Ja to je pa ja neki lepega. Sploh velike ohceti so my thing ko je ogromno ljudi in je veselo. Oh že dolgo nisem bila na kaki ohceti
Življenjsko (življenje para saj vsi svatje po poroki ne živijo z njima) me pa zanima razlika med poročenim in ne poročenim parom.
[/quote]

seveda je razlika, neporočeni moški lahko kadarkoli odide, medtem ko poročeni ne more. Seveda poročenemu to ne pride niti na misel, ker če je dal obljubo, se še ni zgodilo, da bi jo kakšen moški prelomil. Oz. če jo je že prelomil, jo je zato, ker ga je druga ženska k temu napeljala in se je kmalu iskreno pokesal.

seveda je razlika, neporočeni moški lahko kadarkoli odide, medtem ko poročeni ne more. Seveda poročenemu to ne pride niti na misel, ker če je dal obljubo, se še ni zgodilo, da bi jo kakšen moški prelomil. Oz. če jo je že prelomil, jo je zato, ker ga je druga ženska k temu napeljala in se je kmalu iskreno pokesal.
[/quote]

Hahahahahaha

Ce nikoli ne boste spoznale, kako je biti porocen, o cem sploh debatirate?

No jaz jih poznam veliko, iz moje generacije tudi takih, ki trajajo že 30 let in več. Iz gimnazijskega razreda, kjer nas je bilo 30, štiri ločitve že pred precej leti, dve zaradi alkoholizma (moškega) in dve ker pač ni šlo. Ostali so skupaj že dolga leta in zgleda, da bodo kar ostali.
Med ostalimi prijatelji in širšo žlahto mi pridejo na misel tri ločitve, ena zaradi varanja in nasilja (moškega) in dve čisto miroljubni in sporazumni, po nekaj letih zakona. Bi rekla, kakih 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ločitev, izključno poročenih parov. Kar poznam koruznikov, recimo 1/3 parov, so pa še vsi skupaj.
Zgleda, da se ločitve, nasilje, varanje itd. dogajajo različno v različnih okoljih. V mojem krogu prijateljev, znancev in družine očitno bolj malo. Seveda je pa vse odvisno od tega, kakšni ljudje in iz kakšnih razlogov ter s kakšnimi nameni se odločajo za zveze.

Ampak si pa vseeno poročena, kajne? Kako bi se počutila, če bi bila z enim dedcem precej let, z njim imela tudi otroke, ampak poročil te pa ne bi?
[/quote]

Saj tudi jaz njega ne bi.
A tebe je tvoj poročil, ti nisi imela nič pri tem? A to je poseben žig kakovosti, če te tip poroči? Te zato še vedno po 20 letih z veseljem stisne k sebi, zgrabi za rit, poljubi, mu vstane že ob francoskem poljubu, komaj čaka, da te spet vidi, se z nosom podrgne ob tvojega?
Veliko nas je, ki nam je, po tvoje, tip naredil otroke, poročil pa nas ni, pa se čisto dobro počutimo. Kako se pa ti kaj počutiš?

Hja, to je tako, ona to tud sama prizna, ker jo tip verjetno v svoj žep spravi v psihičnem in fizičnem smislu v praksi, torej v praktičnem življenju, ker ji dokaže, da se ona moti pri življenjskih zadevah.
Tako se ženska prepusti tipu, da on misli in govori namesto nje.
Kar se pa koruzništva tiče, se ja pa valjda lažje ločiti v koruzništvu, ker ni nobenih papirjev in kuda koji mili moji, ko si doqurčita, kot takrat, ko si poročen.

Jaz sem poročena in vsi v familji in v prijateljskem krogu so poročeni, razen ene ki je samska pa svak se ni uradno vezan živita skupaj in pričakujeta. Se bosta pa poročila ko bo otrok rojen ker svakinja noče z velikim trebuhom v belo obleko in jaz ne opazim neke razlike med njima in recimo nama. Men se zdi isto.

In kakšna je razlika, razen papirja oziroma obljube pred matičarjem ali v cerkvi? Jaz je ne vidim. Obljuba med nama je dovolj, papirja ne potrebujeva in čisto fajn nama gre že 25 let.

Hja, to je tako, ona to tud sama prizna, ker jo tip verjetno v svoj žep spravi v psihičnem in fizičnem smislu v praksi, torej v praktičnem življenju, ker ji dokaže, da se ona moti pri življenjskih zadevah.
Tako se ženska prepusti tipu, da on misli in govori namesto nje.
Kar se pa koruzništva tiče, se ja pa valjda lažje ločiti v koruzništvu, ker ni nobenih papirjev in kuda koji mili moji, ko si doqurčita, kot takrat, ko si poročen.
[/quote]

če dva nimata papirjev in čisto nič skupnega po 20 letih veze, je res tako kot praviš. Ko pa so vmes premoženje, otroci, krediti itd., pa ni nobene razlike, včasih rabiš še več po sodiščih hodit, kot če si poročen.
Seveda pa nobena stvar ni tako trdna kot poročna zaobljuba. Še posebej, če se poročiš pred bogom, tega noben več ne razveže.

Hja, to je tako, ona to tud sama prizna, ker jo tip verjetno v svoj žep spravi v psihičnem in fizičnem smislu v praksi, torej v praktičnem življenju, ker ji dokaže, da se ona moti pri življenjskih zadevah.
Tako se ženska prepusti tipu, da on misli in govori namesto nje.
Kar se pa koruzništva tiče, se ja pa valjda lažje ločiti v koruzništvu, ker ni nobenih papirjev in kuda koji mili moji, ko si doqurčita, kot takrat, ko si poročen.
[/quote]

Če nimaš otrok in skupnega premoženja, se je zelo enostavno ločit, samo en dopis pošlješ na sodišče in tam imaš eno razpravo. Spokaš pa lahko kadarkoli, nikjer ne piše, da če si poročen, da moraš ostati pod isto streho.
Takoj, ko je v igri skupno premoženje, se stvar zakomplicira v vsakem primeru, kaj šele, če so tu otroci. Res močno dvomim, da bi nekdo z zmajem vztrajal samo zaradi papirja. Če pa dejansko kdo bi, pa že raje vidim, da tega papirja ni in da gre, ne da me dodatno ponižuje in je z mano samo zaradi nekega birokratskega, desetminutnega postopka, pod katerega se je podpisal pred nekaj leti. Še prenos lastništva avtomobila traja dlje.

In kakšna je razlika, razen papirja oziroma obljube pred matičarjem ali v cerkvi? Jaz je ne vidim. Obljuba med nama je dovolj, papirja ne potrebujeva in čisto fajn nama gre že 25 let.
[/quote]

ti tega ne moreš vedeti, če bi bila poročena, bi bil vajin zakon veliko trdnejši in otroci boljši.
Vidva sta skupaj s figo v žepu, poročijo se samo tisti, ki res iskreno verjamejo v skupno življenje in so povsem prepuščeni eden drugemu.

Ni razlike! Poznam poročen par, kjer mož vara in koruznika, ki sta skupaj že 36 let, se takoj vidi, da sta za skupaj… pa ne mislim posploševati. To delajo omejeni ljudje.

Kaj misliš, da tisti starčki, ki se po 50ih letih zakona, zdaj v parku na klopici držijo za roke, da jim je bilo celo življenje ena sama pavljica in da so tako živeli od 20. do 70. leta?

Moja staša sta bila popolnoma nekompatibilna, ni bilo alkohola in varanja in nič strašnega, le nista bila en za drugega in sta se stalno kregala, oba enako dobra ali pa enako slaba človeka… Pa sta imela tudi onadva neka svoja obdobja, ko sta se imela fajn in sta bila ljubeča en do drugega.
Tako imajo tudi pari, ki so načeloma ljubeči med seboj, tudi neka obdobja skozi življenje, ko se ne morejo videt. V življenju se nam dogajajo različne stvari, ki različno vplivajo na nas, čeprav smo par, ne reagiramo enako, ne skrbi nas enako, ne veseli nas enako in pride do razhajanja med partnerjema. Obdržati odnos, spoštovanje in ljubeze v takih dogodkih v življenju, to je uspeh in na tem se gradi dober zakon.

Med koruzništvom in poročenimi pari, pa sori, ne vidim nobene razlike, oboji so se odločili za partnerstvo, eni pač s papirjem, drugi brez – a to res igra neko bistveno vlogo?

seveda je razlika, neporočeni moški lahko kadarkoli odide, medtem ko poročeni ne more. Seveda poročenemu to ne pride niti na misel, ker če je dal obljubo, se še ni zgodilo, da bi jo kakšen moški prelomil. Oz. če jo je že prelomil, jo je zato, ker ga je druga ženska k temu napeljala in se je kmalu iskreno pokesal.
[/quote]

He he, dobra.
Ampak zenske se dejansko med sabo rangirajo v stilu mene je pa poročil, zato sem več vredna kot ti, ki le živiš skupaj z njim.

He he, dobra.
Ampak zenske se dejansko med sabo rangirajo v stilu mene je pa poročil, zato sem več vredna kot ti, ki le živiš skupaj z njim.
[/quote]
A to resno Al se hecas.? Men je to vse glih
A je prstan Al ga ni 🙂
Tud nobenega osebno od poročenih ne poznam ki bi z viška gledal na koruznike
Saj nismo v srednjem veku no

Mislim, da ni niti 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} parov dolgorocno (10+ let) srecnih. Pod srecne pare bi definiral tiste, v katerih ne en ne drugi partner, kljub vsem vzponom in padcem, v zvezi ne ostaja zaradi lenobe, udobja, strahu, okolja, otrok, morale, vere, itd, itd ampak zaradi partnerja kot osebe.

Dodajmo dejstvo, da gre vsaj polovica tovrstnih parov tako narazen. In se vprasam kaj je ljudem, da se podajajo v nekaj kjer imajo 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} verjetnost uspeha. Sploh moski, ki v primeru locitve danes se toliko bolj nastradajo. Se bi sli rusko roleto z 19/20 metki v cilindru? Samomor…
[/quote]

V citiranem tekstu sem označil stavek- zdi se mi super definicija srečne zveze!

Glede tvojega vprašanja oz samo-izpraševanja;
Ni uspeh samo dobra dosmrtna zveza, temveč (po moje) vsak dan/teden dobre zveze. Torej možnosti uspeha niso tako majhne.
Dejstvo da tudi dobre zveze razpadejo ne pomeni nič groznega. Če imaš npr. za seboj 2 leti dobre zveze, to pomeni da rabiš še dve “slabi” leti, da si statistično v sredini oz. v povprečju…

Zelo daleč od ruske rulete. Plus dejstvo, da tudi če se zadeva sproži… še vedno nisi mrtev, samo sam. Enako, kot če sploh ne poskusiš.

Res 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} srečen nevem, če je kakšen par. Sosedova sta recimo poročena že 25 let in če ne poznaš ozadja misliš, da jima očitno super gre. Pa temu sploh ni tako. Eden drugega sploh nimata kaj dosti za mar. Poročena sta, ker tako kao mora biti in nič drugega. Sta sama povedala. Poročit se pa za to zmetat nevem koliko € je meni totalna bedarija. Tisti papir meni nič ne pomaga. Kaj naj z njim delam? Pozimi peč zakurim? Te naše slovenske poroke mi gredo vse po vrsti nekam. Cel dan se furat naokoli pa tam celo žlahto zijat je meni mučno. Letos se poroči njegova sestrična pa resno upava, da sploh nebo povabila. Kdo si je zmislil, da mora iz simpl poroke ratat cel poročni dan? Pol pa svate vlačit sabo, da se tam po 12,18 ur dolgočasijo? Brez veze, škoda cajta, škoda dnarja,…..

če dva nimata papirjev in čisto nič skupnega po 20 letih veze, je res tako kot praviš. Ko pa so vmes premoženje, otroci, krediti itd., pa ni nobene razlike, včasih rabiš še več po sodiščih hodit, kot če si poročen.
Seveda pa nobena stvar ni tako trdna kot poročna zaobljuba. Še posebej, če se poročiš pred bogom, tega noben več ne razveže.
[/quote]

sem dal koruzništvo čes, lepo,sva se dogovorila, kaj gre komu in zaključila zgodbo amapk fora je samo v tem, da sva se tud ob razhodu spoštovala, poročen al ne, jaka muda, celo srečna bi bila, če se bi z nekom drugem še boljš imela kot sva se imela midva..
Pred bogom zaobljuba, hja, hehe, preveč sem tega videl, da bi verjel tem zaobljubam. Je pa treba pohvalit zveste ljudi, ki uživajo ali trpijo ob partnerju samo zarad nekih zaobljub, kapo dol.

včasih so bile poroke pač žurke. Danes je samo poroka vsem brez veze, hkrati pa naredijo ohcet za vsako okroglo obletnico, še za psa, pa bedast mlaj postavijo pred bajto. Je zakaj se ljudem zdi pomembno praznovati dejstvo, da so vedno bližje grobu?

Lahko bi postavil tudi drugačno vprašanje: koliko samskih ali ločenih je dejansko srečnih?

Realnost je ta, da imaš pri samskih, ločenih ali tistih v partnerski zvezi tako vzpone kot padce. Ni pravila. Srečne, manj srečne, bolj srečne in nesrečne. Življenje brez problemov od samega začetka do konca si predstavljajo samo totalno nezreli ljudje. Vprašanje je samo, ali želiš rasti in reševat probleme v dvoje ali sam.

Srečna sva, na koruzi, 30 let.
Še vedno me poljubi vsako jutro, ko gre v službo, ko pride iz službe, ko greva spat. Vsak dan me objame in mi pove, da me ima rad, objeta sediva pred televizorjem, drživa se za roke, skupaj sva srečna, neizmerno.
Izgleda, da sem ena redkih srečnic.

Men je kristalno jasno, da sem zadela na loteriji, zato tudi listkov ne kupujem , saj je verjetnost, da bom še enkrat, enaka nič :)))
Pri nas v ožji družini je razmerje pol/pol, pri tem da je “teža” razhodov na moških : eden je žal umrl, eden je šel k mlajši, eden je imel pa raje flašo.
Midva sva na koruzi, čeprav se hecava, da za 30. obletnico se bova pa poročila :))

Ne vem sicer kaj ima sreča z zakonom ali koruzništvom. Sreča je stvar posameznika. Imaš ljudi, ki jim je fajn – imajo partnerja, ki jih ima rad in jih nosi po rokah pa so še vedno nesrečni ker ne cenijo kar imajo.
Za svojo srečo si odgovoren sam in ne tvoj partner.
Partnerstvo pa ima tako padce kot vzpone. Pridejo bolezni, razhajanja v karieri, hobiji in druge prioriete, … seveda če so otroci je tudi to dober svojevrsten izziv.
In ponavadi ima vsak od partnerjev svoje navade, mnenja,.. ampak če si dokaj realen veš, da vsako mnenje nekaj šteje in da moje ni nujno najboljše ali ne najslabše. Torej če sta sposobna normalne komunikacije potem je precej lažje in navzven izgleda bolj “srečno”.

komot lahko rečem da sva srečna, pri +20 podlage … tudi če okrog sebe pogledam je malo nesrečnih v ljubezni. V resnici moraš vedet kaj si, kdo si in kaj želiš, pa … da življenje niso samo rožice in da znaš uživat v malenkostih 🙂

zakon ali koruzništvo – lahko da “koruznika” živita skupaj enako kvalitetno kot zakonca, a iz lastnih izkušenj je bilo pač nekaj birokracije, ki se z poroko bistveno poenostavi. In če sva se že odločila, da bova živela skupaj, imela družino, se mi je zdelo pomemembneje, da si poenostaviva skupno življenje kot pa olajšava ev. razhod.