za vse ki ste na AD – a ste kdaj prebrale navodila (pa ne o tem kako se jemlje, temveč tisti del, ki govori o sestavi, o možnih stranskih učinkih in posledicah) ????
No jaz sem za sina dobila AD – zaradi bolezenskega stanja postaja agresiven do sebe. Seveda je psihiatrinja zadevo hvalila in omenjala, da je to najbolj blaga zadeva, kar jih je na tržišču.
Najprej sem predelala navodila, po 1 mesecu sem poskusno uvedla 1 dozo tega, toda v 14 dneh sem nehala in mu jih ne dam več, raje grem v zapor zaradi malomarnosti, kot da mu še enkrat dam tist hudič, ki se usede na kosti in vleže v ožilje, ter OSTANE v telesu do smrti – sploh se ne izloči več !!!!!!!
Pa kaj hudiča želijo z nami in našimi otroci narest ????

jaz osebno sem v cajtu študija kupila edino persen – ja sem mislila da ima hitr učinek in da bo kaj lažje na izpitih :(( … žal temu ni tako in škatla je še danes doma.

Vem da so včasih trenutki, ko je zadeva totalno na dnu, ko ne vidiš izhoda …. a vedno je izhod. Ko lastnega otroka gledaš na smrtni postelji – ni enostavno in izgleda brezizhodno, a da se preživati, le če imaš dovolj volje, seveda pomaga tudi jok in narava, nikakor pa alkohol in AD, ker težave ostajajo in se ne rešujejo same od sebe, sam potlačimo jih za nekaj časa, vseeno pa se moramo slej ko prej soočiti s tem.

Nikoli nisem vzela antidepresiva. Še ko sem rodila mrtvega otroka in sem mislila, da se mi bo zmešalo in da ne bom mogla preživeti noči brez, da se fentam…mi je zdravnica prinesla neko tabletko…hmh, sem jo že imela v ustih, pa sem jo šla izpljunit. Mi je tako svetovala cimra in sem ji hvaležna.

Imam jih v torbici, a jih hvalabogu ne rabim. Dobila sem jih lani. Pa še to zato, ker sem zdravniku rekla, da rabim bolniško zaradi mobinga ali nekaj za živce. Dobila sem oboje, a je bolniška /odhod iz negativnega okolja bil dovolj.
Jih pa nosim eno škatlico v torbici, še sama ne vem zakaj. Mogoče se tako počutim bolj “varno”.

vlada le ni tako slaba, AD bodo še vedno na račun zdr. zavarovanja, se pravi ne bomo doplačevali.
torej vse državljane na antidepresive, pa nam bo vseeno.

Jaz sem zadnjič gledala tale film http://www.imdb.com/title/tt0236640/
Bodite pozorni na dialoge, ki so preprosto fenomenalni.

Evo, jaz grem pa v cerkev in ne rabim AD.Samo v razmislek,nikogar ne obsojam,travme in depresije so različne in jih različno zdravimo.Sama hudih problemov nimam in mi to zadošča za boljše počutje in dobre odločitve.

Tole je pa odgovor stoletja!! Me pa res zanima, zakaj se ti zdi, da boš morda nekoč rabila orožni list? No, če je to razlog za nejemanje AD pa sploh super, potem je orožni list vsaj za kaj koristen.

Še vedno se borim brez tablet. Zdaj je že dobro leto in čisto lepo mi gre na bolje. V bistvu sem več ali manj normalna, čustva so se mi vzpostavila, smejem se tudi že od srca, diham veliko bolj lahkotno, ampak včasih me še zgrabi kakšna krizica. Računam, da sem nekje na pol poti do normalnega stanja. Na tablete pa ne upam. Strah me je, da potem ne bom več znala brez njih.

Jaz jih jemljem.
Stresna služba, dva živahna, zahtevna otroka, hiša z vrtom, nikogar od domačih, ki bi bil pripravljen kdaj popaziti otroka ali stati ob strani v težkih trenutkih – ko je partner zbolel za rakom, pa dve leti njegovega zdravljenja in vsega, kar spada k temu – pa je moje čustvovanje odšlo v neželeno smer… Tesnoba, napadi panike,… Hudo!!! Zame je bilo preprosto preveč!
Tudi zdaj, ko je (najhuje) mimo, ne vem, kaj bi morala takrat storiti, kako drugače ravnati, da bi se izognila izgorelosti, tesnobi, hudi stiski.
Z antidepresivi sem odlašala… Predolgo! Ker sem se bala stranskih učinkov, odvisnosti, otopelosti,… vsega pač, kar se povezavi s temi tabletami omenja. Nisem več zmogla na proslavo otrok, na govorilno uro, v trgovino, še manj k frizerju ali k zdravniku. Samo doma je še nekako šlo – ko sem lahko ves svoj čas in vso svojo (borno) energijo usmerjala v vaje za sproščanje.
Stranski učinki so bili prve tri tedne res hudi, za odvisnost ne morem vedeti, ker jih še vedno jemljem (preprosto še ne upam prenehati, bilo je prehudo… a bom… enkrat pač), o otopelosti pa ne duha ne sluha. Še vedno se ogromno smejim, še vedno me osrečujejo malenkosti, celo tako zelo, da mi otroka ob mojem navdušenju včasih rečeta: “Saj bo, mami!” 🙂 In še vedno sem zaskrbljena in žalostna, ko imam skrbi, pa kakšen dan brezvoljna ali lena, in velikokrat še vedno in vedno znova navdušena nad drobnimi radostmi življenja.
Glede sprememb pa – zavestno in načrtno jih nisem delala. Jih je pa nekaj prišlo samih, tako spontano, kot spremljevalec mojega boljšega počutja, (ponovnega) zadovoljstva.
In partner je bolezen premagal; čeprav je zaradi posledic bolezni ostal brez zaposlitve, nam je lepo! Marsičesa si ne moremo privoščiti, strah me je, kako bo, ko bosta otroka v srednji šoli,… Ampak naučila sem se – pa ne vem ali so k temu pripomogli antidepresivi ali življenje samo – da most prečkamo, ko pridemo do njega. In da vsaki trenutek šteje! 😉

Če Primož zapre forum, bo pol Slovenk na AD. Tukaj lepo stresajo svojo nevrozo, gnev, negativno energijo, pa so kolikor toliko normalne v reali (ali pa tudi ne) Če pa Primož zapre, smo ga pa naj…

jaz sem že 8let na AD-jih, pa veliko jih še poznam, ki so tudi, večinoma ženske.

Jaz sem bila 10 let na AD, zdaj pa že šesto leto funkcioniram brez njih. Sem ponosna nase, da sem zmogla in poiskala pomoč, ker ne vem kako bi bilo v nasprotnem primeru. Ko sem postopoma prenehala z njimi, nisem imela nikakršne krize in težav, vendar pa vem, če bi zopet kdaj prišla v takšno situacijo, bi brez razmišljanja šla po njih.

Zato se AD ne bojte, ker je kot bergla in če se držiš navodil, ti samo koristi. No drugače pa je z pomirjevali, od katerih pa lahko postaneš odvisen, to je pa potem problem. Sploh se pazite Helexa, raje poskusite s čaji (meta, timjan..), dihanjem, gibalnimi vajami, sprehodi, če pa to ne pomaga pa k zdravniku.

vse dobro

Verjamem, da si dobro mislila. Pa vendar ne morem mimo takih svetovanj, kot sem zgoraj odebelila. Poglej, taki ljudje, ki so v depri, se še obleči ne morejo zjutraj, kaj šele iti na sprehod, kaj šele delati vaje.

Verjamem, da si dobro mislila. Pa vendar ne morem mimo takih svetovanj, kot sem zgoraj odebelila. Poglej, taki ljudje, ki so v depri, se še obleči ne morejo zjutraj, kaj šele iti na sprehod, kaj šele delati vaje.[/quote]

Verjetno je res odvisno od osnovnega karakterja človeka, ampak večina bi jih zmogla. Ljudje imamo vgrajen nagon za preživetje. Stanje, ko se niti oblečeš ne, je pot v pogubo. Mislim, da nas večina reagira z vsaj eno pikico želje po preživetju. Če se te oprimeš, lahko zmagaš.
Bila sem v tej fazi, ko sem cel dan gledala v eno točko. Če se ne bi oprijela želje po preživetju in začela hoditi na sprehode, bi še danes gledala v to isto točko. Moj prvi sprehod je trajal mogoče 20 minut, zdelo pa se mi je, da sem prehodila 200km. Obup. Bilo je pa potem vsak dan lažje in še bolj pomembno, vsak dan sem se počutila bolje.
Ljudje smo sposobni veliko več, kot si mislimo.

Se strinjam s tabo – čeprav jemljem antidepresive. Problem je, da hočemo in iščemo instant rešitve, nekaj, za kar bi bilo prepozno, če bi začelo učinkovati včeraj, kajšele jutri.
…ko je zbolel partner in kasneje potreboval tudi nego, vmes sta – saj ni čudno – imela težave še otroka, sin glavobole, hči ob vsaki menstruaciji (ki jo je dobila pri 9-ih) nepojasnjene možganske krče, pa služba, pa vsaj skuhano in oprano je moralo biti,… Pa vsa tista vprašanja otrok in partnerjevo kričanje od bolečin… Vedela sem, da moram biti (vsaj sama) dobro, čimprej, takoj. Ker… Ne vem, kako bi drugače. Naravna rehabilitacija, sprehodi (če se le uspeš prisiliti vanje), meditacija,… pa terjajo svoj čas. Če bi si ga zmogla/znala/uspela vzeti, me ne bi pripeljalo do takšne stiske, tesnobe.
To je problem! Da si ne vzamemo časa – takrat, ko bi ga najbolj potrebovali. Zase!!
…se spomnim, da sem neke nedelje, ko se je partner počutil koliko toliko, šla sama po zvončke. In, ko sem bila sama, zunaj, v naravi, pa čeprav le za eno uro, se mi je zdelo, da je ves svet moj. Zvončke sem trgala s tako vnemo, s tako hitrostjo, da se mi je zdelo, da se ne bom mogla ustaviti…

Ja, so tudi drugi, bolj nežni načini. Ampak v praksi včasih preprosto neizvedljivi. Žal!!!

Čestitke, da tebi uspeva!! 😉

Se strinjam s tabo – čeprav jemljem antidepresive. Problem je, da hočemo in iščemo instant rešitve, nekaj, za kar bi bilo prepozno, če bi začelo učinkovati včeraj, kajšele jutri.
…ko je zbolel partner in kasneje potreboval tudi nego, vmes sta – saj ni čudno – imela težave še otroka, sin glavobole, hči ob vsaki menstruaciji (ki jo je dobila pri 9-ih) nepojasnjene možganske krče, pa služba, pa vsaj skuhano in oprano je moralo biti,… Pa vsa tista vprašanja otrok in partnerjevo kričanje od bolečin… Vedela sem, da moram biti (vsaj sama) dobro, čimprej, takoj. Ker… Ne vem, kako bi drugače. Naravna rehabilitacija, sprehodi (če se le uspeš prisiliti vanje), meditacija,… pa terjajo svoj čas. Če bi si ga zmogla/znala/uspela vzeti, me ne bi pripeljalo do takšne stiske, tesnobe.
To je problem! Da si ne vzamemo časa – takrat, ko bi ga najbolj potrebovali. Zase!!
…se spomnim, da sem neke nedelje, ko se je partner počutil koliko toliko, šla sama po zvončke. In, ko sem bila sama, zunaj, v naravi, pa čeprav le za eno uro, se mi je zdelo, da je ves svet moj. Zvončke sem trgala s tako vnemo, s tako hitrostjo, da se mi je zdelo, da se ne bom mogla ustaviti…

Ja, so tudi drugi, bolj nežni načini. Ampak v praksi včasih preprosto neizvedljivi. Žal!!!

Čestitke, da tebi uspeva!! ;-)[/quote]

Pri meni je bila zelo podobna situacija. Edina razlika je bila, da sem jaz pred vsem tem še v službi dobia odpoved in da mi je umrlo nekaj bližjih oseb. Mož ravno tako zbolel in na srečo bolezen premagal. Jaz sem se po vsem tem sesula. Ker nisem imela službe, sem si lahko privoščila počasno okrevanje.
Imaš pa zelo prav, reagirati moramo veliko prej, takoj na začetku, ker ko padeš v tiste silne globine, se nikakor ne izvlečeš…

Ma ni šans – preživela vse živo (smrt otroka, bližnjega sorodnika, brezposelnost, slabo razmerje…) brez AD, alkohola, drog….in še česa…..pa sem še vedno pozitivno naravnana oseba. Stvar je v tem, kako se znaš s situacijami soočit in “prežvekat”. Nič ne gre iz danes na jutri, vse zahteva svoj čas, bolečina je vedno prisotna.

Res je. Mislim pa, da sesutost, takšna dokončna, ni odvisna toliko od teže bremen, kot od časa trajanja hudega.

Čestitke!!! 😉

Res je. Mislim pa, da sesutost, takšna dokončna, ni odvisna toliko od teže bremen, kot od časa trajanja hudega.

Čestitke!!! ;-)[/quote]

Se strinjam. Meni se je zgodilo vse naenkrat, v nekaj mesecih. Če bi bila vsaka stvar za sebe, bi verjetno vzdržala. Tako me je pa sesulo. Prej sem bila vedno pozitivna in nasmejana, zdaj sem spet taka, ampak vmes sem pa padla. Se zgodi.

Priporočam ogled filma dokumentarca Food Matters… se ga da brezplačno pogledat na netu. Govori med drugim tudi o depresiji in jemanju večjih doz B vitamina, sploh B12.