kolikokrat pa vi
Uh tole je blo pa iskreno zdele. Pa sj po eni strani te cist razumem ampak mislm da bi mene pac custva res unicla ker bi se mi gotovo zgodilo da bi se zaljubila res do uses in bi potem ful trpela.Mogoce pa res scasoma malo otopis in ljudi ne pustis do sebe. Koliko pa si sploh star? Bo do konca zivljenja tko?
kaj pa vem, kaj bo… itak nisem zadovoljen s tem, kar se dogaja, ker se mi zdi v bistvu zvestoba vrednota in seks brez posebnih čustev manj zanimiv in načeloma slabši…
kot sem napisal, kar je bilo mišljeno sprva kot avantura, se je že zgodilo, da sem se potem ful zaljubil… sem se tudi želel ločit zaradi tega, ampak je pač tako, da če hočeš gradit odnos z novim partnerjem morata bit oba za to… Ok, večkrat so kake bolj ali manj objektivne ovire, vendar je vedno vprašanje, če se jih morda le da razrešit. Kakorkoli že… danes se zavedam, da avanture so avanture in večina ljudi zaradi njih ne bo reskirala svojega ustaljenega življenja, pa čeprav bi to pomenilo ljubiti nekoga, biti pa z drugim. Skratka večina ljudi pri tem razmišlja racionalno in ne s čustvi, kaj pa je dejansko bolj prav, pa je seveda druga zgodba. Da pa je najhuje nehat z nekom v trenutku, ko si vanj zaljubljen in si ga slikaš v idealni luči, ki bi sčasoma jasno zbledela, je pa itak nekaj že poznanega.
Črte o tem, kaj je bilo prav in kaj ne, bomo pa itak vlekli na smrtni postelji, saj se mnogo stvari, ki se na prvi pogled kažejo tako, na koncu izkažejo čisto drugače.
Ja prav si ugotovila, ko te enkrat kaka stvar sesuje, potem postaviš zid okrog sebe in se fejst trudiš, da ti nihče in nič ne pride do živega. Itak pa je jasno, da ti vseeno prekrižajo pot osebe, ki so ti bolj ali manj zanimive in tiste zanimive se ti nekoliko bolj vsedejo v srce. Kar pa je lahko že začetek čustvenih težav…
Kaj bo in kako dolgo, ne vem. Vem samo to, da na tak zakon, v katerem sem nazadnje seksal pred tremi tedni, ne dam prav nič in temu primerno je tudi moje obnašanje in moja dejanja. Večkrat si mislim, da bi bilo pametno it narazen, ker ko pomislim na to, kako se imam doma, me mine vse veselje do življenja. Res pa je, da ko se zvečer otroci stisnejo k meni in mi zašepetajo, da me imajo radi… enostavno nimam moči odit. Žalostno je le to, da otroci odraščajo, slej ko prej bo verjetno zares (spet) škripnilo, otroci bodo pa takrat v najbolj občutljivih letih.
Zajeb…., ni kaj. Ko sprašuješ koliko sem star… sem v začetku tridesetih. Ko pomislim na otroke, je vredno vztrajat, ko pomislim nase, se zgrozim, ko pomislim, da bom star blizu 50, ko bodo odrasli. In prav vsakega dneva, ki ga ne izživim, tudi seksualno, mi je že zdaj žal.
Seveda je mogoče, da mi katera spet zmeša glavo… slej ko prej se bo to verjetno itak zgodilo, ker ne glede na to, kaki jebiveter sem, jemljem medsebojne odnose dost čustveno. Kaj bo takrat, ne vem… Bom dal otroke na tehtnico in kam se bo prevagala…? Nimam pojma… Če bi začutil, da je ženska prava, bi verjetno šel, ta trenutek pa protiutež napram otrokom enostavno ni dovolj velika. Seveda se pa se zavedam, da večina avantur itak ostane le avantur, tako da kako posebno tehtanje ponavadi niti ne pride v poštev.