Kolikšen delež zakonov, koruzništev je po vašem res srečnih?
Gledam cel kup zakonov, kjer je varanje, kjer je nasilje (psihčno ali pa fizično ali pa kar oboje), dosti je takih, ki se sicer ne prepirajo nekaj, ampak so vseeno skupaj le zaradi financ.
Tako redko se mi zdi, da vidim pare, ki so že dalj časa skupaj pa še vseeno ljubita drug drugega. Pa še tisti pari, ki sami sebe označijo za srečne potem na obisku slišiš kako on pred mano zmerja svojo ženo za budalo, za trapo in podobno. Ampak ona je ekstra srečna z njim in jo to ne moti.
Zanima me pa za take, ki so recimo 10 in let v skupnem domu.
Mi je pa v čisto veselje videt recimo dva starčka, ki se še po nekaj desetletjih ljubita. Krasno ampak tako redko.

Da res ne vem kaj boš imela od tega? Jaz poznam 8 srečnih zakonov in 6 nesrečnih koruzništvov .

Se pravi skoraj polovica vez nesrečnih? Hudo žalostno :(.
Verjetno vztrajajo skupaj zaradi financ?

Zdi se mi, da je dosti takih, ki so skupaj samo zaradi financ.
To sklepam na osnovi tega, kar vidim pri nas v sluzbi. Sicer velja za zenske.
Niti ena si ne bi mogla marsikaj privoscit (NE govorim o golem prezivetju), ce ne bi moz dobro zasluzil. Vajene so dolocenega standarda in se mu ne bi odpovedale kar tako.
Da pa bi prezivele samo od svoje place ni sanse.
Koliko so dejansko srecni, tezko recem. O tem ljudje ne govorijo.

V katerem filmu si ti gor rasla? Nobena zveza ni ves čas srečna in noben par se ne “ljubi” ves čas. Imaš vzpone, imaš padce, imaš slabe dni, imaš dobre dni, imaš kregarije, imaš vsega. Ampak če potegnemo črto, se konec koncev zavemo, da je v tvoje še vedno lepše kot v enoje. In dokler dobro prevaga nad slabim, to še vedno ni nesrečen odnos in zveza, čeprav se tebi kot površni opazovalki mogoče tako zdi.

Žalostno je, ko recimo rečem, da od partnerja pričakujem objeme, pogovore, toplino pa me napadejo, da sem nora, da nekaj brezveze sanjarim.

Se strinjam.

Ne nisi nora. Človek rabi dotik in toplino partnerja. To je popolnoma naravno. Ti ki ti govorijo da si nora so v resnici čustev in stika navelicani in apaticni primerki razočaranih ljudi.

Moj odstotek je podobem, le v korist koruznikov!

Kaj je pa dejanska razlika med koruznistvom in poročenim.? Men je to vse isto. Isto sranje drugo pakovanje.

Glede odstotka srečnih… jaz bi rekel da kakšnih 25{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, verjetno pa še precej manj. Mogoče 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.

Pa tudi pri teh je, realno gledano, takole:

Temu se reče realnost. Če prepiri niso takšni, da bi šli čez mejo človeškega dostojanstva in so lepi trenutki pogosti, je lahko precej OK.

Temu se reče realnost. Če prepiri niso takšni, da bi šli čez mejo človeškega dostojanstva in so lepi trenutki pogosti, je lahko precej OK.
[/quote]

Tako je. Zmerjanje in zaničevanje sigurno ni znak dobrega odnosa. Tudi nedotikanje in pomanjkanje nežnosti ne.

10 let na koruzi, še vedno se nasmehnem ko ga vidim v množici ljudi (če se npr. nekje dobiva, ali pa na letališču, ipd.), še vedno vem da je on tisti, s katerim hočem bit

in obratno on z mano.

ni nobenega nasilja, finančno sva stabilna, trenutno še brez otrok (namenoma). vse to sigurno pripomore k temu, da si ne greva na živce.

Temu se reče realnost. Če prepiri niso takšni, da bi šli čez mejo človeškega dostojanstva in so lepi trenutki pogosti, je lahko precej OK.
[/quote]
Mislim, da ni niti 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} parov dolgorocno (10+ let) srecnih. Pod srecne pare bi definiral tiste, v katerih ne en ne drugi partner, kljub vsem vzponom in padcem, v zvezi ne ostaja zaradi lenobe, udobja, strahu, okolja, otrok, morale, vere, itd, itd ampak zaradi partnerja kot osebe.

Dodajmo dejstvo, da gre vsaj polovica tovrstnih parov tako narazen. In se vprasam kaj je ljudem, da se podajajo v nekaj kjer imajo 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} verjetnost uspeha. Sploh moski, ki v primeru locitve danes se toliko bolj nastradajo. Se bi sli rusko roleto z 19/20 metki v cilindru? Samomor…

Zelo res.

Ampak si pa vseeno poročena, kajne? Kako bi se počutila, če bi bila z enim dedcem precej let, z njim imela tudi otroke, ampak poročil te pa ne bi?

Razlika je, da so eni poroceni, drugi pa ne. Torej ocitno ni isto.

Ampak si pa vseeno poročena, kajne? Kako bi se počutila, če bi bila z enim dedcem precej let, z njim imela tudi otroke, ampak poročil te pa ne bi?
[/quote]

In kaj spreminja poroka kot obred in papir? Bi me zaradi tega ljubil kaj več? Bi imela zaradi tega kako drugačno življenje, večjo varnost?

Verjemi, smo taki, ki si poroke niti slučajno ne želimo in nam ustreza skupno življenje brez potrdila, da nam nekdo pripada oz.da mi pripadamo nekomu.

Ampak si pa vseeno poročena, kajne? Kako bi se počutila, če bi bila z enim dedcem precej let, z njim imela tudi otroke, ampak poročil te pa ne bi?
[/quote]
Seveda sem poročena. Mislila sem bolj z zivljeskega vidika in ne toliko čustvenega. Kakšna je razlika če dva skupaj živita, imata skupno premoženje in otroke nista pa uradno vezana med tistimi ki so uradno vezani živijo pa isto tako.?
A se premoženje drugače deli v primeru razhoda.? Kako je z otroci po razhodu itd..

Seveda je velika razlika med biti poročen in biti koruznik. Pa če se še tako slepite.

Ampak si pa vseeno poročena, kajne? Kako bi se počutila, če bi bila z enim dedcem precej let, z njim imela tudi otroke, ampak poročil te pa ne bi?
[/quote]

Kot najbolj normalen človek pod soncem. Saj nisem predmet, da bi me nekdo “poročil”.

Ja v čem točno. A lahko kdo pove.
Pa pustimo ohcet (sicer sem jaz oboževalka porok) 🙂

Vidimo, da bodo spet dezevale tolazbe samih sebe… 😉

Ah, ohcet je še najmanj pomembna. Sovražim ohceti.

Ja to je pa ja neki lepega. Sploh velike ohceti so my thing ko je ogromno ljudi in je veselo. Oh že dolgo nisem bila na kaki ohceti
Življenjsko (življenje para saj vsi svatje po poroki ne živijo z njima) me pa zanima razlika med poročenim in ne poročenim parom.