoldne risal slikice, zbiral primerne vaje ….. Torej vse jim serviramo pa si doma ne vzamejo stvari v roko. In to sami priznajo, se tega zavedajo.
Potem pa srečaš naslednje leto svojega učenca, ki je sedaj dijak se nasmehneš in ga vprašaš kako kaj; in že naprej veš odgovor–ja učiteljica sedaj se pa moramo učiti! Pa rečeš-saj vem smo se o tem pogovarjali, ampak ste morali sami to doživeti, da sedaj verjamete.

Torej dragi starši delo vam je naložila država in šolski sistem, mi učitelji ga samo izvajamo po svojih najboljših močeh. In tudi mi smo samo ljudje in mislim, da bi si od vas zaslužili malo več spoštovanja.

Lp

V šoli obstaja veliko snovi, ki jo je res potrebno razumeti (del matematike, slovnice, tujih jezikov, kemije, fizike), pa veliko večji del, KI SE GA JE TREBA NAUČITI. In če se otrok ne nauči (osnovnih formul, pravil, nepravilnih glagolov, besed, izrekov…) res ne more spremljati snovi. Ampak – vsaka čast učencem, ki so si vse sposobni zapomniti v šoli. Včasih se je pač treba vsesti in se kaj naučiti tudi doma. Pa – halo, tako je pač bilo od nekdaj. Šola je šola in če hočeš kaj znati, se je treba tudi malce potruditi.
Če bi želeli, da vsako snov dojamejo učenci v šoli, bi konec 9. razreda jemali sklone, poštevanko in s fiziko, kemijo… niti ne bi mogli začeti.

Ja, so učitelji, ki ne znajo razložiti in tako je bilo že od nekdaj. Mogoče veš za poklic, v katerem so 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vsi dorasli in srčno predani svojemu delu?

Zaenkrat lahko pametujem, ker imam še majhne otroke. Ampak – nikoli, nikoli, nikoli pa ne bom trdila, da so za vse krivi učitelji (sploh ne pred otrokom!!!!!), da ni “učiteljem neprijaznih otrok” (kako pa naj jih sploh poskusijo začeti spoštovati, če že od malega doma poslušajo le kritiziranje učiteljev in šole)…

Samo nekaj izjav staršev, katerih otroke sem inštruirala:
– “Ali ga lahko inštruiraš? Ima že 2 konferenci cvek. Prosim, pridi danes – jutri popravlja!”
– “Ja, kajne Miha, saj se cele popoldneve le učiš! Veš, že cel teden se uči po celo uro.”
– “Ti, pisal je dve. Ne potrebuje več inštrukcij”. (Prijateljičin sin, ki sem ga inštruirala zastonj – torej ni problem v denarju. Težava je v tem, da mama nikakor ne sprejme, da otrok nima razčiščenih osnovnih pojmov o matematiki in da ena 2 še ne pomeni, da zdaj pa kar zna. Vaja, vaja, vaja – le to pomaga, da ne bo čez 3 mesece spet na cveku. Sem ji povedala – a se ne da.)
– “Ga ima na piki, pa tudi razlagat ne zna. Imajo dve učiteljici, pa nobena nima pojma.”

Ob takih izjavah staršev pred otroci – je logično, da ne bo šlo.

Saj to trdim!!!!

Najprej je treba znanje podati pravilno, da otrok lahko razume – ne samo eden – VSI!!!!
In vsa čast učiteljem, ki svoj poklic opravljajo(te) s srcem. Tisti, ki ste (so) takšni, se resnično potrudite, da snov razložite tako, da je VSEM jasna, kajne. In če ni tako, sigurno najdete čas, da se tistim otrokom, ki jim zadeva “v prvem šusu” ni jasna, posvetite na drugačen način.

Ne pravim, da so učitelji slabi. Hotela sem povedati samo to, da bi se moral ves šolski sistem prilagoditi učencem, ne samo učitelji. Poleg tega bi morda pred besedo “učitelji” napisati besedico “nekateri”.

Najprej je treba otroka naučiti seštevati, odštevati, deliti in množiti, da bo lahko kasneje reševal vektorje, determinante, integrale, odvode itd….

Poleg tega se mi zdi, da bi bilo treba prilagoditi celoten učni program.
Absolutno se mi zdi zgrešeno, da npr.: pri zgodovini obravnavajo barok, pri slovenščini pa sodobno književnost.
Pri fiziki računalo silo, hitrost, prosti pad …. otroci pa ne znajo poštevanke …

In seveda je danes drugače, kot je bilo včasih. Včasih je bil delovnik (za starše) od 6ih do 14ih, za otroke pouk do 13ih … Danes se je vse skupaj zamaknilo za najmanj tri ure.
In se spomnite, kaj vse smo otroci lahko naredili v teh treh urah???? Se igrali, napisali domače naloge in (včasih nekateri celo) učili, ter bili od 17ih naprej prosti šolskih obveznosti.

Sama se spomnim učiteljice matematike iz srednje šole.
V eni roki je držala kredo, v drugi gobo. In vse kar je napisala na tablo, je sproti brisala. Komaj smo imeli čas prepisovati formule iz table, kaj šele da bi poskušali razumeti….
In potem se je spraševala zakaj toliko “šusov”.

Spomnim se tudi učiteljice kemije iz osnovne šole. Kemija ni bila ravno moj najljubši predmet in mi je tista dvojka kvarila prav dobro spričevalo.
Učiteljica si je vzela čas in me mesec dni pred koncem osnovne šole, dvakrat tedensko po eno uro pred poukom “inštruirala” kemijo. Tisto uro se je posvetila samo meni, mi potrpežljivo razlagala vso snov…
V tem mesecu sem bila (v redni uri) dvakrat vprašana, pisali smo še kontrolko in test snovi celega leta … vsakič sem dobila tako dobro oceno, da sem iz dvojke prilezla na štirico.

In v srednji šoli nisem imela več težav s kemijo. Ker sem obvladala osnove!!!!

TO sem hotela povedati! In TO je za moje pojme dober učitelj in pedagog.

Poleg tega me ona ni naučila samo kemije. Od nje sem se naučila še veliko več, toda to vem šele danes.

Nataša