Zame biti mama ne pomeni nobeno žrtvovanje. Biti mama je vendar neskončno lepo. Seveda to prinese tudi delo in skrbi, ampak to je vendar v “paketu”, ko se odločiš za otroka. A en sam – jada te mam mamica in moker poljubček – odtehtata vse.
Kar se pa kariere tiče smo pa ljudje različni – enim pomeni več, drugim manj. Jaz sem z veseljem koristila možnost krajšega delovnika in napredovanje mi pač ne pomeni veliko.
Mi gre pa zelo na živce “cankarjansko ” pojomovanje trpeče slovenske matere.

exactly, torej imaš tudi malo časa za otroka, ne?
je mogoče na tem svetu kaj važnejšega od vzgoje otrok in skrbjo za našo prihodnost? a ni pohvalno, da se enim zdi pomembno, kako otročki odraščajo? ker mularija, ki danes banda po ulicah, je nekoč najbrž pogrešala prav to, da bi nekdo skrbel za njih in jih vodil ter usmerjal.
tiste, ki mislite, da je kariera tolk preklet važna, mal pomislite, kaj bo čez 10,15 al pa 20 let. a je bolj važn, da ima otroček nobel cotke a vse igrače na kup al pa je bolj važn ,da ima ob sebi mamo pa očeta.
pa ne spet jamrat, da je otroček srečen, če je srečna mama, ki je srečna zaradi izpolnjenih ambicij. to so vse izgubljene iluzije.
kva pa otročeka briga, če srečna mama pride domov ob sedmih zvečer- on rabi eno normalno mamo, ki ga včasih tud spuca, je pa z njim čimveč.

Bravo – novembrka se popolnoma strinjam!!!

Žal se s tem ne morem strinjat.
Otrok potrebuje ljubečo, prijazno, uvidevno in potrpežljivo mamo. Seveda je super, če je taka mama lahko ob njem cel dan, oz. čimvečji del dneva.
Če pa je mama sitna in nezadovoljna, nevede svoje frustracije prenaša na otroka. Potem je pač bolje, da mama naredi nekaj za sebe, da otroka v varsto, postane zadovoljna in potem zadovoljno skrbi za svojega otroka, pa čeprav je manj časa z njim. Nekatere pač najdejo zadovoljstvo v službi in karieri, drugim pa to ne pomeni veliko in najdejo zadovoljstvo drugje. Če bi ženske bolje poskrbele zase, bi tudi lažje skrbele za svoje otroke in bi bilo morda manj postov na temo, ne morem več, popolnoma sem izčrpana …
Nekaterim je popolnoma zadosti, da so mame, drugim pač ne in res ne vem kaj je tu tako zelo narobe. Če vzameš celo svoje življenje, predstavlja skrb za otroka njegov krajši del, sicer zelo pomemben, ampak žal minljiv in ne moreš vse svoje identitete graditi samo na tem, da si mama.

Se strinjam z Novemberko. Pogrejejo me stavki v stilu: ni važno koliko časa smo z otrokom, važna je kvaliteta tega časa. Lari fari, ki so si ga izmislili karieristi, da bi si oprali slabo vest. Če se spomnim svojega otroštva – mamo sem med tednom bolj redko videla, ker je imela popoldansko službo, ki jo je končala pozno zvečer. Jaz sem hrepenela samo po mami – vseeno kakšni, dobre volje, slabe volje, samo da bi bila ob meni – pa je ni bilo. Ko je bila, je imela seveda ogromno za narest doma, bili smo trije otroci in en klasično vzgojen moški… Ampak meni je bilo čisto vseeno, če se mami z mano ne igra človek ne jezi se, igrala sem se z bratom, sestro ali pa sem sama magari bluzila po stanovanju. Samo da je bila tam, da sem jo videla, slišala in ji kaj povedala. Če imamo malo možnosti biti skupaj, je manj možnosti, da se “ujamemo”. Če naredim eno mogoče trapasto primerjavo: recimo da se s partnerjem zaradi službenih ali kakšnih drugih obveznosti bolj malo vidimo: koliko možnosti imamo, da se ravno tiste večere (ali dneve), ko se dobimo, dobro poseksamo? Bolj malo ali ne? Zakaj bi bilo potem z otroci drugače… In kje piše, da bo mamica, ki ob šestih zvečer konča službo, ki “jo izpopolnjuje”, vsa srečna odhitela k otročku, naletela na dobro razpoloženega otroka (ali celo dva), ki bosta komaj čakala, da jima posveti “minutke” kvalitetnega časa? Pa to, da je veliko bolje, da otrok vidi pol ure na dan srečno mamico, kot štiri ure na dan in vmes tudi sitno? Halo, ali sem mogoče Alica in sem v Čudežni deželi?

meni družina veliko pomeni in zato delam kompromise – moje celo življenje je en velik kompromis. Študij sem končala pred poroko, službo imam zahtevno a nisem karieristka – če bi hotela v špico, bi morala viseti v službi do noči, to pa nočem. Zato nisem napredovala skokovito, ampak počasi lezem naprej. Magisterij sem prestavila za nekaj let, na strokovne seminarje hodim nekako zmerno, da ohranjam stik, da se izpopolnjujem.
Mislim, da se vse da, če se hoče. Osebno pa mislim, da se mora vsak starš zavedat – DA JE STARŠ. Poznam mame, ki delajo skokovito kariero, zvečer se rekreirajo, vmes pa še kaj – in celotno gospodinjstvo in “materinstvo” je na plečih najete delovne sile in babic. Tega ne odobravam. Ja, olajšajmo si življenje, a vloge straša pa ne moreš prestavit za kasneje ali prevalit – torej se tudi moraš malo “žrtvovati”.
Le da meni to sploh ni žrtev……….imela bi presneto slabo vest, če bi visela le v službi in dodatnem študiju (kao v dobro cele družine) doma pa i me čakala dva otroka……..ne.

Ne bom se spuscala v debato o pozrtvovalnosti…

Sama se vedno spomnim besed znanca, ki je dejal, da se mu zdi ena najpomembnejsih stvari, da otrok ve, kam sodi, da ve, da ga nekdo caka, da ve, da se lahko ZANESE na nekoga, mu “vse” zaupa…
Kako se lahko na starse zanesejo otroci vecno odsotnih obeh starsev, pa taki, ki cez teden zivijo kar pri babicah in dedkih, ki jih v vrtec hodijo iskat varuske,….?
Ja, 1Missy*, res je, kar pravis!!!
Kolikokrat se mi zdi, da me otroci sploh ne opazijo? In, kolikokrat zgleda, da me ne rabijo! Ampak, samo, da vedo, da sem nekje tam, na tistih nekaj kvadratih? Da jim pomagam kaksno malenkost…, ali pa, da jih animiram 10 ur dnevno, he, he…
Ni pa tezko bit super zabaven in 1A stars slabo urico na dan, a ne?

Pa, da ne zabluzim predalec…
Lp, Mateja

Nimam še otrok, zato, bom pri sebi razčistila s tem, ko bom tako daleč. Vsekakor, če bo možnost v korist večjemu času, ki bo preživet z otroci, kot pa v službi.

Ampak drage moje, ko ste se tako spravile na mame, ki niso gospodinje, oziroma ne delajo samo štiri ure na dan, kaj bi pa potem rekle na recimo mojo mamo:

ki je šla v službo po treh mesecih (takrat pač ni bilo še dopusta za nego in varstvo otroka)

delala je v dveh izmenah, kar je pomenilo, da je tisti teden, ko je delala popoldne, s sestro pa sva bili v vrtcu ali v šoli nisem videla – razen zjutraj, ko naju je zbudila.

pa še bi lahko našla kaj

vzgajajte svoje otroke po lastnih načelih, samo dopuščajte da ima kdo drug mogoče drugačne možnosti, potrebe ali pa želje, pa zaradi tega ni nič slabši

nisem prebrala niti teme od Pikapolonice niti drugih odgovorov na tej temi. Pa upam, da s svojim odgovorov ne bom popolnoma brcnila v temo. Sama sem se zaposlila pred dobrim mesecem, otrok pa ima 25 mesecev. Doma sva bila prvi dve leti vsak dan skupaj. No, prvo leto smo praktično preživeli več v bolnici, kot doma, bili pa smo skupaj. Ker sem pred nosečnostjo imela redno službo, vendar preko študentskega servisa sploh nisem razmišljala o službi, o zaposlitvi. Hotela sem mirno čez rizično nosečnost in čez prvo otrokovo leto. Potem se je že kmalu pokazalo, da je otrok bolan in na službo niti slučajno nisem pomislila. Seveda pa je ves ta čas delal mož.

Potem pa je minilo prvo leto. In 18 mesecev… V tem času smo se že preselili na svoje, mož se je redno zaposlil, jaz pa sem še kar bila doma. Seveda je bilo to v otrokovo korist, nikakor pa ne v mojo. Minevali so dnevi in vse bolj sem se počutila osamljeno, zdolgočaseno. Želela sem si v svet odraslih, v službo. Imam sicer veliko prijateljev, znancev, ampak večina njih je ostala v okolju, kjer smo živeli prej. Tudi današnji tempo je prehiter, da bi si lahko večkrat vzeli čas za kaj več kot bežen pogovor. Otrok je “samotarski tip” – rad ima življenje okrog sebe, ampak se ga mora pustiti pri miru. Tako sem se navadila, da kuham, pospravljam in skrbim za gospodinjstvo v času, ko je bil buden. Ko je zaspal, je zavela praznina. Večkrat brez energije, brez volje, da bi v roke vzela kako knjigo… sem le sanjala o službi.

In se letos poleti odločila, da moram v službo, pa tudi če le za 4 ure. Želela sem si le med ljudi. Poslala sem kakih 10 prošenj in čakala. nekaj odgovorov je že bilo, vendar sem čakala na tistega pravega – ena izmed prošenj je bila tista, na katero sem upala, da uspe. In uspelo mi je. Sicer jeseni, ampak je. Zdaj imamo za otroka privat varuško, ki pride k nam domov. Jaz hodim v službo, mož tudi. Sicer je mimo malo manj kot dva meseca, ampak meni se zdi, da je to to. Ne rečem, sprva je bila kriza – tako pri otroku, kot pri meni. Vseeno pa mislim, da zdaj, ko smo nekako ujeli tempo, kar peljemo. Mož je neskončno hvaležen, ker mu ni treba vsak dan, ko pride iz službe spet v avto in po svetu na izlete,… Sin se tudi očitno zabava, napreduje in je videti zadovoljen. Tudi bolan ni. In jaz imam končno občutek, da lahko naredim še kaj več.

Če je to pomanjkanje požrtvovalnosti, ne vem. Vem pa, da naši družini to lavfa (otrok je v povprečju sam z varuško 5 – 6 ur na dan) in, da smo vsaj zaenkrat vsi zadovoljni. Pa morda tudi kaj hitreje pridemo do svojega stanovanja, kar pa tudi ni zanemarljivo.

NOVEMBERKA–se podpišem pod tebe
Je res precej sosedovih Mick,ki so zdrave,brezposelne in enega,2 ali 3 otroke zbudijo že ob 6h,jih spokajo v vrtec in je mir pri hiši.Ni jim treba dati zajtrka,ne malice in kosila—-so pa hudo požrtvovalne,saj vstanejo zjutraj in otroke peljejo v varstvo,pa celo iskat jih gredo.

🙂

acjom, se popolnoma strinjam s tabo.

hja, pa ni bilo tako mišljeno.

Včasih pa je bolje, da gredo otroci, ki imajo takšne mame, ki jih ti navajaš, v vrtec. Mogoče je pa zanje tam bolje poskrbljeno in se v vrtcu počutijo mnogo bolje kot doma? Ni za posploševat. Po moje je najboljša neka srednja pot, čeprav je danes to težko.
Nisem pristaš tistih mam, ki otroku posvečajo maksimalno pozornost, same pa nimajo časa niti za frizerja ali klepet s prijateljicami. Ali tistih, ki otroku privoščijo izključno nova in moderna oblačila, nase pa pozabljajo. So pa tudi takšne, ki jim je lastna kariera in urejenost na prvem mestu. Ampak takšnih ni veliko, po moje je veliko več tistih prvih, preveč požrtvovalnih. Največ pa je seveda takšnih “normalnih” mam, ki imajo(mo), otroke rade, se jim rade posvečamo, vendar včasih z užitkom in brez slabe vesti storimo tudi kaj zase, za svoje dobro počutje.