Kolikokrat v lajfu ste hoteli narediti samomor?

Sam lej k ma kr allstarke obute. Modelček že sam zarad tega zmagu.

To je res. Če je življenje res tolk lepo, potem ti tud ne bo tako težko pogrešat nekoga, za katerega je očitno, da je tako zelo trpel, da je videl v tem edini smisel.
Ampak ni point v tem, da človek zapusti tiste, ki ga imajo radi. Vprašanje je, ali se on tega sploh zaveda in kaj je tisto, kar je v njegovem svetu tako zelo nesmiselnega, da se ne da osmislit. Verjamem, da so ljudje, ki skrajno trpijo, njegovi bližnji pa sploh tega ne vedo. Običajno so to taki, ki se jim potem zdi bedno, da jih nekdo “kar tako” zapustil. To samo kaže na to, kako slabo se lahko včasih ljudje poznajo med seboj, pa če še tako mislijo, da so “bližnji”.[/quote]

Vsa ta teorija se podre, ko pusti za sabo (mlade) otroke. Pa jim ti razloži, da jih
očka ni zapustil, ker jih ne bi imel rad, pa da niso oni krivi, ker mu niso pomagali,
pa da če bi bili bolj pridni, bi se še vedno ubil….
Verjemi, sucks.[/quote]
Verjamem. Si dopolnila teorijo. Pa saj se ne gre le za otroke. Včasih tudi odrasli ne razumejo ali pa tega ne sprejmejo. To je življenje.

Ker to, da se prebiješ čez težave, zaradi katerih nekateri razmišljajo o samomoru (ali ga celo naredijo), terja več poguma, kot pa šus v glavo.[/quote]

Kot vidimo, oboje (prebijanje in samomor) zahteva tako pogum, kot tudi iznajdljivost posameznika, pa še kaj bi se našlo. Eni so pač bolj nadarjeni za eno stvar, drugi za drugo. Kot povsod drugje.

Pa dejansko res mislite, da imajo samomorilci okrog sebe bližnje, ki jih imajo radi?
Ok, nekateri že. Recimo primeri, ko je nekdo hudo bolan in zaradi tega naredi samomor.

Če je pa nekdo mlad, zdrav pa je verjetno zapadel v depresijo, ker nima ob sebi ljudi, ki bi ga imeli radi in on njih. Huda depresija pa lahko vodi v samomor.
Če bi imela taka oseba ob sebi ljudi, zaupnike, ljubezen – ne bi razmišljala o samomoru.

Sej pa hodte na forume, čete. Od osamljenosti bi se ubil, če bi se vm PC pokvaru.

Tisti, ki tudi sicer radi zagovarjajo vpliv nagonov na ljudi, bodo nemara razumeli vlogo in vpliv preživetvenega nagona.[/quote]

Ravno zato je to pogum (čakam Oneta da bo izpeljal da je pogum potem tudi biti monogamen, ampak tisto ne zahteva poguma ampak je trpljenje narave :))

Sicer pa je tako tukaj kot večinokrat ravno stvar osebnega pogleda oz. perspektive, meni recimo težave življenja niso pol tako težke kot bi mi bilo težko samega sebe počit, napaka pa je da katerokoli označimo kot strahopetno. Pa pomislite, če bi morali živi zgoreti kot vrsto samomora, bi vam bilo to strahopetno? Jaz priznam da si ne bi upal 🙂 Raje kot sem že povedal, nabavim pištolo in grem poknem par politikov, pol se ne predam policiji me ustrelijo in to je to…. umrl bi vseeno, hkrati bi bil pa še za marsikoga heroj… ali pa bi pobral keš od delavcev ki niso dobli plač izplačanih(al pa kake druge zamere nima veze) pa bi šel poknit par delodajalcev, bi bli delavci happy ker bi gnoj dobo kar si zasluži, drugi delodajalci bi dobili malo streznitve, pa še jaz bi keš zapusto tistim ki jih imam rad.

Sami plusi 🙂

Ker to, da se prebiješ čez težave, zaradi katerih nekateri razmišljajo o samomoru (ali ga celo naredijo), terja več poguma, kot pa šus v glavo.[/quote]

Razumsko razpredanje ljudi, kaj si osebno mislijo, je, da najdlje pridejo do osebnih filozofskih, verskih in etičnih stališč, ki pa takšnemu človeku v stiski prav nič ne pomagajo, saj ne razmišlja kot duševno zdrav človek in ga zato ni mogoče vrednostno opredeliti z ‘moralkami’ – ker je samomor posledica bolezni in ne svobodne volje, da bi recimo kot Sokrat zavedno spil strup z neko agendo, ciljem žrtvovanja, znak (ideološkega) protesta zoper …

Samomorilnost je večinoma splet raznih duševnih bolezni, v tem primeru so lahko te smrtne. To je pravzaprav podobno hudim telesnim bolezenskim stanjem, ki prav tako lahko terjajo življenje, npr. razna neozdravljiva rakasta obolenja.

Ker to, da se prebiješ čez težave, zaradi katerih nekateri razmišljajo o samomoru (ali ga celo naredijo), terja več poguma, kot pa šus v glavo.[/quote]

Razumsko razpredanje ljudi, kaj si osebno mislijo, je, da najdlje pridejo do osebnih filozofskih, verskih in etičnih stališč, ki pa takšnemu človeku v stiski prav nič ne pomagajo, saj ne razmišlja kot duševno zdrav človek in ga zato ni mogoče vrednostno opredeliti z ‘moralkami’ – ker je samomor posledica bolezni in ne svobodne volje, da bi recimo kot Sokrat zavedno spil strup z neko agendo, ciljem žrtvovanja, znak (ideološkega) protesta zoper …

Samomorilnost je večinoma splet raznih duševnih bolezni, v tem primeru so lahko te smrtne. To je pravzaprav podobno hudim telesnim bolezenskim stanjem, ki prav tako lahko terjajo življenje, npr. razna neozdravljiva rakasta obolenja.[/quote]

Tole velja za zahodni svet, kjer je ideološko in versko podprto prepričanje o grešnosti samomora in sramoto povezano s tem dejanjem. Samota pa seveda pade predvsem na tiste, ki so za samomorilcem ostali.
Sam nikoli nisem razmišljal o samomoru, saj v brezizhodni situaciji še nisem bil pa tudi bolezenskega impulza k samomoru še nisem nikoli doživel. Mi je pa blizu ideja o seppuku v primeru, ko s tem popravljaš že storjeno sramotno dejanje oz. ritulanemu očiščenju skozi smrt. Kolikor pa se poznam pa bi bil to skrajni ukrep, prej bi se boril do konca kot Vikingi, kot pa dvignil roko nase.
Bo pa ta tema še zelo zanimiva, sploh v luči prehitrega povečevanja prebivalstva na našem planetu in bližajočega se pomanjkanja resursov.

Ker to, da se prebiješ čez težave, zaradi katerih nekateri razmišljajo o samomoru (ali ga celo naredijo), terja več poguma, kot pa šus v glavo.[/quote]

Razumsko razpredanje ljudi, kaj si osebno mislijo, je, da najdlje pridejo do osebnih filozofskih, verskih in etičnih stališč, ki pa takšnemu človeku v stiski prav nič ne pomagajo, saj ne razmišlja kot duševno zdrav človek in ga zato ni mogoče vrednostno opredeliti z ‘moralkami’ – ker je samomor posledica bolezni in ne svobodne volje, da bi recimo kot Sokrat zavedno spil strup z neko agendo, ciljem žrtvovanja, znak (ideološkega) protesta zoper …

Samomorilnost je večinoma splet raznih duševnih bolezni, v tem primeru so lahko te smrtne. To je pravzaprav podobno hudim telesnim bolezenskim stanjem, ki prav tako lahko terjajo življenje, npr. razna neozdravljiva rakasta obolenja.[/quote]

Ja, vem, cca 90% samomorov je posledica duševne bolezni, največkrat depresije; ko govorim o strahopetcih, pa imam v mislih tiste, ki samomor storijo po tem, ko jih dobijo npr. pri kraji na delovnem mestu, goljufiji, izkoriščanju nemočnih (naštevam primere, kjer poznam ozadje) ali drugih kaznivih dejanjih, kjer je sram in strah pred posledicami tako močan, da se storilci odločijo za samomor, namesto da bi se soočili s posledicami svojih dejanj.
Če velja, da je samomor kot posledica duševne bolezni samo sklepno dejanje t.i. samomorilnega procesa, je za strahopetce značilno, da se odločijo hipno, v afektu. Če si dobil občutek, da na splošno “delim moralke”, si najbrž spregledal besedo ‘nekateri’ v moji (prvi) repliki na post Sadnega.
Na splošno poleg pravice do življenja zagovarjam tudi pravico do smrti.

Joj kako grozna tema 🙁

A Spider je sedaj strateško poniknil, v upanju, da bo preplah:) No naj pride vsaj še povedati, če se je samo hecal, tudi če iz duge strani;)

Ma kaki preplah, samo nimam cajta kr naprej tu viset..

Razjasni uganko, si se zajebaval v prvem postu ali si bil resen?:)

Spider, baje si se (hote – namig za bistre) izdal, da gre za provokacijo, ko si omenil “predebel vrat” 🙂
Razjasni prosim še za nebistre, če je šlo le za provokacijo ali resnično izpoved, da ne bo dileme, čeprav je eni že sedaj nimajo 🙂

Jaz lahko poročam, da sem še živ, glede svojih težav sem poiskal strokovno pomoč. S psihoterapevtom se kar lepo pogovarjava, tudi nasmejiva se.

Samo, da ne bo potem tvoj psihoterapevt samomora delal…

Kaj ti je mal dolgčas pa, da take teme odpiraš?
Al gledaš kolk klikov bo imela ta tema in o čem pajkič spet razpravlja?